Dr. Urška Perenič: slovenistka in literarna zgodovinarka: Temna dediščina je prepogosto predmet ideoloških manipulacij

Intervju: dr. Urška Perenič: slovenistka in literarna zgodovinarka

Četudi je kolektivna zavest polna senc preteklih grozodejstev, je njihovo družbeno zanikanje še hujše, če ne uničujoče. Temna izkustva preteklosti omogočajo intenzivnejše zavedanje svetlih strani dediščine, je v intervjuju za Domovino povedala literarna zgodovinarka dr. Urška Perenič. Opozarja, da je zavest o dediščini prepogosto izpostavljena ideološkim manipulacijam, obenem pa zavrača politična etiketiranja. Pretežni del svojega strokovnega udejstvovanja namenja preučevanju življenja in dela tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, s katerim je tudi osebno prijateljevala.

Dr. Perenič, ste literarna zgodovinarka, z dejavnostjo v zadnjem času pa v svojem delu zajemate širšo zgodovinsko izkušnjo Slovencev. Zakaj?

Pa smo znova pri Borisu Pahorju! A kaj naj, ko pa se že dve desetletji posvečam preučevanju njegovega opusa. Zato mi, prosim, dovolite, da omenim nedavno izšel ponatis pisateljevega prvenca Moj tržaški naslov, za katerega sem ob prizadevanju in podpori pisateljevih najbližjih, posebej prof. Adrijana Pahorja, dobila priložnost napisati spremno študijo. Vsaka objava Pahorjeve knjige je praznik! Njegova osebna zgodba, v kateri je sežeta zgodovina našega naroda, se me je najgloblje dotaknila. Odločen »Ne!« je Pahor najprej izrekel fašizmu, nato nacizmu, zatem komunizmu. Razen v umetniški prozi se upor slednjemu kaže v njegovi pisemski korespondenci, prek preučevanja katere se odstira vpogled v življenjske usode drugih ljudi, intelektualcev, ki so, ker niso soglašali z »usmeritvami« vodstvenih struktur, doživeli veliko trpljenja. Tudi oni so me nagovorili.

V reviji Zaliv, ki jo je začel Pahor izdajati leta 1966 in je bila v Jugoslaviji prepovedana, ni samo strastno branil jezikovne in kulturne avtonomije Slovencev v Trstu oz. Italiji, ampak je odločno kritiziral ideokracijo fašizma, nacionalnega socializma in komunizma. Zoperstavljal se je slehernemu poskusu intelektualnega zatiranja, oblast, ki skuša pisatelja utišati, pa označil za inkvizitorsko, srednjeveško in nečloveško. Ni brzdal jezika, ko je šlo za kritiko politike jugoslovanske države, ki je bila po njegovem škodljiva tudi za slovensko skupnost na obmejnem območju, ter večkrat zapisal in povedal, da komunisti niso nikdar uresničili idej osvobodilnega boja – če imamo v mislih začetnega, pluralističnega duha OF, ki naj bi vse narodne sile povezal v enotno gibanje. Zavračal je partijsko – Kardeljevo – politiko in zagovarjal načela demokratične pluralistične družbe. In bil zato izpostavljen intenzivnemu zalezovanju.

Omejena mu je bila prostost gibanja – in to na meji, ki so jo razglašali za najbolj odprto v Evropi. Kot literarna zgodovinarka sem si ob tem ne samo postavljala vprašanja o osebni svobodi, ki jo razumem kot prostost v odnosu do vsega in vsakogar, ampak tudi prišla do spoznanja, da sem na neki način dolžna to prostost oz. svobodo vesti udejanjati v raziskovalnem delu. To prinaša soočanje s svetlimi in temnimi poglavji zgodovine, katere dolge sence je mogoče zaznati do danes.

Kako so nekateri še vedno precej zataknjeni v preteklosti – in se na marsikaterem koraku soočamo z revitaliziranimi poganjki struktur starega režima – se je pokazalo, ko sem dobrohotno opozorila na izpad oz. izbris Borisa Pahorja s seznama avtorjev, katerih dela naj bi bila leta 2023 predstavljena na Frankfurtskem knjižnem sejmu. Pahor je bil nato na seznam vrnjen, vendar v mestu ob Majni predstavljen kot nekdo, ki se je upiral vsem oblikam fašizma. Mislim, da sem bila dovolj jasna.

Torej ste videli politične motive v tej odločitvi?

Na žalost.

Boris Pahor velja za enega najpomembnejših slovenskih pisateljev nasploh, ne le v zamejstvu. Verjetno pa ni edini iz povojnega časa, ki je v krogih, ki jih omenjate, nezaželen oziroma ga skušajo izbrisati iz kolektivnega spomina.

Seveda ne. Naj med slovenskimi oporečniškimi ustvarjalci, ki so svoje stremljenje po svobodi drago plačali, omenim vsaj še Vitomila Zupana in Igorja Torkarja. Naj spomnim na protikomunističnega disidenta Viktorja Blažiča ter defektologinjo, predvojno komunistko in disidentko Angelo Vode ... Franc Jeza se je zatekel v Trst in pred mejo, ki ga je omejevala, pisal literarna, spominska in politična dela.

Vendar pri brisanju iz kolektivnega spomina ne gre samo za čas od konca druge svetovne vojne, ampak so taki izbrisi, ali bolje, izpusti tudi težava starejših obdobij. Kulturno-literarno življenje je v resnici veliko pestrejše in kompleksnejše, kakor ga slikajo propagandistično slavljeni literarnozgodovinski spisi, v katerih iz tega ali onega razloga ne sme biti prostora za vsakogar, ki je ustvaril kaj bralnega spomina vrednega. A Boris Pahor je čisto poseben primer. Zato ker je – z besedami prej omenjenega Blažiča iz leta 2009 – načel zadeve, ki še vedno niso rešene, ki bremenijo obče stanje duha in nas žal tudi prepričujejo, znova z Blažičem, da še vedno uspeva dediščina totalitarne preteklosti.

Osebno ste prijateljevali s Pahorjem. Kakšno izkušnjo imate z njim kot človekom?

Do pisatelja Borisa Pahorja sem od nekdaj gojila globoko spoštovanje in v njem videla upornega človeka. Kakor že večkrat povedano, sem z njim prvič stopila v stik preko pisma, v času študija. Od 2008 do izida knjige Sončna ura leta 2010 se je sodelovanje z njim skozi pisma in delovne sestanke intenziviralo. Tudi v naslednjem, skoraj poldrugem desetletju sva vseskozi ohranjala stik, skoraj do njegove smrti.

Presunljivo poslednje srečanje decembra 2021, ki je posneto in na katerem sem mu med drugim povedala, da sem o njem oz. njegovem delu napisala projektni predlog (gre torej za avtorsko delo), sem natančno popisala v TV-oddaji Intervju, v pogovoru z novinarjem in zgodovinarjem dr. Jožetom Možino. Raziskovanje Pahorjevega literarnega in pisemskega opusa, ki je za nekatere še vedno politično vnetljiva zadeva, je zame predvsem človeška in etična zaveza.

Raziskovanje Pahorjevega literarnega in pisemskega opusa, ki je za nekatere še vedno politično vnetljiva zadeva, je zame predvsem človeška in etična zaveza.

Poudarili ste, da je Boris Pahor vztrajno zavračal vse tri totalitarizme. Zakaj je po vašem mnenju v neki kolektivni zavesti še vedno zavračanje le dveh, ne pa tudi tretjega?

Da, pri tem je bil vztrajen. Če ga ne želim reducirati, moram, če se z njegovim delom ukvarjam resno, to poudarjati še sama. Tre volte no, trikrat ne. Pravzaprav ne vem, kako bi odgovorila na vaše vprašanje, saj kot pripadnica generacije, rojene na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja, to težko razumem. »Argument«, ki sem ga že slišala in ob katerem se relativizira tretjega izmed -izmov, je povezan z naravo nasilja – v primerjavi z npr. nacionalnim socializmom – saj da je bilo prelivanje krvi posledica revolucionarnih razmer in torej naj ne bi bilo del ideologije. Seveda je to čuden argument, saj komunisti vso zgodovino razlagajo kot zgodovino razrednih bojev. Sicer pa nam je na vaše vprašanje odgovoril že omenjeni Blažič, da namreč še vedno živimo na ruševinah preteklosti. Vseeno si za večino svoje generacije in tudi populacije predstavljam, da zna razmišljati kritično.

V luči ozaveščanja o povedanem ste nedavno soorganizirali simpozij Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem. Kakšen je bil njegov namen?

Simpozij je del široko zasnovanega Leta dediščine Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in sodi v nabor predavanj, okroglih miz, obiskov dediščine, ki so se zvrstili v pravkar iztekajočem se akademskem letu 2024/25. Organizirali smo ga skupaj s Slovensko matico, za katere operativno delo skrbi tajnica-urednica Ignacija Fridl Jarc.

Ob odprtju simpozija je kot gostiteljica s priklicem znamenite Platonove votline nazorno povedala, kaj je namen simpozija. Dejala je, da če hoče narod celovito zreti svojo preteklost, ne more zreti neposredno samo čiste luči sonca, ker se od njene bleščave oslepi. Zato mora spoznavati tudi sence votline in se vzpenjati k luči Resnice.

Ob odprtju simpozija je govoril tudi prodekan Filozofske fakultete Sašo Jerše in opozoril, da je ena od teh senc komunistična revolucija, ki se je skoraj pol stoletja »grozovito, brutalno igrala oblast«. Sama sem v pozdravnem nagovoru kot članica odbora za pripravo Leta dediščine, ki ga je z redko modrostjo in občutljivostjo vodil prodekan Jerše, izpostavila, da je namen simpozija historizacija temne in težke dediščine, ki se je doslej pokazala kot najbolj celovit pristop k vsem odprtim vprašanjem zgodovine.

Med drugo svetovno vojno je bil razglašen cilj uveljavitve svobode izražanja in verovanja oz. mišljenja ter prostosti pred stisko in strahom povsod po svetu. Na simpoziju se je slišal tudi poziv k spravi, ki ga je izrekel zgodovinar Mitja Ferenc. Razumljivo! Še zlasti po znani resoluciji Evropskega parlamenta o povojnih pobojih v Sloveniji.

Sami ste na simpoziju dejali, da senca nastane, ko sončeva svetloba naleti na oviro. Srečanje naj bi predstavljalo svojevrstno premagovanje teh senc, da bi lahko spet videli sonce. Lahko pojasnite prispodobo?

Po definiciji naj bi dediščina – naravna, kulturna, premična, nepremična – odražala vrednote, ki smo jih podedovali iz preteklosti in na katere naj bi bili praviloma ponosni. Kulturno dediščino običajno povezujemo z nečim pozitivnim, sploh če pomislimo, da je simbol tradicionalnega pojmovanja identitete in nam daje občutek pripadnosti, nas povezuje s tradicijo in krepi vezi s skupnostjo, bogati naša življenja in nam je v navdih. A nas postavlja tudi pred dolžnost, da jo posredujemo prihodnjim generacijam. Identična vprašanja so povezana tudi z vizijami prihodnosti.

V preteklosti pa ni bilo vse tako. V votlini so tudi sence in na naši poti v zgodovino ovire, ki jih je treba premagovati. Denimo: o dogajanjih v letih 1941–1945 pri nas se je v času starega režima najprej govorilo, kakor je v knjigi Narodi, Jugoslavija, revolucija zapisal Janko Pleterski: kot o narodnoosvobodilnem boju, nato o narodnoosvobodilnem boju in ljudski revoluciji pa o socialistični revoluciji. Preimenovanja kažejo, kako je zavest o dediščini izpostavljena ideološkim manipulacijam. Moramo torej vedeti, kje smo, in se podati k zavesti o stvareh, kakršne so zares bile.

Kulturna dediščina je simbol tradicionalnega pojmovanja identitete, nam daje občutek pripadnosti, nas povezuje s tradicijo in krepi vezi s skupnostjo.

Omenili ste peticijo zgodovinarja dr. Ferenca, ki je prav tako sodeloval na simpoziju. V svojem referatu je med drugim opomnil na dogajanje v delu slovenske politike, na to, kako so koalicijski poslanci zavrnili sklep o pokopu pomorjenih Romov in žrtev v Macesnovi gorici ter celo predlog, da se izdajo njihovi mrliški listi. Ni videti, da bi v strukturah, ki so za to pristojne, obstajalo sočutje, ki bi vodilo k rešitvi problemov v zvezi z zavestjo o nekdanjosti.

Moram priznati, da aktualnega političnega dogajanja ne spremljam; nekaj novic vdre iz te sfere v moje življenje, potem si ustvarim lastno mnenje. Čas, ki mi je odmerjen tostran, se mi zdi predragocen, zato ga odmerjam za tiste, ki mi pomenijo največ, in svojemu poslanstvu, literaturi. Ta po eni strani zadovoljuje mojo potrebo po lepem in dobrem, po drugi strani mi na veliko subtilnejši način omogoča poglobljeno raziskovanje človeških izkušanj, doživljanj, vrednot ipd.

Pri vprašanjih, ki jih sama ne preučujem poglobljeno, načeloma zaupam presoji etično občutljivih strokovnjakov, ki največ vedo o določenem problemu. Mitja Ferenc je za problematiko pobojev vodilni strokovnjak; zaupam mu, saj sem ugotovila, da se uspešno trudi preteklost razjasniti, ne pa zamegliti s preimenovanji.

Omenili ste, koliko vam pomeni svoboda oziroma prostost v odnosu do drugih in do tem, ki jih obravnavate. Pa vendarle že izbira takšne teme pri nas pogosto vodi v predalčkanje, mar ne?

Gotovo merite na temo simpozija, kajne? Organizatorji smo dan pred dogodkom dobili dopis razburjenega pisca, ki je simpozij označil za »enostransko izzivanje«, čeprav je bil naš namen zgolj ta, da bi z večperspektivnostjo, in če je treba, predstavitvijo nasprotujočih si pogledov oživili in osvetlili nekaj tistega, kar je v naši skupni nekdanjosti temnega in težkega. S tem pa spodbudili kritično razmišljanje in samorefleksijo. Pa nič ne pomaga. Zgodijo se politikantska etiketiranja, četudi nihče od sodelujočih ni bil povabljen zaradi svoje politične pripadnosti.

Še več, pripravljavci simpozija sploh ne vemo in nas niti ne zanima, kakšne barve je kdo. Omenjene insinuacije so še toliko neprijetnejše, če sam – kar velja zame – nikoli nisi bil v kaki stranki. Da se razumemo: če je kdo bil, je to njegova stvar, s tem nimam težav. Skratka, ne razumem, zakaj bi bilo treba kakršnokoli zgodovinarsko početje, ki je profesionalno in pošteno, sploh diskvalificirati s političnostjo in ga potem v določenih medijih likvidirati – torej po potrebi bojkotirati.

Na povedano se vsaj v neki meri navezuje tudi mednarodna konferenca o Srednji Evropi, ki je potekala prav v teh dneh in kjer ste se odločili spregovoriti o Borisu Pahorju.

Drži, namenila sem se tematizirati njegova prizadevanja za manjšinske in ogrožene jezike in kulture, kar je še kako povezano z idejo Srednje Evrope, če jo mislimo skozi kulturno raznolikost in obenem skupne zgodovinske izkušnje.

Boris Pahor je v rodnem mestu, v zalivu – Trstu, ki je bil osrednje pristanišče zahodne državne polovice habsburške monarhije, do začetka 20. stoletja pa po številu prebivalcev največje (tudi) slovensko mesto, videl posebno središče slovenske kulture. Kot tako bi najprej igralo posebno vlogo v slovenskem svetu – v odnosu med matico in slovenskim zamejstvom. Hkrati bi lahko predstavljalo neposredno povezavo slovenstva s širšim srednjeevropskim zaledjem in mediteranskim prostorom.

Izjemna občutljivost in občutek za položaje manjšin v Evropi se odstirata v Pahorjevem delovanju v Mednarodnem združenju za ogrožene jezike in literature, katerega član je bil in nekaj časa podpredsednik. V njem so si prizadevali za pravice bretonščine, katalonščine, retoromanščine itd. Razumete, koliko lažnivosti in krivice je v etiketiranju Borisa Pahorja z nacionalistom?

Pahorjeva prizadevanja za pravice slovenske skupnosti slonijo tudi na kritiki političnih in ideoloških pristopov v srednjeevropskem kontekstu, med katere sodi internacionalizem, ki naj bi v nekaterih predstavah koristil zlasti majhnim narodom. Nasproti temu je sam menil, da internacionalizem služi kvečjemu velikim narodom pri uveljavljanju njihove volje, medtem ko pri majhnih razgrajuje nacionalno homogenost. Zavračal je idejo o enotnem jugoslovanskem značaju, ki naj bi bil rezultat idealistično zamišljene asimilacije narodov, in poudaril, da taka zamisel ne upošteva nacionalne suverenosti posameznih narodov v jugoslovanski federaciji.

Hkrati je Pahor opozarjal na to, da ogroženih etničnih skupnosti ni mogoče uspešno braniti z razrednim bojem, ampak da se morajo vse družbene plasti združiti in zaščititi svoj jezik, kulturo in gospodarstvo. V »internacionalizmu kapitala« in »internacionalizmu razrednega boja« je videl potencialno uničujoči sili za nacionalne elemente. Čeprav socializmu ni docela odrekel možnosti za uresničitev »velike in svete stvari«, je odločno zavračal vsak socializem, ki žrtvuje svobodo duha, misli, pisanja in združevanja, da niti ne omenjamo diktature, kazenskih taborišč in političnih procesov.

Pahor je odločno zavračal vsak socializem, ki žrtvuje svobodo duha, misli, pisanja in združevanja, da niti ne omenjamo diktature, kazenskih taborišč in političnih procesov.

Kako pa se slovenski narod z vidika literarne zgodovine uvršča v regijo Srednje Evrope? Sodimo vanjo?

Srednja Evropa je zapleten pojem, sploh če se zavedamo, kako spreminjajoče so zgodovinske okoliščine. Vendar bi si slovensko literaturo že z ozirom na dolžino habsburške vladavine, v kateri je nastajala, drznila umestiti vanjo. Prav tako glede na kulturno-literarne stike, tuje vplive oz. zglede že od srednjega veka prek razsvetljenstva in romantike v moderno, tja do konca vélike vojne 1918. Zlasti v 19. stoletju ne gre spregledati vpliva nemške klasike – Goethe, Schiller, Lessing idr. – a tudi ne ruske. Zelo na kratko: slovenska kultura je nastajala na srečevališču med zahodno- in vzhodnoevropskimi književnostmi, stikajoča se z romanskim, germanskim, madžarskim svetom.

Slovenska kultura je nastajala na srečevališču med zahodno- in vzhodnoevropskimi književnostmi, stikajoča se z romanskim, germanskim, madžarskim svetom.

O Borisu Pahorju ste napisali, uredili in izdali več del: Sončno uro; Trst, to je tam, kjer je Boris Pahor; Jaz pa nisem nikoli sanjal. Zanimiv naslov. Kaj je Pahor mislil z njim?

Naslov zadnje izmed omenjenih knjig se naslanja na del Pahorjeve izjave, ki se nadaljuje nekako takole: […] ampak sem želel povedati, kar sem doživel. Gre za izraz njegove nuje kot pisateljskega pričevalca, ki hoče pri priči – priča je lahko prav vsakdo izmed nas – vzbuditi zavedanje, kaj se lahko zgodi in česa vsega je zmožen človek, a tudi odgovornost za skrb, da se to ne bi ponovilo. In da bi se iz zgodovinske izkušnje drugih nekaj naučili.

Torej bolj kot obujamo temne stvari preteklosti, bolj so navzoče v kolektivni zavesti ...

Kar je smisel pričevanja. In četudi je potem kolektivna zavest polna senc preteklih grozodejstev, bi bilo njihovo družbeno zanikanje še hujše, če ne uničujoče. Zato sta tako pomembna samozavedanje in kolektivna odgovornost pri soočanju s še tako težko zgodovino. To vodi k odgovornosti in porodi občutek človeške suverenosti … Pahor je nekje zapisal, da če ne bi obujal temnih dogodkov in izkustev preteklosti – konkretno, taborišča – potem bi travma samo še trajala.

Zakaj še je to tako pomembno?

Tudi zato, da intenzivneje doživljamo in se zavedamo vrednosti svetlih strani dediščine.

Obujanje senc iz zgodovine razumem tudi kot posojanje svojega glasu tistim, ki ne morejo več govoriti zase, vendar še vedno živijo z nami. Kako že piše Camus? Če je smrt postala abstraktna – in zgolj stvar statistik – potem smo v nevarnosti, da postane abstraktno tudi življenje. Toda življenje ni abstrakcija. Kakor ni abstrakcija človek. Abstrakcija je pojem zgodovine, medtem ko so v resnici v njej vselej ljudje, posamezniki s svojimi zgodbami.

Tudi svoje literarnozgodovinsko poslanstvo razumem kot posojanje glasu ustvarjalnim duhovom nekdanjih časov in prostorov. Skozi branje njihove literature govorijo preko mene v ta svet in tja prek.

Obujanje senc iz zgodovine razumem tudi kot posojanje svojega glasu tistim, ki ne morejo več govoriti zase, vendar še vedno živijo z nami.

Ko govorimo o žrtvah medvojnega in povojnega nasilja: njihovi glasovi v resnici niso bili utišani, naj so se oblasti še tako trudile. Ostajajo v zavesti drugih.

Ali morda z besedami pesnice in igralke Mile Kačič: »Ni smrt tisto, kar nas loči, / in življenje ni, kar druži nas. / So vezi močnejše. Brez pomena / zanje so razdalje, kraj in čas. […]«

Precej ste raziskovali tudi opus Ivana Tavčarja in Josipa Jurčiča. Kako se ta dva avtorja navezujeta na vašo afiniteto do Borisa Pahorja?

Vsi trije so bili sijajni pripovedniki. In vsak od njih je na sebi lasten način v pripovedi vtisnil svoja spoznanja, izkušnje, upe in strahove. S tem pa poskrbel, da je skozi svoja dela vreden večnega življenja. Pahor je cenil slovensko literarno klasiko in obžaloval, da se ni nikdar imel priložnosti sistematično seznaniti z njo. Je pa na prvo mesto v zgodovini slovenske književnosti postavljal Primoža Trubarja in dal pobudo za državni praznik, ki naj mu bo posvečen.

Sami ustvarjate strokovna dela. Pa pišete tudi literaturo?

Niti ne … A je že v mojih znanstvenih in strokovnih tekstih zares veliko mene in mojega ustvarjalnega duha. Moja je seveda izbira obravnavane teme, ki me povabi k dialogu.

Pa besedilo zaradi tega izgubi zgodovinsko objektivnost?

Ne. Zmorem biti nepristranska. Moje delo sloni na študiju arhiva, zajetne količine literature, da niti ne omenjam, koliko je treba premišljati in konec koncev presedeti. Reči hočem, da je tudi na področju znanstvenega pisanja in posredovanja spoznanj, sploh če želimo, da ta pljusknejo izven akademskega sveta, zelo pomembno, da znamo zapletene koncepte narediti dostopne, zanimive in zapomnljive za širšo javnost, kar pomeni, da moramo pri pisanju obvladati tudi strategije pripovedovanja zgodb in biti navsezadnje retorično spretni … hkrati pa te veščine ne smemo izrabljati za zavajanje. Včasih bi bilo lepše, če bi bilo drugače, kot je bilo, a v to smer se lahko napoti le pisatelj, ne pa tudi literarni zgodovinar.

Sklepam, da vas bo vaša zvestoba Borisu Pahorju spremljala tudi pri nadaljnjem delu.

Na vsak način. Čeprav preučujem tudi druge avtorje in literarna obdobja – zlasti slovensko besedno ustvarjalnost poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja. Pišem oz. dokončujem knjigo iz zgodovine ljubljanskega meščanstva, v delu imam še nekaj drugih študij, tudi o Pahorju. Dela ne bo zmanjkalo. Bojim se, da bo eno človeško življenje prekratko za vse, kar bi rada na področju literarne in kulturne zgodovine še postorila. A poskusiti je treba!

(D218: 12-16)