Gospodarstveniki niso (u)slišani: kaj pa, če so za to krivi tudi sami?

Vrh slovenskega gospodarstva, Brdo pri Kranju (vir foto: GZS FB profil)

Slovenska podjetja ali t. i. realni sektor so v lanskem letu pridelali 6,1 milijard evrov neto čistega dobička, kar je, ob neupoštevanju inflacije, 7 % več kot leto prej. Ob tem je imel isti sektor za 64 milijard evrov prihodkov. Slovensko gospodarstvo je tako ustvarilo veliko in že deveto leto zapored realno več kot leto prej, s tem pa ponovno omogočilo relativno stabilno družbeno sliko države z 2 milijonoma prebivalcev in enim izmed najbolj socialno izravnanih družbenih sistemov na svetu.

Sliši se skoraj idilično, a hudič je vedno v podrobnostih. Inflacija, energetska draginja, nizka dodana vrednost in zimzelena melodija o visoki obdavčenosti in splošnem nestimulativnem podjetniškem okolju na videz idilično sliko postavljajo v nekoliko drugačen kontekst.

A kako je mogoče, da ima nekdo s tako finančno kapaciteto domnevno tako malo vpliva na gospodarsko, davčno in zaposlovalno politiko države?

Če vemo, da denar pomeni tudi moč in vpliv, zakaj potem poslušamo vsakokratno jadikovanje naših gospodarstvenikov (pregovorno po izvedenih volitvah) o tem, kako jih država ne upošteva in ne razume, kako so deprivilegirani, kako se jim jemlje vedno več, kako … bla, bla, bla. Že leta ista mantra. »Nategovanja« v ekonomsko socialnih svetih, sindikalna obtoževanja, referendumi … vedno in samo na škodo »ubogega« gospodarstva. Res nerazumljivo. Bi rekli, da imajo v rokah škarje (denar) in platno (moč), a očitno ob vsem svojem »inputu« nimajo nobene moči, ko gre za odločanje o gospodarski politiki države.

In če to sliko razumemo v letih Slovencem tako ljubega socialističnega raja, je ta mantra v zadnjih 30-ih letih demokracije in volitev precej deplasirana. V čem je pravzaprav problem?

Če vemo, da denar pomeni tudi moč in vpliv, zakaj potem poslušamo vsakokratno jadikovanje naših gospodarstvenikov (pregovorno po izvedenih volitvah) o tem, kako jih država ne upošteva in ne razume?

Vsi se še spomnimo upokojenskega Desusa, ki je v parlamentu leta in leta »zastopal« ozko interesno združenje upokojencev, unikum v svetovnem merilu, a je imel v vladi vedno nekaj ministrov, ki so lahko izsiljevali, lobirali in izčrpavali vsakokratni sistem. Pa recimo že pozabljene Stranke mladih Slovenije? Tudi tam so se organizirali okoli ozko definiranega kroga volilnega telesa in uspeli. Sicer na dolgi rok niso prinesli bistvene dodane vrednosti, a prišli so v parlament, kjer so lahko neposredno vplivali na politiko v okviru lastnih interesov. Da s tem niso vedeli, kaj početi, je že druga zgodba.

Tudi Slovenska ljudska stranka je, morda ne čisto tipičen primer, bila v svojem strogo vsebinskem smislu predvsem stranka kmečkega podeželja in kot taka je jasno zastopala in »izsiljevala« politiko, ki je ustrezala njeni interesni sferi. Vsi se še spomnimo »gradnje mostov«, po katerih se je na koncu odpeljala naravnost iz parlamenta.

Še proticepilci z Resni.co so se uspeli organizirati in na podlagi teorij zarot in skoraj fantastičnih zgodb skoraj prilezli v parlament. Skoraj, vsekakor pa so uspeli zbrati zgolj nekaj malega glasov manj kot Povežimo Slovenijo, naveza strank, ki je ponujala točno to, kar naj bi gospodarstvo pogrešalo – gospodarske teme. Z natančnim in obsežnim programom ukrepov za stimulativno podjetniško okolje, s poudarkom na znižanju obdavčitev, večji ekonomski svobodi in ob zastopanju logike »manj je več« je ostala pred parlamentom z »borimi« 40.000 glasovi. Pa razumi, če moreš. Ne moreš.

Tudi gospodarski glas očitno gre novim obrazom

Očitno gredo tudi »gospodarski« glasovi raje instant strankam, nekim »novim« obrazom. V zadnjem primeru celo osebku, ki sebe že od začetka dojema kot mesijo. Nekomu brez programa, z vprašljivimi karakternimi lastnostmi, nastrojenemu proti svobodni gospodarski pobudi in po splošnem prepričanju »dirigiranemu« iz t. i. »ozadij«. Taistih ozadij, ki naj bi ves ta čas krojila to nevzpodbudno in škodljivo ekonomsko politiko naše države.

A v politiki ni prostora za naivnost, zato sta lahko razlagi zgolj dve. Prva je, da imamo politično popolnoma neopravnomočeno gospodarstvo, ki ne razume in ne zmore zagotoviti pogojev, kjer bi v okviru svoje participacije 64 milijard evrov znalo zagotoviti tudi uveljavitev lastnih interesov. In druga, verjetnejša, da je pravzaprav ta ekonomsko-socialni unikum, v katerem naše gospodarstvo vegetira že desetletja, pravzaprav realen okvir za doseganje njim lastnega interesa. Kjer z denarnim tokom izčrpavanja državnega proračuna, poslovanjem preko davčnih oaz ter nepoštenimi praksami kreativnega knjigovodstva, v smislu izogibanja »neživljenskim« davkom ter izkoriščanju (namernih) luknjastih zakonodajnih okvirjev, v spregi s popolnoma nekompetentnim sodstvom, pravzaprav uresničuje vse svoje potenciale in cilje. Vse ostalo je zgolj folklora za »rajo«.

Vsa čast izjemam tipa Boscarol, ki pa, kako simptomatično, med najbolj izpostavljenimi gospodarstveniki ne kotira visoko. Verjetno je moteč in kazi splošno »moralno gospodarsko« sliko v državi.

Naj pljunejo v roke!

Ker če slovensko gospodarstvo z g.Tiborjem na čelu misli resno, potem »skriti« sestanki »brez komentarjev« v smislu filmske sage Boter ter netransparentni pogovori in dogovori z nekredibilnim predsednikom vlade niso pravi način. Ob vsem kapitalu, znanju in mednarodnih povezavah, ki jih imajo, naj že končno poiščejo svojega kredibilnega kandidata, ki jih je v zadnjem času naplavilo kar nekaj, pripravijo konkreten gospodarski program, nastavijo kratkoročne, srednjeročne in dolgoročne cilje, del svojih milijonov investirajo v nakup kakšnega medija (po zadnjih informacijah Požareport.si se »ponuja« celo POP TV) in končno prispevajo k tako želenemu gospodarskemu preboju ter posledično normalizaciji Slovenije.

Z zdravo gospodarsko politiko bi namreč sledilo tudi (o)čiščenje vplivov iz raznih »ozadij«, kar bi na dolgi rok rezultiralo v pravičnejši socialni obdavčitvi in porazdelitvi ustvarjenega (ne zgolj dodeljevanju zaslužnim) ter prispevalo k napredku slovenske družbe kot celote.

Če tega iskreno niti ne želijo in je dejanski cilj zgolj nadaljnja razprodaja premoženja in čim več skritega denarja po raznih »davčnih otokih« za posvečene posameznike, pa naj vsaj nehajo jamrati in utihnejo za zmeraj. Bolj iritantni od nesposobnežev so samo še cincarji in osli, ki zgolj jamrajo, ukrepati pa niso sposobni. »Nomen est omen.« Amen.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike