Duhovnik Pashal Jožef Prša zaradi spolne zlorabe obsojen pred cerkvenim sodiščem in odslovljen iz kleriškega stanu

Na duhovnika Pršo je maja 2019 na novinarski konferenci Dovolj.je javno pokazala ena od žrtev, Barbara Kompara (Foto: Iniciativa Dovolj.je)

Po tem, ko je bil oktobra lani iz kleriškega stanu odslovljen duhovnik Anton Kmet, je enaka kazen zdaj doletela še nekdanjega kapucina Paskala Jožefa Pršo.

Prša je deloval predvsem na področju glasbene pedagogike. Javno se je izpostavila ena njegova žrtev, ki je bila zlorabljena, ko je imela 11 let, žrtev, ki pa se niso želele izpostaviti, pa naj bi bilo še nekaj samo iz časa, ko je Prša deloval v Vipavskem Križu.

Paskal Jožef Prša je bil v upravnem kazenskem postopku Metropolitanskega cerkvenega sodišča v Ljubljani spoznan za krivega spolnih zlorab več mladoletnih oseb. Zaradi tega mu je bila z izvensodno odločbo naložena zakonita kazen odpusta iz kleriškega stanu. Od 21. decembra, ko je bil s strani soboškega škofa ordinarija Petra Štumpfa seznanjen z zaključkom upravnega kazenskega postopka, so mu ugasnile vse pravice, ki izvirajo iz duhovniškega posvečenja.

Že od 22. maja 2019 je Prša sicer lahko maševal izključno na svojem domu v Mali Polani, brez zbiranja vernikov, prav tako mu je bilo od takrat prepovedano opravljati vsa druga duhovniška opravila. Zaradi nespoštovanja ordinarijevih določil glede njegovega duhovniškega statusa in pohujšanja med verniki pa mu je bilo kasneje »prepovedano opravljanje vsakršne oblasti svetega reda, maševanje, spovedovanje, delitev drugih zakramentov ali zakramentalov, oznanjevanje Božje besede ali kateheza.«

Paskal Jožef Prša je med leti 1989 in 1994 služboval v Kančevcih, kjer je pomagal postavljati tamkajšnji Dom duhovnosti. Nato je služboval v kapucinskem samostanu v Vipavskem križu, kjer je opravljal predvsem glasbeno pedagoško delo z mladimi – bil je učitelj orgel. Po izbruhu zgodbe o spolni zlorabi enajstletne deklice je odšel za spovednika v Međugorje, od tam pa se je pred nekaj leti vrnil v Prekmurje.

Zlorabljena kot 11-letna deklica, potrebovala je 12 let terapije, da se je lahko soočila s storilcem in ga prijavila

Izmed njegovih žrtev se je javno izpostavila Barbara Kompara, ki je pred dvema letoma na tiskovni konferenci iniciative Dovolj.je in kasneje v intervjuju za revijo Ona odkrito spregovorila o svoji boleči izkušnji z njim. Zlorabljena je bila, ko je imela 11 let in sama niti ni razumela, kaj se ji je takrat zgodilo.

Kot najstnica je skušala zlorabo pozabiti, česar pa seveda ni zmogla. Zaradi tega je imela težave z navezovanjem stikov z ljudmi, posebej moškimi. Izogibala se je vsem odnosom. Šele pri 35-letih, ko je začutila, da je čas za družino, se je začela spraševati, kaj je narobe, da ne zmore vzpostaviti normalnega odnosa in je poiskala pomoč.

»Takrat sem se začela zavedati, kaj se mi je zgodilo. Na trenutke je bilo tako težko, da sem tudi obupala nad življenjem. Hotela sem vse potlačiti in živeti navzven normalno, ampak v moji notranjosti se je dogajalo nekaj popolnoma drugega.«

Potrebovala je 12 let terapije, da se je lahko soočila z razsežnostjo bolečine, sramom, gnusom, umazanostjo in ničvrednostjo, ki jo je povzročila zloraba in je sploh lahko imenovala storilca. Po civilnem postopku je dejanje tedaj že zastaralo, odločila pa se je za cerkveni postopek, saj je videla, da je imel storilec še vedno stike z mladoletnimi osebami.

Po prijavi grožnje, žrtev pa še za manjši avtobus

Po prijavi je, kot je pred dvema letoma povedala Kompara, doživljala ponižanja in grožnje s strani storilca in njegovih privržencev. Njegovi nadrejeni so takrat zatrjevali, da je bila edina žrtev, sama pa pozna še nekaj deklet, ki so od patra Prše doživljale podobno.

Protest ob odlikovanju kardinala Rodeta

Foto: Dovolj.je

Nekaj podpornikov zavoda Dovolj.je se je ob Janezu Cerarju, prvem duhovniku, ki se je javno izpostavil kot žrtev spolne zlorabe duhovnika, 28. decembra zbralo pred predsedniško palačo v Ljubljani, kjer so protestirali proti odlikovanju kardinala Franca Rodeta.

Predsednik republike Borut Pahor je Rodeta z zlatim redom za zasluge odlikoval za njegovo življenjsko delo in zasluge za osamosvojitev Slovenije in njeno uveljavitev v svetu ter za spodbujanje kulture medverskega dialoga.

Kot pa je na plakat v znak protesta zapisal Cerar, gre za »Odlikovanje za prikrivanje vsakršnih zlorab, za Cerkev z dvorci in privilegiji, za nikakršen medverski dialog, za Cerkev v primežu lobijev in Njeno popolno dekadenco«. Cerar je tudi prepričan, da Franc Rode ni človek, ki bi odražal medverski dialog, Cerkev na Slovenskem pa naj bi pod njegovim vodstvom spolne zlorabe skušala pomesti pod preprogo. Kardinal Rode naj bi o njih govoril kot o statistično zanemarljivem pojavu.

Protestniki so nosili tudi črne balone, po zgledu protestnikov iz Čila, ki so leta 2015 protestirali proti imenovanju škofa Juana Barrosa Madrida, ki je prikrival spolne zlorabe v Cerkvi. Protest je tedaj sprožil vatikansko preiskavo dogajanja v Čilu.

Zaradi spolnih zlorab odslovljen tudi duhovnik Anton Kmet

Prša je že drugi slovenski duhovnik, ki je zaradi spolnih zlorab mladoletnikov v zadnjih treh mesecih moral zapustiti kleriški stan. Oktobra lani se je zaključil tudi kazenski postopek proti duhovniku mariborske nadškofije Antonu Kmetu. Kmet je bil spoznan krivega spolne zlorabe mladoletne osebe in zaradi tega bil prav tako odslovljen iz kleriškega stanu.

Preden je bil Anton Kmet predlani zaradi sproženega preiskovalnega postopka na Metropolitanskem cerkvenem sodišču razrešen obeh služb, je bil župnik Župnije Makole in soupravitelj Župnije Studenice.

Tako v primeru Prše kot v primeru Kmeta škofija Murska Sobota oz. nadškofija Maribor žrtve in vse, ki so bili vpleteni v postopek, priporočajo v molitev. Škof Peter Štumpf žrtve in vpletene tudi prosi odpuščanja zaradi hudega ponižanja njihovega človeškega dostojanstva in prizadetih bolečin. Kot so še zapisali na spletni strani škofije Murska Sobota škof Štumpf: »prosi tudi za molitev, da bi žrtve ohranile upanje na smiselnost in neprecenljivi pomen njihovega življenja, obenem pa da bi se Cerkev povsem očistila zla spolnih zlorab«.

Na odpustitev Paskala Jožefa Prše iz kleriškega stanu so se odzvali tudi v zavodu Dovolj.je.

»Zavod Dovolj je sprejema razplet postopka kot dejstvo pravičnosti. Dvom in nezaupanje žrtev ter njihovih podpornikov ostaja zaradi:

  • izjemno dolgega cerkvenega postopka;
  • zastaralnega roka v civilnem pravu (storilec ne bo odgovarjal za dejanja);
  • skrivanja storilca za institucijo (ta se je namesto njega tudi opravičila);
  • in uničenega življenja žrtev spolnih zlorab Jožefa (Pashala) Prše«

28 komentarjev

    • Spomnim se gospoda Paskala Prše. Bil je eden izmed patrov v našem samostanu. Bil je izredno nadarjen za glasbo in poučeval je deklice in dečke, ki so bili glasbeno nadarjeni. Takrat si ni nihče mislil, da otroke, ki so mu zaupani, pravzaprav deklice, zlorablja. Kje je to počel? V samostanu? Verjetno tam nekje blizu, kjer so orgle. Sprašujem se, kako, da ni nihče od njegovih sobratov kaj čudnega opazil, da ima taka sprevržena nagnjenja. Da ni nihče posumil? Čudno, da deklica, ki je bila zlorabljena in je sedaj odrasla ženska, ni tega zaupala staršem, posebej mami?
      Potem je gospod Paskal nekam čudežno poniknil. Nekaj se je šušljalo, da je bilo nekaj narobe (ni pa nihče nič točnega povedal) in potem je nekam poniknil. Govorilo se je, da je v Medjugorju in da tam spoveduje.
      Meni osebno je deloval nekam čuden, ni pogledal človeka v oči, kot da nekaj skriva.
      Zakaj je moralo preteči toliko let, da ga je doletela kazen? To bi se moralo zgoditi že zdavnaj. Zdaj ta njegova kazen nobenemu več ne koristi, nekdo (lahko tudi več!) pa ima žal zaradi tega uničeno življenje! Žal ostaja tudi madež na cerkvi.

      • Natalija, vzemi v roko kakšno strokovno knjigo o spolnih zlorabah, pojdi na spletno stran iniciative dovolj.je in se enkrat za vselej izobrazi o spolnih zlorabah, pa se ne boš spraševala, zakaj nihče ni mislil, da bi Paskal lahko zlorabljal deklice in dečke. Komu pa na čelu piše, da je pedofil? Kakšno grozno razmišljanje. Kje je to počel, zakaj nihče ni posumil, zakaj punca ni prijavila že prej, zakaj se ni zaupala staršem, ostalim? A je pomembno kje je to počel? A se ti kaj svita, zakaj žrtve ne povedo? Ker je to krog nasilja, ker jih pedofili spravijo na kolena, da mislijo, da so slabe, jim grozijo, da ne bodo več videli svojih staršev, itd. In še imamo take primere, ko starši, ki so obsedeni s cerkvijo, ne verjamejo svojih otrokom, da se jim je to lahko zgodilo. Jaaa, tudi v 21. stoletju imamo take starše. A da kar poniknil je Paskal? Škoda da se je samo govorilo. Že takrat bi morali obelodaniti, kaj je počel.
        Dobro je vsaj to, da se je začelo z iniciativo dovolj.je odkrivati vse zločine, ki so se seveda predvsem dogajali že kar daleč v preteklost.

        Iskrenost, iskrenost in še enkrat iskrenost. Ter dobri medsebojni odnosi, naučiti otroke, da vse povedo, da se znajo zaupati, naučiti jih samoobrambe, povedati o dobrih in slabih dotikih, naučiti otroke, da se ne bodo bali, če jim kdo grozi in da je treba vse takoj povedati. Naučiti otroke, da je lahko največja nevarnost tam, kjer bi jih morali ljudje zaščititi. Otrokom na realen način predstaviti vse kar se tiče spolnosti, primerno njihovi starosti.
        Čustvena inteligentnost. To je v današnjem času najbolj pomembno. Vendar v taki družbi čustva niso pomembna, ljudje nosijo maske, pa ne tiste iz blaga ali kirurške, maske v smislu zatiranja svojih čustev. Zaradi tega ljudje zbolevajo, ker niso iskreni, ker ne povedo, kaj je narobe, ker si ne priznajo, da ne zmorejo, ker nismo popolni.

  1. Z majhnimi koraki bo nekoč bolje, tudi v Cerkvi. Sem pa seveda podprla protest pred predsedniško palačo, ko je bil odlikovan Franc Rode. Dam prav Janezu Cerarju »Odlikovanje za prikrivanje vsakršnih zlorab, za Cerkev z dvorci in privilegiji, za nikakršen medverski dialog, za Cerkev v primežu lobijev in Njeno popolno dekadenco«, to ne more biti razlog, da predsednik države odlikuje Rodeta, ki nikoli ni in nikoli ne bo razumel navadnega človeka.
    Zato upam da si papež upa, da bo spucal do konca tudi Vatikan.

  2. Zanima me kateri naši škofje so dali predlog za Rodetovo odlikovanje! Ali se res ne zavedajo, da s takimi stvarmi samo vznemirjajo vernike in cerkve bodo še bolj prazne ???

    Zdi se mi pa zelo krivično, da ima ta gospod razkošno, veliko stanovanje v Rima, tudi kadar se bo vrnil v Slovenijo verjetno ne bo živel samo v eni sobici, kakor na primer pater Jože Roblek. Mnogo naših duhovnikov dela skoraj do smrti, nekaj zato, ker tako jamrajo, da je duhovnikov premalo, nekaj pa tudi zato ker so pokojnine navadnih duhovnikov zelo majhne .
    TUDI TUKAJ BO TREBA V NAŠI CERKVI MARSIKAJ SPREMENITI, ČE ŽELITE, DA BODO CERKVE ZOPET POLNE !!!

    • planinka, svoje poglede delim z vašimi.
      Res nekateri DUHOVNIKI SKROMNO ŽIVIJO.
      Če ima pater Roblek, res samo skromno sobico in deluje požrtvovalno- predano, tako za vernike, kot za Cerkev, to ni pošteno. Kajti Jezus je učil, da smo vsi bratje, ki si moramo DOBRINE DELITI.

      Je pa pohvalno to, da so se stvari začele očiščevati. To nam daje upanje in zaupanje v vesolno Cerkev!

  3. Patra Jožefa Pršo (Pashala) sem spoznal leta 2006 v Međugorju. Bil je neverjeten spovednik. Ure in ure je presedel v spovednici, v najhujši vročini (na 40 stopinj) in tudi hudem mrazu, ki prav tako doleti te hercegovske kraje. Spovednico je večinoma zapuščal le med sveto mašo. Čudil sem se, da je človek tega spoloh zmožen. Jedel praktično ni, zato je tudi bil tako suh. Ljudje so dolge ure čakali na njegovo spoved. Ko so bili v spovednici jih ni bilo ven tudi po 1 h in več. Ko so priši ven so jokali od sreče. Bili so močno ganjeni. Česa takega nisem nikjer doživel. Tudi hrvati (vključno s kleriki) so se mnogo raje spovedovali pri njemu kot pa pri hrvaških duhovnikih. Temu slovencu je bila dodeljena spovednica številka 1 (in to v hercegovini!!!). Ko smo kot romarji prišli ga je pokojna vodička Maja Zalar povabila, da nas je sprejel in nagovoril. Govoril nam je o Jezusu… in seveda, nikoli ne bom pozabil o čistosti, na zelo preprost in spoštljiv način! Če bi bil g. Prša res tak “satan” kot pravite bi ljudje začutili, da nekaj ni ok.

    • Spoštovani! Spoštujem vaše izkušnje in vanje nikakor ne dvomim. Razumem in sprejemam, da ste ob tem lahko prizadeti, posebej zato, če je vaša izkušnja izrazito enostranska in pozitivna. Primer g. Prše ni edini, ki je v sebi tako diametralno nasproten! To je za mnoge storilne kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost nekaj “normalnega”. Pomislite na Jeana Vanierja, don Pierina in še mnoge druge. Ste že kdaj govorili s kakšno žrvijo spolne zlorabe? Si lahko predstavljate, da bi lagala in si kar nekaj iz nič izmišljevala? V življenju se mi je bilo dano srečati z več takimi osebami. Ob njihovih izpovedih umolknem in mi niti slučajno ne pride na misel, da bi podvomila v njihovo verodostojnost. Sicer pa predlagam, da morda preberete strokovno litaraturo na temo spolnih zlorab. Tam so opisani obrambni mehanizmi, transfer in mnoge druge psihološke posebnosti – na tej osnovi boste bolj celostno lahko razumeli ozadje.

      • Neimenovana, odlično, vsa podpora. Vedno, kadar je kakšen članek na temo spolnih zlorab (ne samo v cerkvenih vrstah), me zmrazi, kakšne predsodke in kako nestrokovno nekateri komentatorji tukaj pišejo o žrtvah spolnih zlorab, češ zakaj niso takoj povedali, zakaj nihče tega ni videl, zakaj njegovi sobratje niso videli.
        pa saj ni čudno, da je toliko nasilja, toliko zlorab. Pa kdo za božjo voljo bo zlorabljal otroke pri belem dnevu vsem na očem? jaz res ne štekam, da nekateri mislite, da duhovniki ne morejo zlorabljati.
        Točno to, kar ste napisali neimenovana, če bi se kdo od teh komentatorjev kdajkoli pogovarjal z žrtvami zlorab, bi vedel, kaj pomeni zloraba, bi vedel, kako je življenje uničeno, koliko psihoterapije morajo dati čez, da sploh lahko dokaj normalno živijo. Predlagam ogled filma Božja milost, tam je vse lepo predstavljeno, kako so v Franciji skrivali spolne zlorabe, žrtve so ostale same, tudi daleč v odraslost.
        Zakrivanje oči pred nasiljem, zlorabami je v Sloveniji pogosto. Vse za štirimi stenami, oziroma ljudje pravijo, to se me ne tiče. Neeee, pa še kako se tiče vsakega izmed nas.

        Povprečno ljudje zvečer sedijo pred tvjem in gledajo razne butaste šove, se naslajajo nad brezveznimi stvarmi, ko je pa treba v roke vzeti kvalitetno knjigo, in to strokovno ali pa resnično z zgodbo spolne zlorabe, takrat pa se začnejo izgovori, nimam časa, pretežka je, to se ne dogaja pri nas.
        Zato pa imamo nerazgledan folk, resnično ovce, kar se vidi tudi pri koroni, ko ničesar ne preberejo, slepo sledijo politiki in medicinski stroki – in to samo enostransko.
        Tako je tudi v Cerkvi bilo in še nekaj časa bo – sledenje škofom ala Stres, Rode, Kramberger, itd. ki so soodgovorni za mahinacije s pornografijo (T2), polomom Zvon 1 in Zvon 2, potem pa soodgovorni za prikrivanje najhujšega zločina nad otroki/mladimi – to je pedofilija.

      • Gospa Neimenovana na internetu lahko najdete malo morje zgodb, kjer osebe krivo obtožujejo druge da so jih spolno zlorabili. Razlogov za to je seveda veliko, v prvi vrsti pa denar.
        Kar se laganja tiče. Težko bi verjel, da laže otrok, odrasel človek pa … ?

        Gospa Babara je pri 35 letih začutila, da je čas za družino. Ne vem no. Jaz sem to željo imel že od malih nog. A sploh veste koliko normalnih (ne me narobe razumet, nezlorabljenih) ljudi si želi družine a je nima! Potem pa gre na terapijo, na katero je hodila kar 12 let!!!??? Nimam pojma koga je imela za terapevta. A o njem si mislim svoje.
        Zgodba, ki jo je povedala Barbara oz. o kateri pišejo mediji, je preveč kontradiktorna, da bi ji verjel.

    • Tudi jaz sem se pred leti z njim srečal v Medžugorju. Bil je res spovednik z veliko začetnico.
      Pri njem je bila vedno vrsta.
      Imel je nekako tudi uvid v naše pregrehe.
      Tako, da je ena moja spoved pri njem za me nepozabna – v pozitivnem smislu.

