Dr. Roman Globokar: "Enačiti, da je leva opcija proti Cerkvi, desna pa za Cerkev, je popolnoma neustrezno." (2. del)

Foto: Jernej Prelac
POSLUŠAJ ČLANEK
Dr. Roman Globokar je profesor moralne teologije na Teološki fakulteti in rektor Bogoslovnega semenišča v Ljubljani. V včerajšnjem intervjuju nam je opisal stanje v semenišču, potek formacije bodočih duhovnikov in svoje stališče glede afere Rupnik.

V današnjem, drugem delu intervjuja je nakazal smer, kje naj sodobni kristjan najde mesto v vse bolj sekularizirani družbi, spregovoril o tem, zakaj je Cerkev nad vsako politično stranko in da si lahko dober kristjan ne glede na politično opredelitev. Pojasnil je tudi razloge za napetosti med "tradicionalisti" in "modernisti" v Katoliški cerkvi in nam ob prihajajočem božiču na srca položil nekaj globokih misli, ki naj pripravijo prostor resnični Luči. 

Že od prvega decembra je vse okrašeno z lučkami in prazniki so se močno sekularizirali. Kje, na kakšen način naj kristjan praznuje? Da presežemo zgolj zunanji blišč …

Zdi se mi, da imajo lučke neko lepo simboliko. Tema se daljša in v to temo mi prižigamo luč. Lepo bi bilo, da bi se prižiganje lučk dogajalo postopoma. Da bi se najprej bolj zavedali svoje teme, svoje ranljivosti, krhkosti, tudi svoje grešnosti in nemoči. Prihaja Luč, ki bo osvetlila to naše življenje. Ta svetloba bo mogoče še bolj ali pa bolj natančno razkrila, kaj je skrito v naši temi, kje je naš greh, kje so naše šibke točke. Ker pa je ta naša tema razsvetljena z Lučjo, bomo lahko napredovali, zrasli, bomo odrešeni zla in greha. Luč, ki predstavlja Kristusa, nas odrešuje naših grehov in slabosti. To je lepa simbolika, ki je v utripu vsakdanjega življenja danes seveda v marsičem poplitvena. Treba se je potruditi, da ne nasedemo na instant rešitve, da je vse lepo, vse prijetno, vse zbuja neke dražljaje ugodja, površinskega veselja v nas, ne prodremo pa v globine našega bivanja in se ne zavedamo ne svojih temin ne odrešilne moči Luči.

To, kar je pomembno za kristjana, je, da dojame ob koncu leta ta čas pred božičem kot priložnost za notranjo inventuro. Dobro je, da pogledamo vase, kje smo v odnosu do Boga, do drugih ljudi, kam v naše življenje bomo postavili jaslice. Postaviti jih moramo tja, kjer je najbolj boleče, kjer je najbolj težko, kjer je največja »štala« pri nas. Tja jih moramo postaviti z živo vero: „Gospod, ti lahko narediš to moje stanje znosno. Tvoj prihod bo te težke stvari naredil take, da bom lahko s tem živel.“ To se mi zdi ključno sporočilo. Odrešenje ne pomeni, da zdaj ne bo več ničesar težkega. Ampak sedaj bom lahko s tem živel, ker vem, da mi Bog odpira pot življenja, da je življenje možno. Luč posveti v temo in prinese življenje, to se razvija naprej in postaja rodovitno.

Kje naj sodobni kristjan najde svoje mesto v družbi, v državi? Zdi se, da smo postali mlačni, pasivni in brez naboja. Vsaj v slovenski družbi …

Nasploh je v družbi preveč apatije, prepričanja, da se ne da spremeniti stvari. Zdi se mi, da je med kristjani še več tega. Velikokrat čakamo, da bo nekdo drug nekaj rešil. Govorimo si, da naj škofje že nekaj naredijo, z vrha naj nekaj rešijo … To, kar bi se moral vsakdo izmed nas vprašati, je, kaj konkretnega lahko jaz naredim v tem trenutku, da bi bilo naše skupno življenje boljše. Na mikro ravneh, na ravni sosesk in lokalnih skupnosti stvari velikokrat delujejo bolje. Ljudje vedo, kaj so njihove konkretne potrebe. Če potrebujejo vrtec, dom za ostarele … se celotna skupnost odloči in to naredi. Tam v glavnem ni nepremostljivih napetosti med političnimi strankami, ker vedo, da potrebujejo določeno stvar, ki bo služila skupnemu dobremu.
Govorimo si, da naj škofje že nekaj naredijo, z vrha naj nekaj rešijo … To, kar bi se moral vsakdo izmed nas vprašati, je, kaj konkretnega lahko jaz naredim v tem trenutku, da bi bilo naše skupno življenje boljše.

Če gledamo idejno, kakšno družbo si želimo, na kakšen način bomo delovali skupaj, recimo na področju vzgoje, socialnega varstva, na področju zdravstva, pa seveda opazimo določene konceptualne razlike. Odpira se več političnih opcij. Bomo podpirali bolj premožne in verjeli, da bodo ti dali še več družbi in bomo vsi zaradi tega imeli več? Ali bomo bolj podpirali uboge, socialno prikrajšane, da bi prišlo do večjega izenačenja v družbi? Če kritično presojamo oba glavna politična tokova, lahko rečemo, da ima liberalni model težavo, da pozabi na uboge, socialni model pa ima težavo, da si nekdo, ki je močnejši in sposobnejši, ne bo kar v nedogled prizadeval, da bo nadgrajeval svoj potencial, če od tega ne bo imel dodatnih koristi.

Rešitev se mi zdi v tem, da se po eni strani krepi zasebno iniciativo in se spodbuja, da tisti, ki ima več, lahko tudi več ustvari in mu to nekaj prinese, vendar mora po drugi strani družba skrbeti za to, da imajo vsi njeni člani zagotovljene enake pravice na področju šolstva, zdravstva in socialnega varstva. Kot kristjani smo lahko zagovorniki tako bolj liberalnega modela kot bolj socialnega, oboje je krščansko. Kar je za kristjana ključno, je prednostna skrb za uboge v družbi. To mora biti naše osnovno vodilo. Zaradi dediščine socializma, ki je bil socialen v smislu, da je želel čim bolj izenačiti ljudi z uravnilovko na različnih področjih in s tem tlačil navzdol zasebno iniciativo, se slovenski kristjani včasih bojimo biti bolj socialni. To tudi pogrešam pri tako imenovanih desnih strankah. Stranka ne more biti krščanska stranka, če nima v svojem prvem planu ubogih. To je ključno.

Foto: Jernej Prelac


To je bilo naslednje vprašanje. Kristjane se praviloma povezuje s slovensko desnico, velikokrat je videti, kot da se Cerkev sama povezuje z njo, in tudi stranke se same rade povezujejo s Cerkvijo, ko jo potrebujejo. Kako to preseči in se dvigniti nad to? Ker krščanstvo je vendar nekaj neskončno večjega kot neka politična stranka, katerakoli.

To ločevanje desnica-levica v Sloveniji je zelo vprašljivo. O tem je bilo že ogromno napisanega.

Skoraj bogokletno je, če rečeš, da je nekdo z leve politične sfere kristjan …

Enačiti, da je leva opcija proti Cerkvi, desna je pa za Cerkev, je nekaj, kar je popolnoma neustrezno. V drugih državah večinoma nimajo takih problemov. V Nemčiji imajo recimo krščanske demokrate, ampak tudi pri liberalcih in socialnih demokratih sodelujejo aktivni kristjani. In to ni sporno. Krščanski demokrati v Nemčiji so bili pravzaprav glavni zagovorniki socialne države. In to bolj socialne, kot jo pri nas zagovarja najbolj skrajna levica. Zato vidimo, da je to razlikovanje res neustrezno.

Pri nas se desnico povezuje s poudarjanjem slovenske samostojnosti, pripadnosti vrednotam slovenske pomladi, z malo večjim poudarkom na podpiranju gospodarstva, poudarjanjem osebne iniciative na različnih področjih. Te oznake so seveda legitimne, je pa težava, če so preveč ideološke in preveč vezane na določene osebe in določene zgodbe. Upam, da bo v prihodnosti politika res postala soočenje različnih konceptov, ki se pri nas žal še niso razvili.

V osnovi imamo v politiki temeljne koncepte. Eden je bolj socialni koncept, ki izpostavlja temeljni pomen socialne politike, drugi je bolj liberalen, ki v središče postavlja načela svobodnega trga, in tretji pol pa je bolj konservativen, ki poudarja pomen tradicije in narodne identitete. Trije poli, ki imajo tri različne rešitve za področje socialnega varstva, zdravstva, vzgoje, finančne in davčne politike itn. In te različne politične usmeritve se skozi obdobja korigirajo glede na to, katera rešitev je za stanje v družbi v določeni situaciji najbolj ustrezna.

V zrelih demokracijah naj bi se to dogajalo brez stalnih ideoloških obračunavanj in izključevanj. To bi bila normalna politika, ki bi zagotavljala tudi stabilnost temeljnih političnih struktur. Ne da vsaka vlada začne vsako stvar na novo. Za normalno delovanje države je nujno potrebna kontinuiteta temeljnih družbenih procesov.

Kje so sedaj tu katoličani?

Načelno so lahko povsod. Ključno je, da uveljavljaš evangeljske vrednote pri urejanju določenih izzivov v družbi. Nikjer v politiki ne boš v polnosti vsega uresničil. Zato se je treba vprašati, kje bom lahko na največji možni način (ker politika je umetnost možnega) uresničil to, kar me uči evangelij, kar je pogled Cerkve na posamezna družbena vprašanja. Seveda pa se delovanje kristjana v družbi ne konča znotraj političnega življenja. Imamo civilno družbo, ki jo pravzaprav res premalo razvijamo. In tisto, ki jo, jo razvijamo na preveč ideološki način. Civilna družba pomeni združevanje za dosego določenih interesov. Na primer, ko je šlo za financiranje zasebnih osnovnih šol, so se v civilno iniciativo povezali starši, ki so bili politično zelo različno opredeljeni. Ampak vsi so imeli interes, da država zagotovi financiranje šolanja za osnovnošolske otroke, saj je to njihova osnovna pravica. Civilna družba nastopi, ko nastane v družbi nek problem in je treba preseči ozke politične okvirje. Pri nas pa na žalost govorimo o »levi« civilni družbi in »desni« civilni družbi. To je pravzaprav „nonsense“. In vse pri nas  poteka na podlagi delitve na »naše« in »vaše«.
Civilna družba nastopi, ko nastane v družbi nek problem in je treba preseči ozke politične okvirje. Pri nas pa na žalost govorimo o »levi« civilni družbi in »desni« civilni družbi. To je pravzaprav „nonsense“.

Nujno je, da se Cerkev dvigne nad to delitev. Cerkev mora biti nad posameznimi političnimi strankami. Z vsemi mora sodelovati in do vseh mora biti kritična. Ko gre za kršitve določenih temeljnih pravic ljudi ali skupnosti, se mora Cerkev oglasiti, ne glede na vladajočo politično stranko. Cerkev ne more in ne sme biti hvaležna določeni politični opciji, zato ker ji je zagotovila določene privilegije. Stvari morajo biti urejene tako – in zato imamo pravno državo –, da nam določene stvari pripadajo v skladu s pravnim redom in družbenim dogovorom.

Če spet dam spet primer iz šolstva, ki ga bolj poznam. Vedno sem zagovarjal, da nam financiranje zasebnih šol pripada po ustavi, ne glede na to, kdo je na oblasti. Ne bomo čakali na eno drugo politično opcijo, da nam bo te stvari uredila. To je stvar pravne države, ni stvar političnega kupčkanja. Na žalost pa je atmosfera v naši družbi taka, da še vedno deluje ta sistem, kdo koga kje pozna, da ti bo eno stvar uredil. Nujno je, da enkrat te stvari presežemo, in bo potem bolje za vse. Razen za nekaj špekulantov.

Cerkev ima v svojem družbenem nauku odlične rešitve za večino tudi sodobnih družbenih vprašanj. Pravzaprav je to velik zaklad človeštva. Pa vendar je ta nauk, kot da ga ne bi bilo, skoraj pozabljen. Kako ga naj Cerkev bolj uspešno promovira, da bodo vsaj kristjani vedeli, da program družbene ureditve, ki ji je cilj dobro vsega človeštva, pravzaprav že obstaja?

Če pogledamo zadnjo papeževo okrožnico »Vsi smo bratje«, je to res fantastična okrožnica, ki ponuja globalne rešitve za sodobne družbene probleme. Cerkev je svetovna, globalna, navzoča po vsem svetu. Kot taka sicer ne more dajati konkretnih rešitev za Slovenijo, Evropo, Afriko, Južno Ameriko, ampak vsem pa daje temeljne usmeritve. V teh temeljnih družbenih usmeritvah zagovarja tako socialno politiko kot zasebno iniciativo. Oboje je pomembno in oboje združuje. Vsaka konkretna družba mora poiskati rešitve, da bo povezala spodbujanje zasebne iniciative in socialno politiko. V Ameriki je gotovo potrebno bolj poudarjati socialno komponento, v Sloveniji pa gotovo bolj zasebno iniciativo.

Foto: Jernej Prelac


Kako ga najprej sploh predstavi? Ljudje ga ne poznajo. Kdor ni študiral teologije, ga praktično ne pozna.

Mogoče imamo v Sloveniji zadržke v primerjavi z drugimi državami, ker je v marsičem ta družbeni nauk Cerkve oziroma, kot mu tudi rečemo, socialni nauk Cerkve, spet povezan s področjem socialnih vprašanja, za katerega se zdi, da je to stvar leve politične opcije.

Papež Frančišek poudarja vesoljno bratstvo, skrb za migrante, ampak po drugi strani pa jasno pove, kaj je rešitev za pojav migracije. Papež spodbuja tako globalno ureditev, ki bo omogočala, da bodo ljudje lahko ostali v svojih domačih okoljih in da bo vsakemu zagotovimo dostojno življenje znotraj njegove kulture. Če bi prišlo do globalne rešitve, ljudje ne bi več zapuščali svojih domov. Dejstvo pa je, da zahodni svet manj razvite države izkorišča. Zaradi teh krivičnih razmer in izkoriščanja so mnogi spodbujeni, da iščejo boljše pogoje za svoje življenje drugje in se odpravijo na pot v želji po boljši prihodnosti zase in za svoje otroke. Ne podcenjujem nevarnosti, ki jih prinašajo s seboj množične migracije, vendar se strinjam s papežem, da je treba rešitve iskati v smeri zagotavljanja dostojnega življenja vsem ljudem v svojih domačih okoljih.

Papež izpostavlja, da ni mogoče živeti vesoljnega bratstva, če nimaš ljubezni do svoje kulture, svojega naroda in svojega jezika. Nadalje pravi, da je največja nevarnost za vesoljno bratstvo poplitveni globalizem, v katerem bi vsi ljudje sprejeli eno kulturo in en način življenja. Različnost kultur, različnost jezikov in narodnih identitet lahko pripelje k bogastvu skupnega človeštva. Človeštvo se izraža znotraj različnih kultur. Ta papeževa misel je res velika inspiracija za izgradnjo svetovnega miru.
Papež izpostavlja, da ni mogoče živeti vesoljnega bratstva, če nimaš ljubezni do svoje kulture, svojega naroda in svojega jezika. Nadalje pravi, da je največja nevarnost za vesoljno bratstvo poplitveni globalizem

Kako komentirate napetosti med tradicionalisti in modernisti znotraj katoliške Cerkve? V čem je zmota tradicionalizma? Kje šepa modernizem?

Zdi se mi, da je treba to vprašanje postaviti v nek širši kontekst. V drugi polovici 20. stoletja govorimo o postmoderni družbi. Kot odpor proti totalitarizmom (fašizmu, nacizmu, komunizmu), ki so zaznamovali začetek ali osrednji del 20. stoletja, se je vzpostavila družba brez velikih zgodb, brez ideologij, brez poudarjanja kolektivne pripadnosti. Družba, ki je zelo poudarjala individualne pravice, izhajala iz splošne deklaracije človekovih pravic. Dostojanstvo vsake osebe je postavljala nad pravico države, da določa, kdo je ta oseba. Vsaka oseba ima pravico, da se izrazi na svoj način. To je bil odgovor na zatiranje individualnih pravic znotraj vseh totalitarnih sistemov.

Ta postmoderna družba, ki se je potem razvijala in poudarja osebne pravice in svoboščine vsakega posameznika, je pripeljala do tega, da je na družbeni ravni postalo vse relativno. Vsak lahko dela, kar hoče, le da ne škoduje drugim ljudem. Ni več skupnih vrednot, skupne pripadnosti, skupne identitete. Oblikovala se je evropska ideja, proces širjenja Evropske unije preko nacionalnih meja. Vse skupaj je vodila velika želja po tem, da se ne bi zapirali v majhne skupnosti.

Izkazalo pa se je, da je to za človeka pravzaprav pretežko. Da ljudje rabimo neko identifikacijo, rabimo jasno identiteto, rabimo priznanje s strani drugega. In včasih smo pripravljeni za to tudi kaj žrtvovati. Recimo Britanci so šli iz Evropske unije zaradi poudarjanja svoje lastne identitete. Gre za tisto temeljno težnjo človeka, da želim biti nekdo, želim biti nekaj posebnega, želim pripadati neki določeni skupnosti. V zadnjem času se je v družbo vrnil vzpon raznoraznih populizmov, ki temeljijo prav na spodbujanju identifikacij določeni skupnosti, določenim vrednotam in idejam.

V Katoliški cerkvi se je zgoraj navedeni proces poudarjanja individualnih svoboščin odražal v rahljanju cerkvene avtoritete na moralnem področju in tudi sicer zmanjševanju pomena različnih pravil in norm. Po drugem vatikanskem koncilu je postalo vse bolj odprto, bolj svobodno, bolj prepuščeno kreativnosti posameznikov. Moralni in liturgični predpisi so bili manj strogi. Pravila so postala vse bolj ohlapna.

Za določeno skupino ljudi je tako življenje, ki poudarja osebno odgovornost, pretežko. Želijo si imeta jasna in enoznačna pravila, ki bodo dajala občutek varnosti. Prepričani so, da bi dosledno upoštevanje pravil odpravilo napake, slabosti in grehe, ki jih prepoznavajo v trenutnem življenju Cerkve. Znotraj tega vidim vzpon tradicionalizma, kot protest proti relativizmu, proti ohlapnosti cerkvenih norm, kot protest proti želji, da bi se Cerkev čim bolj vključila v ta svet in pri tem izgubila svojo lastno identiteto. Rešitev vidijo v poudarjanju jasnega nauka, v točno določeni obliki bogoslužja in v spoštovanju avtoritete.

Gre torej za obrambno reakcijo zaradi upadanja moči in vpliva Cerkve v družbi ali/in za lastno potrebo po varnosti? 

Težava je v izključevanju vseh, ki ne razmišljajo na njihov način. Samo dejstvo, da nekomu tradicionalni latinski obred maše bolj pristno odgovarja na duhovne potrebe, zame ni problematično. To je ena od oblik molitve v Cerkvi. Tako kot ima Prenova v Duhu svojo obliko molitve, neokatehumeni svojo … Taka oblika pomeni možnost izražanja duhovnosti za eno skupino ljudi. Kadar pa se želi ta obred postaviti za edinega pravilnega in se razlaga, da gre v Cerkvi vse narobe samo zato, ker duhovniki ne mašujemo po latinskem obredu, pa to predstavlja stranpot, saj njihova duhovnost temelji na izključevanju večine katoliškega občestva.

Res je, da se soočamo z relativizmom na različnih ravneh, vendar rešitev ni v obhajanju tradicionalne latinske svete maše. Rešitev je v spreobrnjenju vsakega izmed nas. Mi vsi se moramo obrniti k Bogu. Rešitev je v dostojanstvu in priznanju vsakega posameznika. Rešitev je v graditvi enega občestva in ne v izključevanju drug drugega. Tradicionalisti zelo poudarjajo pomen resnice. Vendar se moramo zavedati, da je za kristjane resnica Jezus Kristus, se pravi oseba. V osebnem odnosu prepoznamo resnico. Kaj je torej temeljna verska resnica? Da je vsak človek moj brat, moja sestra in da je Bog naš skupni Oče. To je resnica. Jezus nam je to resnico razodel in povedal, da je prišel na svet za to, da da življenje za vsakega izmed nas. To je resnica. Ni resnica način maševanja, to je le eno pravilo, ki ga je določena kultura ob določenem času postavila. In ta pravila so se skozi zgodovino spreminjala. Ni večnega obreda.

Kaj želite našim bralcem sporočiti ob božiču?

Vsem želim, da bi res odprli svoja srca Bogu, ki prihaja med nas. Najprej v veliki hvaležnosti za vse, kar smo v tem letu prejeli. Da se zavemo, da vse prihaja od Boga in da smo res najprej pozorni na vse dobro, s čimer nas Gospod stalno obsipava. On nam trosi svojih dobrot v naša naročja, če imamo za to odprte roke in tudi odprte oči, da vidimo, kaj vse prejemamo. Želim, da bi najprej prebudili hvaležnost za vse darove. Potem pa tudi, da bi odprli vse temine, bolečine, vse, kar nas sedaj boli in žalosti. Kar je povzročeno od zunaj, od drugih, in kar so naši osebni grehi, ko ne zmoremo prav odgovoriti na Božji klic. Da bi tudi te temine odprli Odrešeniku, ki prihaja, in da bi se jaslice lahko postavile v tem najbolj temnem kotičku našega srca.

Da bi z upanjem šli v novo leto, med seboj povezani, in z željo, da bi naredili nekaj dobrega za Cerkev in za družbo, v kateri živimo.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike