Drugi tir po hitrem postopku ali kdo se boji civilne pobude?

Včeraj so na koalicijskem vrhu predstavniki vladnih strank podprli predlog novega zakona o 2. tiru Divača-Koper, ki je bil v javni obravnavi štiri delovne dni; predvidoma ga bodo v četrtek poslali v DZ za obravnavo po hitrem postopku.

Poleg še nekaterih tem, ki so jih obravnavali, je finančna ministrica koalicijske partnerje seznanila tudi s ponovitvijo celotnega postopka izbire dveh nadzornikov Slovenskega državnega holdinga.

Omenjeni zakon je vlada objavila v petek, tako da se vsa zainteresirana javnost z njim ni mogla seznanjati niti en teden. Po besedah odgovornih na Ministrstvu za infrastrukturo se zdaj tako mudi, ker smo se prijavili na razpis za evropska sredstva.

In kakšno mnenje naj si o vsem skupaj ustvarimo državljani, ki zadnji dve leti in pol spremljamo vse te zmedene, dvolične, celo protislovne odločitve aktualne vlade, ko je govora o gospodarstvu?

Spomnimo, minister za infrastrukturo dr. Peter Gašperšič je ob zaslišanju kandidatov za ministre v DZ jeseni 2014 dejal, da lahko na 2. tir kar pozabimo, ker da ni realnih finančnih možnosti za projekt.

Kakšno mnenje naj si o vsem skupaj ustvarimo državljani, ki zadnji dve leti in pol spremljamo vse te zmedene, dvolične, celo protislovne odločitve aktualne vlade, ko je govora o gospodarstvu?

Izjava je takrat dvignila veliko prahu, največ v Luki Koper, ki je od takrat v ne ravno dobrem odnosu z vlado. Ta odnos je dosegel vrhunec lani poleti, ko se je zaradi imenovanja določenih novih vodilnih Luke, ki naj ne bi bili naklonjeni slovenskemu lastništvu pristanišča, uprlo praktično celotno mesto.

Zdaj pa smo pred »urgentnim« sprejemanjem zakona o 2. tiru v nekaj dneh, ker da se mudi pri evropskih sredstvih. Že otroku enostavno mora biti jasno, da tu nekaj ni v redu.

Poglejmo vsaj nekaj dejstev, ki se jih lahko zapiše za drugi tir. Dejstvo je, da je koprsko pristanišče vitalnega pomena za slovensko gospodarstvo. Dejstvo je, da se bo investicija v izgradnjo 2. tira povrnila, vprašanje je samo, v koliko letih ali desetletjih. In dejstvo je, da se bo za državno investicijo, ki se trenutno vrti okoli kar dobre milijarde evrov, našlo kar nekaj deležnikov, ki bi radi sodelovali.

V zadnjem mesecu in pol pa je na mizi še eno dejstvo, obstaja namreč civilna iniciativa Svet za civilni nadzor projekta drugi tir, kjer denimo sodelujejo Jože P. Damijan, Marko Pavliha in Emil M. Pintar in ki trdi, da je možno progo zgraditi za 500 mio evrov ceneje, z drugačno finančno konstrukcijo. Omenjena pobuda je poskušala v parlamentarno proceduro vložiti tudi svoj predlog zakona.

Kaj če poskusimo vse navedeno povezati in si ustvariti lastno mnenje? Samo od sebe se pojavi vprašanje, ali je projekt voden predvsem s strani lobistov in podjetij, ki bi imeli koristi od trenutnega vladnega predloga in so se ustrašili tehtne civilne pobude?

In kako to, da je infrastrukturni minister zdaj tak pristaš projekta, če je dobri dve leti nazaj prostodušno izjavil, da lahko na stvar pozabimo?

Kakšno gospodarsko politiko torej sploh vodi aktualna slovenska vlada oz. bolje, kdo jo vodi? Slika niti ni bistveno drugačna, če pogledamo kadrovsko politiko vlade v SDH, DUTB in državnih podjetjih.

Spomnimo se farse z nadzorniki NLB, plačnih manevrov vodilnih v DUTB in pa zadnjega aktualnega iskanja dveh nadzornikov SDH. Ta nista dobila podpore predvsem pri DeSUS-u in bo zato treba celoten postopek ponoviti, čeprav se aprila odloča o največji prodaji v zgodovini samostojne Slovenije – prodaji NLB.

Kdo vse torej pristavlja svoje lončke k več kot 10 milijard vrednemu premoženju v državnih podjetjih in kdo ima nadzor nad neposrednim kadrovanjem?

Imeti bi ga moral, vsaj načelno, premier ali pa vsaj finančni in gospodarski minister, izgleda pa vse kaj drugega.