Gregor Drnovšek: Odnosi na RTV so na najnižji možni ravni

V času, ko poteka stavka zaposlenih na RTV in bitka v parlamentu z vlaganjem različnih zakonskih predlogov ter prihajajo nove oddaje in informacije o grožnjah njihovim voditeljicam, smo se pogovarjali z dolgoletnim novinarjem Televizije Slovenija in članom Programskega sveta RTV Slovenija Gregorjem Drnovškom, ki se je pred kratkim obregnil tudi v del našega poročanja o dogajanju na RTV.

Prva stavkovna zahteva, ki ste jo med stavko izrazili novinarji RTV Slovenija, je zahteva po novinarski, uredniški in institucionalni avtonomiji. Je trenutno nimate oz. kako je okrnjena?

Avtonomijo lahko razumemo na več načinov. Kršitev avtonomije lahko razumemo kot to, da nekdo odreže del vsebine in prepreči objavo. Ta naša avtonomija ni ogrožena. Je pa v informativnem programu, ki je v javnosti najbolj viden, v zadnjem času naša avtonomija kršena, ker nas je, posebej v zadnjem času, enostavno premalo. Število zaposlenih v informativnem programu se drastično krči. Nekaj zaradi dolgotrajnih bolniških odsotnosti, nekaj zaradi odhodov, ki so povezani neposredno s stanjem na televiziji. S tem je povezana tudi druga stavkovna zahteva po izboljšanju kadrovske politike.

Pomanjkanje kadra našo avtonomijo ogroža zato, ker nekaterih tem enostavno zato ne moremo obdelati, nekaterih strokovnjakov, ki bi pokrivali določeno področje, nimamo več in potem se nam v javnosti očita, da nekatere stvari namerno izpustimo ali ne odpremo.

Včeraj, ko so potekale primopredaje na ministrstvih, nas je bilo v notranjepolitični redakciji na jutranjem sestanku pet novinarjev in skoraj toliko urednikov. Primopredaj pa je bilo trinajst. Kako naj potem avtonomno pokrijemo vse?

Problem avtonomije je torej le v pomanjkanju kadra ali se kaže še kako drugače?

Predvsem gre za to, da kakšnih tem fizično ne zmoremo pokriti. Včasih pa se pojavljajo tudi posegi v avtonomijo glede tega, kateri gostje so dobrodošli ali ne oz. katere izjave se kje ne bodo pojavile. Tega ne moremo tiho gledati in na to pristati. Pride tudi do pogojevanj, ali se bo kdo podpisal pod oddajo ali ne.

Gre za problem, ki se je pojavil v zadnjem času, ali se pojavlja že dalj časa?

Problem s kadri je vedno obstajal. Zadnje leto pa je redakcijo informativnega programa zapustilo med petnajst in dvajset ljudi. Večina je odšla zaradi nezadovoljstva nad situacijo. Za razmere, ki trenutno vladajo v hiši, pa je najbolj odgovorno trenutno vodstvo.

Čeprav se pogosto uporablja rek javnega sektorja, da se nič ne da narediti, mi ne bežimo od sprememb. Zavedamo se, da smo marsikje zastareli in okosteneli, nas pa moti, da je za en segment na televiziji trenutno vse mogoče. Izpolni se jim vsaka želja, na račun nas.

Govoriva, če prav razumem, o informativnem bloku na drugem programu. Ni TV Slovenija pridobila kar nekaj novih kadrov za ta namen? Oni niso del informativnega programa?

So del informativnega programa, po novem statutu sicer ločen del. Odgovorna urednica je za oba sicer še vedno ista. Čeprav so del informativnega programa, z nami nimajo nič, želijo pa, da ljudje, ki ustvarjamo stalne oddaje na prvem programu, pridemo delat tudi na drugega. Kadrov jim sicer ne manjka, manjkajo pa jim izkušeni ljudje, ki jih tam nimajo.

Problem je, da moramo tudi mi napolniti vse informativne oddaje tekom dneva, od 13h do Odmevov, na kar marsikdo pozablja. Tukaj ne govorimo o famoznih 2200 zaposlenih za sto milijonov. V informativnem programu nas je zgolj peščica, ki trenutno diha na škrge, da lahko ljudje vidijo, vsaj to kar vidijo.

Sodelovanje med prvim in drugim programom ne poteka? Zakaj?

Tega tudi sam ne razumem najbolje. Dejstvo je, da so oni v posebnem desku, posebnem studiu, relativno oddaljeni od našega dnevnega dogajanja in te komunikacije ni. Mi smo jim že v samem začetku ponujali roko,

Menimo, da se dela programska in drugačna škoda ob deljenju na prvi in drugi program, ustvarjanju paralelne informativne oddaje, ki se bo zajedala v televizijski prime time. S Panoramo delamo notranjo konkurenco Tedniku, Tarči. Ob ponedeljkih in četrtkih lahko ljudje na obeh programih gledajo informativno oddajo. Te logike ne razumem.

Opozarjate tudi na programske in novinarske standarde. Kje so problemi?

Predvolilna kampanja je tipičen primer tega, kako so padli standardi. Volilno kampanjo je vodilo neko vzporedno uredništvo, umaknjeni pa so bili nekateri najbolj eminentni voditelji in voditeljice, ki so vmes celo izgubili oddaje. Vodili pa so oddaje ljudje brez kilometrine. Sam si ne bi upal sprejeti vodenja dveurne oddaje, pa menim, da nekaj vem o notranji politiki. Nekateri politično profilirani in nekateri, ki so prišli na novo, pa so tam bili in smo se vsi spraševali, kaj tam delajo. Pa so bila soočenja morda dobra, ampak govorim o konceptu, iz katerega smo bili vsi relativno redni ustvarjalci izvzeti.

Novinarji informativnega programa nismo imeli niti enega sestanka glede volilne kampanje, pa smo pozivali, da bi se dobili, da bi zbrali ideje, kako dodati dodano vrednost predvolilni kampanji. Za nas novinarje je predvolilna kampanja kot olimpijske igre. Tudi sam sem imel ideje, kako bi pristopili k volilni kampanji na bolj moderen način, pa nas ni nihče poslušal. Niti nismo dobili usmeritev, da bi sploh vedeli, kaj bomo delali, potem pa slišimo, češ da nismo želeli pokrivati plač in dohodninskih napovedi politikov. Organizacijsko je vse potekalo zelo slabo.

Torej ne drži vtis, ki se je pojavil v javnosti, da je bil že od samega začetka odpor do vodstva?

Jaz nimam težave z novim vodstvom. Dejstvo pa je, da se je prosti pad v tej hiši začel s pripravo Programsko-produkcijskega načrta za to leto, konec oktobra. S strani vodstva, predvsem dr. Valentina Areha, so takrat prišli načrti, da zaradi slabe gledanosti črtamo nekatere najbolj eminentne oddaje, vzpostavimo Panoramo na drugem kanalu, premaknemo nekatere paradne oddaje, ki so jih gledalci navajeni, na nestalen termin na drugi kanal …

Ko so se te ideje pojavile, smo opravili številne sestanke in povedali svoje. Verjamem, da se bo pojavil očitek, da ne želimo sprememb in ne poslušamo kakšne druge stroke. Ampak tudi mi smo stroka, ker poznamo notranji ustroj in vemo, kako gledalci gledajo na posamezne oddaje. Mi jih ustvarjamo.

Na sestankih smo dobili občutek, da smo slišani, potem pa na naslednjem izvedeli, da so vse stvari zapeljali v nasprotno smer. Na predlog PPN smo dali več kot 20 strani pripomb z analizami in predlogi rešitev, ki pa so bili povsem preslišani. Prek enih stvari enostavno ne moremo. Tudi mi smo del RTV in nekaj vemo.

Na koncu se je izkazalo, da smo imeli prav. Gledanost Utripa in Zrcala tedna je bila petkrat nižja na drugem kanalu, zato so jih po volitvah prestavili nazaj.

Večkrat slišimo, da je Janez Janša prevzel RTV Slovenija. V poročanju kot gledalci tega nismo zaznali neke naklonjenosti do prejšnje vlade, prej bi lahko rekli denimo do Roberta Goloba, s tem, ko se ni kaj dosti poročalo o njegovih aferah. Kje se torej kaže ta prevzem RTV?

Če se vrnem na cenzuro o plačah in izvajanju gospoda Gregorčiča – cenzure o plačah in dohodninskih napovedih ni bilo. Tudi avtor prispevka, ki naj bi bil cenzuriran, je zavrnil te očitke. Glede naklonjenosti Robertu Golobu pa se je iz aviona videlo, da so bile nekatere zgodbe inscenirane. Denimo famozni račun v tujini, glede katerega ne poznamo nobenega epiloga. Če ga kje preiskujejo, ne vem.

Tukaj pa znova prideva do kadrovske podhranjenosti gospodarske redakcije, ki bi se morala s tem ukvarjati.

Težnja prevzema RTV hiše s strani Janeza Janše je vedno obstajala. Zdaj se je pač zgodila prek prevzema Programskega sveta s strani ljudi, ki so blizu tej opciji in tega niti ne skrivajo. V programskem svetu je takšnih trenutno 21 od 29.

Strašno me moti argumentacija, da zato, ker so prejšnji programski sveti nekaj delali, lahko zdaj tudi mi. Pa da ne bo pomote, to razumem, samo potem ne morejo reči, da delajo v dobro te hiše.

Zakaj potem zdaj protest, če pa je zakon o RTV star več kot 15 let in so bili vsi programski sveti sestavljeni na enak način, le večino je imela druga politična opcija? 15 let torej to ni bil problem?

15 let so se eminentne oddaje puščale na miru. Nikoli se v tako kratkem času ni s tako drastičnimi posegi posegalo v program, in to z vidno težnjo po uravnoteževanju. Tega termina sam ne razumem. Kar se mene tiče, sem pripravljen priznati napake, če jih naredim, z vsemi gojim profesionalen odnos. V to sem prepričan, kljub nekaterim medmrežnim strokovnjakom, ki imajo marsikaj povedati o tem.

Pa vendar ne gre samo za »medmrežne« strokovnjake. Po raziskavi Fakultete za medije je skoraj 30 % prispevkov na MMC RTV SLO nagnjenih v levo, 0 % pa v desno. MMC sodi med najbolj leve novičarske portale pri nas.

To raziskavo sta naredila Matevž Tomšič, ki je član trenutnega programskega sveta, in Borut Rončević, ki je član nadzornega sveta in ne skriva svoje politične preference. A lahko tej analizi 100-% zaupamo? Kaj če bi se na drugi strani pojavila analiza, kako je RTV drastično nagnjena v desno?

Kako sam vidiš situacijo? Bi se sam strinjal s to oceno?

Glede MMC lahko rečem zgolj kot uporabnik, da so določene vsebinske spremembe nujne in sam pred spremembami v nobenem segmentu MMC ne bežim. Mislim, da je MMC včasih prepočasen pri odzivanju na »breaking news«. Ga pa jemljem kot neko podporo pri svojem delu. Mislim, da ne gre za nek mnenjski portal, ampak je novičarski portal, ki ne kreira politike. Z nekaterimi kritičnimi komentarji pa se vsekakor lahko strinjam. So tudi taki avtorji, za katere pač veš, kaj boš od njih dobil.

Po mojem opažanju vendarle zaznavam, da analiza Rončevića in Tomšiča odraža dokaj realno stanje. Glede na ton poročanja, izbiro gostov, sogovornikov, izbiro tem se zaznava ta nagnjenost, o kateri poročata.

Jaz sem na RTV zgolj novinar, nimam uredniške vloge. To je bolj vprašanje za uredniški odbor.

Kako pa to opažaš kot novinar?

Lahko razumem ta pogled in da kdo ni zadovoljen z izbiro gostov. Ampak kot novinar, ki veliko dela v parlamentu, lahko povem, česar marsikdo ne ve, da ko smo želeli odgovore s strani SDS, smo bili v 95 % usmerjeni na njihov Twitter profil. Tudi Nova Slovenija nas je kdaj poslala na Twitter, so nam pa velikokrat poslali sogovornika, ki je bil tudi korektno objavljen. V prejšnjem sklicu parlamenta se je tak vtis morda ustvaril tudi zato, ker je bilo devet strank. Zdaj, ko jih je samo pet, bo to malo drugače.

Logično je, da če imamo na eni strani štiri, pet strank KUL opozicije, da bo več izjav. Po drugi strani pa, če ti SDS ne zagotovi sogovornika, kaj lahko narediš, tam pustiš črnino? S tem se soočamo ustvarjalci programa, in ko se to dogaja dve leti, se v javnosti ustvari vtis, da mi njih ignoriramo. Ampak namesto njih sam ne morem pisati odgovorov.

Potem pa dobivamo očitke o podrejenosti. Gospoda Janšo smo ničkolikokrat vabili v Odmeve, pa je prišel le tik pred volitvami.

Če prav razumem, torej RTV po najboljših močeh zagotavlja pluralnost in uravnoteženo poročanje, ki ju od nje zahteva zakon o RTV?

Ne pravim, da smo 100-%, generalno gledano pa novinarji stojimo za svojim delom. Vsak dan znova, z imenom in priimkom pod svojimi izdelki. Kako pa je potem to zloženo v oddaje in se vidi na ekranu, pa je drugo vprašanje. Preveliko težo se daje nam novinarjem, ker smo najbolj izpostavljeni, v prvi vrsti na televiziji, podpisani pod svoje prispevke. Nihče pa se ne sprašuje o vlogi dnevnih in odgovornih urednikov. Ta vprašanja bi bilo bolje zastaviti njim, ne nam, novinarjem.

Novinar mora biti profesionalen, ampak na to, kako novinar gleda na dogodke in jih razume, vpliva tudi njegovo svetovnonazorsko in politično prepričanje. Na mediju, kot je RTV, bi zato nujno potrebovali profesionalce različnih prepričanj, pa se vendarle zdi, da je enih, prosto po Štefančiču, j**eno malo? Kako kot nekdo iz hiše vidiš ta problem?

Mislim, da je ta ocena napačna. Res me zanima, v katerih oddajah ni uravnoteženega pogleda na politično krajino. Vsaj za oddaje, ki jih sooblikujem, lahko zatrdim, da temu ni tako. Morda se lahko pri kakšni politično-socialni ali delavski temi razume bolj socialna nota proti kapitalistični noti ali pa obratno. Dopuščam te pomisleke.

Oddaja Studio City pa vemo, kakšna je.

Zakaj pa denimo ni neke alternativne oddaje Studiu City za drugo publiko?

Je to razlog za ukinitev oddaje?

Za ukinitev po mojem mnenju ne, ampak vendarle, kako gre skupaj uravnoteženost RTV in enostranske oddaje zgolj na eni strani?

Studio city ima več kot 30-letno tradicijo, Marcel Štefančič jo je vodil večji del tega časa in je dal tej oddaji značaj. Na drugi strani se lahko vprašamo, ali bi bili Pričevalci brez Jožeta Možine še Pričevalci?

Gre za to, da je bila oddaja Studio City gledana. Po navedbah vodstva so bile programske spremembe narejene zaradi slabe gledanosti. Oddaja Studio City je bila sprejeta s strani velikega dela gledalcev. S tem nimam težav. Tudi ne bi imel težav, če bi vodstvo v PPN za to ali prihodnje leto ne dalo novega informativnega programa, ampak neko oddajo s kakšnim drugim voditeljem, ki smo jih že imeli na tretjem programu. Resda niso bile preveč gledane, kar je po svoje logično, glede na to, da so bile na tretjem kanalu, ampak gre spet za uredniško presojo.

Če gledalci in vodstvo ocenjujejo, da nekaj takega potrebujemo, nimam nič proti. Ne moreš pa enega takega paradnega konja, zato ker se del javnosti z njim ne strinja, kar ukiniti samo zato, ker na oblasti lahko to narediš.

Tukaj manjka dialog med vodstvom in zaposlenimi, da bi skupaj razvijali to televizijo, ne pa da se obnašajo kot slon v trgovini s porcelanom. Treba je iskati konsenz in mislim, da se da najti zelo dober konsenz znotraj hiše, če je želja po neki uravnoteženosti. Pa jaz na ta pojem uravnoteženosti ne pristajam.

Zakaj ne, v čem je problem z uravnoteženostjo?

Ker se mi zdi, da imajo ljudje, ki bi si to želeli, dovolj programskega prostora. V obstoječem programu je absolutno dovolj programskega časa tudi za določeno opcijo, ampak teh ljudi enostavno ni. Zakaj ti ljudje na dnevni ravni ne ustvarjajo oddaj?

To se tudi sam kot gledalec sprašujem, zakaj določeni pogledi in določeni dogodki niso ustrezno pokriti?

Gre za vprašanje celotne vertikale, kjer smo novinarji čisto na koncu. Mi ne izpolnjujemo dnevnih poročil in programskih rundownov. Zato na uredniških mestih potrebujemo ljudi, ki imajo vso to širino. Tega manjka.

Ko pa se potem nekje zamenja urednik, da bi dosegli to širino, se pa zgodi upor.

Nekateri od teh so z ljudmi znotraj hiše žaljivo komunicirali prek družbenih omrežij in nanje pritiskali z žalitvami. Normalno je, da je s takšnimi ljudmi v kolektivu težko sodelovati.

Sta Jadranka Rebernik in Igor Pirkovič, ki ju pozivate k odstopu, žaljiva?

Ne bom govoril za Rebernikovo, Pirkovič pa je večkrat o kakšnih kolegih pisal dovtipe, kako bi morali in kaj bi morali početi. Pa sva kolega sicer in nimam z njim težav. Prav zato sam ne uporabljam Twitterja, ker ne želim izkoriščati moči, ki jo Twitter ima, in se s hitrimi prsti kdaj spozabiti. Verjamem, da je tudi njemu kdaj žal za kakšen komentar, ker si znotraj kolektiva s tem ni nabral pozitivnih točk. Ko stopiš v večje čevlje, te pa tudi ljudje gledajo drugače in se sprašujejo, ali se bodo izjave na Twitterju odražale pri profesionalnem delu.

Problem pri Jadranki Rebernik pa je, da s kolektivom ne komunicira. Na vprašanja, e-pošto ne dobivamo odgovorov, komunikacije ni.

Ko si enkrat brez moči, se postaviš v oklep, v defenzivno držo. Mi smo zdaj v tej fazi. Znotraj hiše imamo občutek, da nismo slišani, v zadnjem času pa niti poslušani ne več. V takšnem kaosu, kot ga trenutno imamo, je res težko delovati.

Kako gledaš na prestope novinarjev in urednikov v politiko? Mojca Šetinc Pašek je zadnji tak primer, ki je še januarja pripravljala oddajo Utrip, nato pa takoj prestopila na listo Roberta Goloba. Kako gledate na takšne prestope domnevno neodvisnih urednikov, vezanih na visoke standarde?

V zadnjem času sicer ni več bila urednica. Mene je presenetilo, da je šla v politiko. Sam tega ravno ne odobravam. Če je bilo s tistim njenim Utripom kaj narobe, ne bom sodil. Sicer sam prestop iz novinarstva v politiko ni tako problematičen, ker kot novinar imaš veliko znanja in širine na tem področju. Bi pa absolutno morala obstajati ločnica po politični karieri, ko se v novinarstvo ali vsaj v to hišo in notranje politično redakcijo ne bi smel vrniti. Če se odločiš za tak korak, ni poti nazaj.

Andreja Gregorič je pred kratkim izpostavila grobe napade, ki so se vrstili zoper njo. Kakšno je vzdušje znotraj hiše, kakšni so odnosi med zaposlenimi?

Vzdušje je grozno. Odnosi so na najnižji možni ravni. Glede žalitev, o katerih je Andreja govorila, pa težko rečem. RTV hodniki so valilnica takšnih in drugačnih govoric in žalitev. Nekateri smo z njo tudi govorili in konkretno midva sva imela zelo korekten pogovor.

Vsako nekorektno žalitev absolutno obsojam. Mislim pa, da bi to morala reševati drugače. Znotraj hiše imamo institucije, ki se ukvarjajo z mobingom, zadevo bi lahko predala tudi organom pregona, če je bilo tako hudo. V njeni reakciji se je prepoznal celoten naš kolektiv.

Marsikdo v hiši govori o grožnjah. Prijavi jih pa ne. Verjamem, da so, ker sem jih tudi sam deležen, ampak jih ne izpostavljam javno. Sam se sicer zavzemam, da se vsaka grožnja prijavi pooblaščenki za mobing ali organom pregona in se tam naprej rešuje. Problem pa je, ko govorice obravnava programski svet, predsednik pa na moje vprašanje, o kakšnih grožnjah govorimo, odgovori, da o njih ne bo govoril, da ne bi bil obtožen za klevete, če bi se izkazalo, da niso resnične.

Sam imam velik problem z grožnjami, ki si jih nihče ne upa prijaviti. Če bo kdo meni grozil, bom potegnil konkretne pravne poteze, ki jih imam na voljo. Neprimerna pisma pa za šalo objavim na Facebook. Škoda se mi zdi, da je šla Andreja na tak način v javnost, namesto da bi to rešila znotraj hiše.

Se ti zdi, da je v vsem času, odkar si novinar, kakšna politična opcija, ideologija ali stranka obvladovala RTV Slovenija?

Sem 16 let novinar in do mene nikoli nič takega ni prišlo. Kar vidite na ekranu z mojim podpisom, je absolutno moje delo. Seveda urednik to pregleda, ampak trdim, da na moje delo ne vpliva nihče.