»Evropa bo kmalu muslimanska«. A najprej je morala prenehati biti krščanska

»Islam bo kmalu postala evropska prva religija, zahvaljujoč velikemu številu muslimanskih migrantov in vse večjem sekularizmu med evropskimi staroselci,« pravi italijanski nadškof  Carlo Liberati in dodaja, da Italija in Evropa živita na poganski in ateistični način, sprejemata zakone, uperjene proti Bogu in prakticirata tradicije, ki ustrezajo poganstvu.

Še ena trezna presoja v epidemiji strahu pred zunanjim sovražnikom, ki premražen, lačen in bos, a mentalno močan in neomajen, kampira pred zidovi trdnjave Evrope. Krščanska Evropa je pred islamskimi zavojevalci trepetala že večkrat, pa vendar se zdi, da je danes mnogo bolj ranljiva kot takrat, ko ji je je nad glavo visela bridka turška sablja.

Dandanes strah ne prihaja od njihove vojaške moči, kjer Zahod ostaja svetovni hegemon. Ob terorizmu, ki je realna grožnja, a ni tema tega zapisa, nas je groza predvsem islamske ideologije, našim navadam tuje kulture, od nas pregovorno tako drugačnega načina življenja, ki ga prinašajo s seboj.  »Strastno verujejo v svojega Boga in neomajno sledijo svojim tradicijam,« in »več otrok imajo kot mi,« strahoma ugotavljamo.

Zanimivo, ampak v kakšnem drugem kontekstu ali času bi ljudstvo, ki se ima za krščansko, takšne vrline smatralo kot krepost, se jim poklonilo kot nekaj pozitivnega, zglednega, spoštovanja vrednega. Premražene bi zavilo v odeje in brezdomne toplo sprejelo kot sosede. A danes jih vidi in razume predvsem kot grožnjo svojemu obstoju.

In to povsem upravičeno, saj na polju, kjer se bojuje ta bitka, Zahod, ali če hočete tako imenovana »krščanska Evropa«, že dolgo ni enakovreden, kaj šele superioren nasprotnik.

Sedaj, ko na vratu čutimo sapo neke druge kulture in ideologije, se moramo zavedeti, da pred njo ne branimo naše »krščanske kulture in identitete,« temveč nekatere koncepte, ki so krščanstvu morda še bolj tuji od vrednot prihajajoče kulture same.

Krščanske Evrope ni več. Zdaj gre za sekularizem ...

Vendar iver v očesu muslimanskih prišlekov, katerih "greh" so sanje po boljšem življenju na prostoru, kjer živijo drugi, je lahko postala grožnja zgolj zaradi bruna v našem očesu, zaradi katerega smo vse bolj slepi za to, kaj se s tako opevano Zahodno družbo sploh dogaja.

Tresemo se pred izgubo naše "krščanske kulturne identitete," pri čemer ne uvidimo, da smo sami nanjo že zdavnaj pozabili, jo v naši družbeni pogodbi zatajili, iz našega vsakdana pa bolj ali manj izrinili.

Družbeni kompas našega vrednotnega sistema se že lep čas ne oblikuje v (praznih) cerkvenih klopeh ali ob prebiranju tiste svete knjige s prašnimi platnicami na odmaknjenem kotičku naše knjižne police, temveč v svetiščih sodobnega potrošništva, ob listanju Lidlovih prospektov in A kanalovega TV sporeda.

V imenu sekularizma in liberalizma smo v naših vrtcih, šolah in javnih ustanovah tradicije naše krščanske identitete nadomestili z "ideološko nevtralnejšimi" praksami in običaji: čarovniškimi rajanji, čaščenji vil in škratov, obiski dedkov mrazov in kokakolinih božičkov ter ostalo navlako potrošniške ideologije.

Ne trdim, da kot družba nismo imeli pravice tega storiti, navsezadnje po Zahodni družbeni pogodbi odloča demokratična večinska zavest. A sedaj, ko na vratu čutimo sapo neke druge kulture in ideologije, se moramo zavedeti, da pred njo ne branimo naše »krščanske kulture in identitete,« temveč nekatere koncepte, ki so krščanstvu morda še bolj tuji od vrednot prihajajoče kulture same.

Če pri tem spoznavamo, da naš postmoderni način življenja sloni na tresočih se nogah ideologije brez pravih korenin in hrbtenice, ki pod površinskim sijajem vehementnih pojmov blaginje, svobode in enakosti nima oporne točke v izgrajenem sistemu trdnih vrednot in načel, potem smo iz migrantske krize potegnili nekaj pozitivnega.

Ob vsem tem pa je največja zabloda prišlekov iz vzhoda prav prepričanje, da jih v družbenem ustroju notranje strani bodeče žice čaka boljše, srečnejše življenje. Razočaranje ob spoznanju te zmote postaja gojišče ene največjih groženj Zahodnemu svetu v prihodnje.

Zato so vse bolj zaprta vrata in zid iz bodeče žice nujno zlo, ki dolgoročno rešuje dve kulturi, tako njihov kot tudi naš način življenja. A če iz vse te globalne begunsko-migrantske tragedije ne bomo ponotranjili ustreznih naukov in spoznanj, to morda niti ni najboljše.