Ima Luka Dončić srečo ali smolo, da je evropski beli moški?

Medtem ko uživamo ob košarkarski bravuroznosti tega genija, prvega, ki ga je "naš svet" (če se lahko tako izrazim s kančkom izključno športne jugonostalgije) dal po košarkarskem Mozartu Draženu Petroviću, je mimobežen pripetljaj ponudil izhodišče za širšo družbeno razpravo, ki ga ni vredno kar tako zavreči.



Vsaj toliko kot Dončićev BuzzerBeater v podaljšku četrte playoff tekme med Dallasom in Clippersi se ugledni komentatorji v TV studijih in sleherniki na družabnih omrežjih ukvarjajo z (ne)primernostjo besed temnopoltega košarkarja Clippersov Montrezla Harrela, ki jih je ob "bližnjih srečanjih" na parketu stresel nad Luko Dončićem. Ozmerjal ga je za »Bitch ass white boy«, oziroma po naše »strahopetna bela pi**a«.

S košarkarjevih ustnic prebrana zmerljivka je svojo ost zarila v pregret mehurček na trenutke že toksične histerije okoli Black Lives Matter. Visoko vnetljiva tematika »sistemskega rasizma« prodira praktično v vse pore družbenega življenja in šport ni nikakršna izjema. Pravzaprav so tudi športne korporacije oportuno posvojile agendo "politične korektnosti" ter športnikom naložile moralno obvezo poklekanja ob himni ter zamenjave imen na dresih s propagandnimi slogani gibanja »Življenja temnopoltih štejejo«.

Koliko gre pri ponotranjenju družbeno-politične agende s strani velikih in vplivnih za iskreno prizadevanje za družbeno enako(pravno)st, oziroma enake možnosti zapostavljenih družbenih skupin, in če nemara ni posredi oportuna konformistična poslovna odločitev, je že druga tema. Vsaka diskriminacija na podlagi rase, vere, etnične pripadnosti, narodnosti ali česarkoli drugega je že sama po sebi zavrženo dejanje. A vprašanje je, če je v športu, kjer dominirajo izjemno dobro plačani mladi temnopolti moški, osrednji problem ravno te vrste diskriminacija, ki jo promovira #BLM gibanje.

A k temu morda kasneje. Zmerljivka na račun Dončića je sprožila različne odzive in interpretacije. Nekateri so opozarjali predvsem na »črnski rasizem«, drugi so v ospredje postavili dvojna merila pri obravnavi tovrstnih dejanj; trditev mnogih je, da se v obratnem primeru, torej da bi belopolti Dončić kaj podobnega zabrusil temnopoltemu Harrelu, ne bi končalo zgolj pri opravičilu, temveč vsaj z zahtevami po suspenzu, če ne izključitvijo igralca iz lige ob spremljajočem medijskem pogromu.

Dejstvo je, da se trditve o dvojnih standardih v predstavljenem kontekstu ne da argumentirano izpodbiti. Pa vendar bi z osredotočenjem na to očitnost zapravili izjemno dobro izhodišče za družbeno bistveno pomembnejšo razpravo.

 Bela življenja štejejo?

Situacija, v kateri je temnopolti moški pred očmi svetovne javnosti z domnevno rasistično opazko ozmerjal belopoltega moškega namreč omogoča, da se trezno, brez iracionalne histerije, ki bi bila nedvomno prisotna v obratni situaciji, vprašamo o smislu tovrstnega pravičniškega opletanja z rasizmom v prav vsaki mikro družbeni situaciji. Ne zgolj zato, ker gre praviloma za očitno pretiravanje, ki z realnimi razlogi in motivi konflikta nima nobene zveze. Temveč tudi, ker se zaradi osredotočanja na eno drevo spregleda gozd morebitnih drugih okoliščin, ki vodijo v druge vrste diskriminacij.

Ilustrirajmo primer prav na temi NBA košarke. Desetletja so bili v »najmočnejši ligi na svetu« (večinoma belopolti) evropski košarkarji, ki so jih čez lužo povabile NBA ekipe, izrazito podcenjeni. Ameriški strokovnjaki, zaverovani v svoj sistem vzgoje športnih talentov preko univerzitetnih programov so bili prepričani, da evropski klubski model temu enostavno ne more parirati. Komentatorji, navijači in igralci sami so bili mnenja, da so beli Evropejci enostavno premalo atletski, prepočasni in tehnično nedorasli nivoju NBA košarke.

Žrtve takšne logike, v smislu razpoložljivega igralnega časa, statusa v moštvu in navsezadnje tudi plače je bila serija košarkarskih virtuozov predvsem z območja nekdanje Jugoslavije, ki so utirali pot belim Evropejcem v vase zagledani in predsodkov polni pretežno temnopolti ligi. Virtuozi kot so Žarko Paspalj, Toni Kukoč, Vlade Divac in Dino Rađa niso nikoli dočakali priznanja All-Star tekme, kot tudi ne največji med njimi, ki je zaradi tovrstne diskriminacije najbolj trpel, Šibenčan Dražen Petrović. V Portlandu je Hrvatu minute neupravičeno kradel njegovemu talentu nedorasli Terry Porter, kar je Dražen kasneje dokazal v New Jerseyu, ko je v skromni ekipi vendarle dobil nekaj več priložnosti.

Slovenec Luka Dončić trideset let kasneje Američanom dokazuje vso razkošje evropskega talenta, ki bi ga nekoč lahko ponudil že hrvaški Mozart, če bi mu le pravi čas dali priložnost. In ni malo neobremenjenih strokovnjakov, ki menijo, da je (šele) tretji izbor Dončića na draftu usedlina tovrstne diskriminacije evropskih igralcev, ki pa je pred leti vendarle bila očitnejša kot danes.

Slovenec Luka Dončić trideset let kasneje Američanom dokazuje vso razkošje evropskega talenta, ki bi ga nekoč lahko ponudil že hrvaški Mozart, če bi mu le dali priložnost.

Ubij žabara? Ni problema, ampak samo, če ni temnopolt

Oglejmo si še en primer, ki nam je športno celo bližje. V nogometu se rasna nestrpnost preganja že leta. Rasistično vedenje na štadionih je strogo kaznovano, tudi z doživljenjskimi prepovedmi obiskovanja tekem. In tudi pri nas je pred leti zaradi opazke »idijote crni« na račun svojega igralca, službo v Olimpiji izgubil srbski trener Marko Nikolić.

Občutljivost na tovrstno rasistično zaznamovano obnašanje je pravilno in na mestu. A kaj, ko je ob slovenskih igriščih od nekdaj hujši problem sovraštvo, ki izvira iz lokalne pripadnosti in se na štadionih manifestira v slovitih prepevanjih »ubi, ubi, ubi žabara/Štajerca«, pred njimi pa s pretepaškimi obračuni, kjer ne pojejo zgolj pesti in kiji, temveč se bliskajo tudi ostra rezila. In to nezdravo sovraštvo po tihem tolerirajo praktično vsi – od klubov samih, ki se nočejo zameriti svojim navijačem, do sodnikov, delegatov, novinarjev in Nogometne zveze, ki se v odnose med navijači in klubi noče vtikati.

Toleranca do tovrstnega verbalnega in posredno fizičnega nasilja je neizmerna, čeprav gre v osnovi za isto logiko kot pri rasizmu, hkrati pa vsaj v Sloveniji predstavlja mnogo večji problem. A razlika je v družbeni občutljivosti nanjo, zato lahko brez posledic na naših štadionih in športni dvoranah (pre)živi desetletja.

Vsa življenja štejejo

Predstavljeni situaciji karikirata, zakaj bi se slogan, če ga že globaliziramo, in če bi tisti, ki se nanj sklicujejo, zasledovali iskreno prizadevanje po odpravi diskriminacije, namesto »Black lives matter« moral glasiti »All lives matter« - Vsa življenja štejejo. Ker če je rasizem do temnopoltih v ZDA v smislu diskriminacije dejansko največji problem, še ne pomeni, da je tako tudi v Sloveniji, na Kitajskem, v Južnoafriški republiki ali kjerkoli drugje po svetu.

Pogosto tako neka "obče popularna" ideologija postane le krinka za sistemski rasizem ali diskriminacijo na drugem, bolj perečem nivoju.

"Majku ti j****"

Kot tudi ni posledica rasizma že vsaka žaljiva beseda, ki se nanaša na barvo kože in v specifičnih situacijah prileti iz človeških ust, če se za konec vrnemo k primeru Harrel-Dončić. Slednje so povedali že številni športniki, a ni odveč, če bralcem, ki niste nikoli stopili na parket tekmovalnega športa, pojasnim koncept »umazanega govora«, oziroma v originalu »dirty talk«.

Z besedami, izrečenimi med nasprotniki na igrišču je, v zrcalnem smislu, približno tako, kot je z dvorjenjem lepotici, ki ste jo pravkar srečali na zabavi. Za dosego cilja – da jo spravite med rjuhe – ji boste na uho zašepetali vse kar bo potrebno, pa če ste resno mislili ali ne. Predstavljajte si, da vas ob tem posname kamera, bralci z ustnic pa vaše besede razbobnajo vsemu svetu.

Tako je tudi ob športnih duelih na parketu, ko na koncu šteje le zmaga. Za dosego cilja se izreče (in stori marsikaj), največkrat pa se j**** vse po spisku, od mame do najgrše sestre. A vse to se pozabi v trenutku, ko zatuli sirena, zapiska zaključni žvižg in se stopi s parketa ali zelenice. In tako bi tudi moralo ostati, saj kontekst lahko razumejo le tisti, ki so del te zgodbe. V današnjem svetu pa se delci trgajo iz kontekstov ter iz njih delajo velike afere, ki uničujejo tudi življenja.

Zato presojanje sveta skozi model »politične korektnosti« v resničnem svetu povzroča več krivic kot pa jih odpravlja.