      Samo Bog je naš sodnik

      • Spoštovani! Glede sodnika se strinjam. Spoštujem vašo izkušnjo in vam tudi verjamem. Ampak, a vi mislite, da se na cerkvenih sodiščih dogajajo montirani procesi na osnovi izmišljenih zgodbic z ulice? Hans Zollner z Gregoriane v Rimu pravi, da je v Cerkvi je od 2 do 3 % lažnih prijav. Zato pa je sodišče, da razišče zadeve po strokovni plati. V omenjenem primeru, kjer je prišlo do odslovitve iz kleriškega stanu, so morale biti zadeve resne!

      • Ne vem, kako to, ga g. Nekdo2 ne morem neposredno odgovoriti. Spoštovani! A vi mislite, da če vi zgodbi gospe Barbare ne morete verjeti, da je pa potem kar neverodostojna ali celo neresnična? Na kakšni osnovi lahko podvomite v njeno avtentičnost, četudi vam kot oseba npr. ni simpatična, vam ne sede ali vas del, ki ste ga prebrali/slišali, ne prepriča? Poznate kakšno osebo, ki je bila spolno zlorabljena? Ali vi mislite, da je cerkveno sodišče zoper g. Pršo naredilo navaden pogrom kar na osnovi govoric, ki so nastale slučajno? Predvidevam, da ne poznate zgodb zlorabljenih iz prve roke, da sami nikoli niste sedeli v sobi pri terapevtu in da niste zelo dobro seznanjeni s cerkvenim pravom ter postopki, v ki v povezavi s spolnimi zlorabami potekajo tam ipd. Žal ali pa po Božji predvidnosti zase lahko zapišem, da vse to poznam iz prve roke in ne pišem na pamet. Nekje sem že zapisala, da ljudem, ki glede cerkvenih postopkov in njihovih zaključkov, ki v javnost žal pridejo večkrat celo desetletja prepozno, izražajo dvome, naj si o zlorabah preberejo strokovno literaturo. Marsikaj obstaja v slovenskem jeziku. Ena od avtoric je npr. Tanja Repič (Slavič).

  4. Zgodbe ne poznam, ne vem kaj naj si mislim, tudi glede na predhodne komentatorje. Dotičnega duhovnika tudi nisem poznal, niti nisem srečal, in zato res ne morem soditi.

    Bi pa kot zunanji opazovalec omenil nekaj drugega: Mislim, da je velik problem teh novodobnih modernih, t.i. ”trendovskih”, ”ljudskih” duhovnikov, ki v nobenem vidiku ne kažejo tega da so bili vzeti ven od ljudi (tudi z odsotnostjo duhovniške obleke – ali pa vsaj kolarja), da s svojim pretesnim stikom in popuščanjem nerealnim željam vernikov (napačno razumevanje t.i. ”ljudskosti” duhovnika), sebe preprosto izpostavljajo preveč osebnemu in domačemu stiku z verniki, kjer se samo spoštovanje osebe in formalna distanca (pre)hitro izgubita.
    Predvsem bo potrebno popolnoma spremeniti formacijo, postaviti stroge kriterije in duhovnike res formirati v strogi družbeno-duhovni avtonomnosti. Mislim, da tudi papež Frančišek s svojim stalnim opozarjanjem pred nekakšno ”rigidnostjo”, formacijo in delo duhovnikov bistveno otežkoča, saj ravno duhovna ”rigidnost” oz. recimo temu duhovno-pastoralna trdnost, zadržanost, samo-opominjanje ter samo-zatajevanje, duhovniku pomagajo, da ostane trden v svojem duhovniškem stanu.

    • Spoštovani! Se zelo strinjam z vami. Po cca 20. letih, od kar so v ZDA v javnosti prvič odjeknile objave o spolnih zlorabah v Cerkvi, bi bil že skrajni čas, da uradna Cerkev ne samo govori, pač pa tudi nekaj ukrene. Nesprejemljivo je, da postopki tako dolgo trajajo, predvsem pa je nesprejemljivo, da tako dolgo žrtvam nihče ni verjel in da so bile tako zelo dolgo neslišane, preslišane, utišane, ignorirane. Upam, da tudi razumete, da pri tem nimam v mislih kakršnega koli revanšizma, pač pa da pride resnica na dan in da se zlo zaustavi, kolikor je le mogoče. Močno upanje tudi meni daje papež Frančišek, vedeti pa je treba, da je Cerkev svetovna ustanova in da večine stvari osebno oz. sam ne zmore premakniti! Bog nam pomagaj in se nas usmili!

    • Zakaj Cerkev ne odpravi CELIBATA?
      Evangeličanska tega nima. Pravoslavna cerkev, kolikor mi je znano, zahteva celibat, le za višji sloj duhovništva. Medtem, ko so navadni duhovniki – popi, lahko poročeni.

      Te tri Cerkve, tako Rimokatoliška, kot Evangeličanska in Pravoslavna, bi morale težiti k večjemu POVEZOVANJU, saj so bile pred več stoletji – ENO.
      Končno Bog je eden in isti, pa tudi Jezus je umrl za vse!

    • Rokc, pa ravno domač in oseben stik duhovnika z ljudmi prepreči, da bi lahko duhovnik zlorabljal, nadlegoval otroke, odrasle. Ravno rigidnost, strogost, zatajevanje svoje spolne narave, nenaravni zakoni v Cerkvi (npr. zapovedovanje celibata na neprostovoljni bazi), zatajevanje čustev, zadržanost, pobeg v duhovnost, pobeg v samostan dela duhovnike pogumne, da si dovolijo zlorabljanje, biti sami z žrtvijo. Duhovniki, ki zlorabljajo otroke in mlade, nimajo normalnega odnosa z odraslimi, posebej ženskami, ne znajo se vživeti v drugega človeka, saj jim ni nikoli bilo dovoljeno čustvovati, nikoli jim ni bilo dovoljeno biti oni sami, prisiljeni so bili iti za duhovnika (češ v naši družini nekdo mora biti duhovnik, izprošeno je bilo od te in one stare mame). Veliko duhovnikov pedofilov, kolikor spremljam, je ravno redovnikov, ki lahko vedno znova pobegnejo v osamo, se skrijejo za samostanskimi zidovi, kajne? Vendar Bog vse vidi.

      A so škofje, npr. Stres, Rode, itd. zate pravi cerkveni dostojanstveniki? Zame niso, ker so zadržani, strogi, nič kaj ljudski, delajo se zelo vzvišene, svete, pa v bistvu to niso. Čisto nič Jezusovi niso in čisto nič evangeljski. Živijo v svojih rezidencah, stika z normalnimi ljudmi, ki imajo polno travm, polno vsakdanjih težav s preživetjem, pa nimajo.
      Jezus je bil dostopen vsem, najbolj pa otrokom, ranljivim skupinam ljudi. Ni se delal prevzetnega, ni bil nastopaški, kot je marsikdo v današnji cerkvi.
      Zato dam čisto prav papežu, mora se prevetriti Cerkev, nagnati vse, ki nimajo normalnega odnosa z ljudmi.

      • Točno tako, se popolnoma strinjam z vami, ga. Barbara. In res je hudo srečati bodočega ali novopečenega duhovnika, ki se boji žensk in ne zna vzpostavljati z njimi vsaj približno normalnega stika. To pa res kliče po reformah v bogoslovju.
        Pa da ne bomo samo negativni: kako osvežujoče pa je srečati in se pogovarjati s sproščenimi in pristnimi mladimi duhovniki! Ko že kdaj skoraj obupam nad Cerkvijo, mi oni spet povrnejo upanje zanjo in za svet. Ampak takšne po mojih izkušnjah večkrat srečaš med redovniki, ki so med formacijo živeli v svojih redovnih skupnostih, šli po možnosti še kaj v tujino … skratka, se uspeli izogniti ljubljanskemu bogoslovju.

    • Samo tale link bi pustila tukaj. Pa vprašanje za vas: a po vašem mnenju so samo duhovniki tako osebnostno moteni, da jih lahko oseben in domač stik z ljudmi vodi v pedofilijo, ali bi se morali tudi mi navadni smrtniki izogibati osebnim in domačim stikom z ljudmi, da slučajno ne postanemo pedofili? Npr. bi enako svetovali tudi staršem, naj svojih otrok ne spustijo preveč blizu, da slučajno ne pridejo v skušnjavo, da jih spolno zlorabijo?

      http://branenacesti.blogspot.com/2014/02/kristusova-legija-in-nje-drama.html?m=1

  5. Zdi se mi, da sta tukaj pomešana dva različna pojma, kot sta empatija in simpatija. In s tem tudi napačno razumljena vloga duhovnika, ki je pastir duš (!) in ni naš fizični kompanjon.

    Duhovnik se z nami ne mora zliti v nekakšen simbiotičen odnos. Duhovnik mora za opravljanje svojega dela imeti distanco. Tako kot jo mora imeti učitelj, trener, terapevt in kar je še poklicev povezanih z ljudmi. Navsezadnje tudi iz tistih krogov slišimo o zlorabah.

    Empatija ni simpatiziranje, kjer bi se nekdo popolnoma zbližal z neko osebo. In iz tega naslova seveda izhaja napačno razumevanje pojma distanca. Človek se v bližnjega lahko zelo dobro vživi tudi z ustrezno distanco, celo menim, da je slednja za zdrav odnos nujna. Distanca namreč pomeni tudi čustveno zrelost osebe, da se oseba zmore vživeti v drugega, hkrati pa še vedno ohraniti in se zavedati svoje lastne identitete, jaza. Duhovnik ne more pokazati čustev tako kot bi nekateri radi: da nas objema, da gre z nami plavati in kar je še takega …

    In distanca je ključna, tudi v duhovnikovemu odnosu do vernikov. Če duhovnik v svojem odnosu z verniki prestopi mejo, potem ne more več opravljati svojega dušnega pastirstva in potem tudi ‘ljudskost’ takšnih duhovnikov gre v franže, da pohujšanja vernikov, do katerega pride preko takšnih škandalov ne omenjamo. Meje morajo biti, pika in hvala Bogu, da jih mladi duhovniki končno zopet odkrivajo.

    Tudi samozatajevanja se danes ne razume več: samozatajevanje ne pomeni, da se stvari potlači v nezavedno ali, da se delamo kot da jih ni, temveč pomeni, da si najprej pred Bogom priznaš svojo šibkost, svojo majhnost, in se nato z Božjo pomočjo s tem soočiš ter se zavestno odrečeš razvadi/grehu. To pa človeka pelje v svobodo. Ampak to ne pomeni, da tak človek ni sočuten: takšen človek ki je razumel sebe, sedaj toliko bolj globoko lahko razume druge. Samozatajevanje je sopomenka za samoodrekanje, samoodpoved in to je osnova za katoliško vero ne glede na stan. Vsi veliki svetniki so to počeli, številni med njimi so prišli iz divjih, mesenih življenj, npr. sv. Avguštin, sv. Frančišek, sv. Ignacij Lojolski.

    Kakorkoli tu očitno ne bomo prišli skupaj, jaz svoje mnenje trdno zagovarjam in od tega ne odstopam. Amen.

  6. Rokc5 pa ste vi kdaj v
    življenju delali z otroki? Za otroka je objem, dotik … osnovna komunikacija. Precej otrok (še v prvih razredih osnovne šole) ti spontano priteče v naročje, ko ti zaupajo. In včasih je dovolj, da preživiš z njimi (dobesedno) pet minut, pa si že njihov. Vzgojitelji in učitelji, ki se tega bojijo in otrokom ne sledijo v tej njihovi najbolj osnovni potrebi, res osiromašijo svoj stik z njimi.
    In kako je po drugi strani lepo gledati učitelje, animatorje, duhovnike … ki se ob otrocih ne počutijo ogrožene in z njimi sproščeno vstopajo v odnos. Zadnjič mi je ob pogledu na učiteljico, ki sta ji njeni drugošolki zjutraj pritekli v objem, ona pa ju je tako prisrčno pozdravila z “ooo punčki moji, kako sta?”, zaigralo srce. Podobno kot mi zaigra ob prisrčni in sproščeni igri našega župnika z otroki. Hvala Bogu se še ni pustil zvleči v ta vrtinec strahu pred lažnimi obtožbami (in zgodbami v medijih), ki zadnje čase žal hromi marsikakega srčnega duhovnika ali učitelja. Pa čeprav je lažnih obtožb zanemarljivo malo, kolikor so mi znane statistike in res ni ne vem koliko verjetnosti, da postaneš žrtev.

    • Rokc5, drugače spoštujem vaše mnenje, da za duhovnika ni primerno, da objame (mlade, odrasle) ljudi, čeprav sama menim drugače. Kar se mi zdi zelo sporno je to, da če vas prav razumem, naj bi bili osebni, domači odnosi (sploh če vključujejo tudi fizični stik), eden od možnih povodov za zlorabe. Normalnega, zdravega človeka oseben odnos in fizični kontakt pač ne vodi v zlorabo. Ta povezava, o kateri ste govorili v prejšnjem komentarju, zares nima osnove po mojem mnenju. Terapevt ne objema klientov, ampak če predpostavljate, da tako ravna preventivno, da ne bi padel v skušnjavo, da klienta spolno zlorabi, imate res čuden pogled na terapevte. In na duhovnike. Ljudje, ki rabijo fizično distanco, da ne storijo zločina, res ne bi smeli biti v poklicih, kjer imajo opravke z (ranljivimi) ljudmi. Profesorjem, ki izobražujejo slovenske terapevte, povsem zaupam, da take ljudi tekom študija prepoznajo. Malo bolj me skrbi glede formacije slovenskih duhovnikov.

  7. Rad bi opozoril na eno zakonitost spolnih zlorab, kar doslej ni bilo omenjeno.
    Pedofili se ne spravljajo kar na naključne žrtve. Žrtve zlorab so največkrat tisti, ki so že tako ali tako ranjeni, in s tem še nezavedno privlačijo storilce. Nekako tako kot če bi šel plavat v morje s krvavečo ranico – in bi te morski psi od daleč zavohali… In to je še toliko hujše. Zato pravim, da je pedofilsko predatorstvo ena velika hudičeva kuga.
    Nekdanjega patra Prše pa se tudi sam spomnim iz Medjugorja. In lahko delim podobno izkušnjo nekaterih, po eni strani pravi karizmatik, po drugi strani pa v marsičem nenavaden. Gospe Zalar, ki je vodila romarski avtobus, je enkrat celo ušlo, ko je sama rekla, da mu je rekla, zakaj se tako strašno posti in muči samega sebe, češ mrtev spovednik nam nič ne koristi, ker se bo še ubil s tako hudim postom. Bilo nas je veliko, ki smo to izjavo slišali in smo bili kar nekoliko pretreseni, celo jezni.
    Šele potem, ko je v javnost prišla ta zgodba o zlorabi, sem seštel stvari skupaj in mi je bilo marsikaj jasno. In nobenega razloga nimam, da gospe Barbari ne bi verjel. Verjetno je P. P. na nek način pobegnil s kraja zločina in se ustalil v Medjugorju in tam deloval, dokler je pač šlo.
    Verjamem, da so takšna dejanja zelo gnusna in predvsem škodljiva dolgoročno. Ne sme pa nas stvar zavesti v neke enostranske zaključke, ki temeljijo na čustvih in odporu do določenih oseb. Gospodje, kot sta Rode in Stres, imajo svoje odlike, ampak so v nekem momentu moralno odpovedali, ker se niso odzivali na zlorabe, ki jih je počel g. Planinšek že pred 30 leti. Poanta zdravljenja pa ni v tem, da pedofile zapremo kot zajce, pa se bodo še vedno čutili, da niso krivi, češ kaj sem pa takega naredil. Morajo priti do spoznanja o lastnih dejanjih in do kesanja. Sicer je vse zaman. Tako da je laizacija g. Prše le majhen korak naprej. Upam, da bo cerkveno sodišče podobno vzelo pod drobnogled tudi g. Planinška, ampak se spet bojim, da se ne bo veliko spremenilo, kot se do sedaj ni, ker kolikor vem, so mu naložili kazen suspenza za tri leta, ampak je še vedno direktor v senci, ki dejansko še naprej odloča o vsem. Torej gre za kazen, ki ni kazen. In po svoje me grize ta dvojni odnos do storilcev, saj se je nekaterih mogoče znebiti na hitro, druge pa se ujčka – sploh če so obdani z lobiji. In to je tisto, kar je še hujše od same zlorabe – še naprej ti psihopati vodijo vse skupaj, obdani so z ljudmi, ki so si jih dejansko kupili, druge pa lahko še naprej ponižujejo.
    PS: Očitno se ta rod hudih duhov zlorab ne da izgnati drugače kot s postom in molitvijo. Tudi za naše vrhovne pastirje, da bi te packone hitro prepoznali in takoj ukrepali. Tu moramo stopiti skupaj vsi. Z močno vero in zavestjo, da ljuljke sami ne moremo ruvati ven, ker bi lahko uničili pšenico, ampak naj Bog poplača in počisti grdobije iz Cerkve, za katero je dal obljubo, da jo pekel ne bo premagal.
    Bog živi spletni časopis Domovina in njene sodelavce.

    • Odlično, odlično. Odprli ste še nov vidik, namreč dejstvo, da zlorabljevalci pred zlorabo “testirajo” potencialne žrtve in se seveda lotijo tistih, ki nimajo izkušnje ljubezni, varnega doma, varnih in stalnih, stabilnih, trdnih čustvenih navez v primarni družini. Zlorabljen oz. žrtev zlorabe ne more pač biti kdor koli! Dejstvo je tudi, da so zlorabljevalci bili sami pogosto žrtve. Če se ta patološki vzorec ne prekine, se nadaljuje iz roda v rod.
      Spregovorili ste o morebitnem samokesanju, samoobžalovanju, samorazmisleku
      storilcev. Pokojni in spoštovani prof. Slavko Ziherl (psihiater) je dejal, da je pedofilija tako zelo huda motnja, da ni ozdravljiva in da je za take ljudi edina rešitev, da se jih umakne iz potencialnega stika z otroki. Zelo malo storilcev prizna svoja dejanja. Vztrajajo v obrambnem mehanizmu zanikanja, kjer gre za psihološki transfer v smislu: žrtev prevzame nase vlogo storilca, storilec pa vlogo žrtve. Žrtev pač ne more nečesa, kar po njenem doživljanju ni storila, obžalovati. Zapleteno, kompleksno, a poznovalci poznajo omenjeno vedenje in ga znajo tudi prepoznati.
      Kar pa zadeva cerkvene dostojanstvenike (škofe), v preteklosti nikakor niso dovolj storili za žrtve. V ospredju jim je bila skrb za ugled institucije in seveda so branili storilce, kar se žal dogaja še dandanes. Molimo, izročajmo in upajmo, da resnica pride na dan.
      Narava zla je taka, da bo med ljudmi vedno obstajalo. Narava hudobnega duha je taka, da si vedno privzame nove oblike in dela proti Bogu in ljudem. Bogu hvala, da verujemo, da ga je Gospod Jezus že premagal in da je njegov čas kratek. Vsi skupaj si moramo s skupnimi močni prizadevati, da bi ga bilo med nami čim manj. Razumem željo po ničelni toleranci, vendar je hudobni duh vedno korak ali več korakov pred nami. Ko bomo mislili, da smo nekaj dokončno rešili, raje pa že prej, bo svoj kačji rep pokazal v kakšni drugi prevari.

Komentiraj