Do kdaj bo vojna v Ukrajini še imela smisel – tudi za Ukrajince?

vir: Pixabay


Vojna v Ukrajini dobiva vse širše razsežnosti in paradoksalno se kljub večinoma nespremenjenim razmeram na sami frontni črti in pa dejstvu, da se v mednarodni politiki počasi izrisujejo okvirne časovnice za končanje nasilja, intenzivnost bojevanja na nekaterih področjih povečuje.

Ukrajina se namreč vse bolj poslužuje hibridnega vojskovanja, torej doktrine, na katere učinkovitost je prisegala prav okupatorska Rusija. Kot je našemu bralstvu že znano, je branilcem uspelo prenesti vojno tudi na širše ozemlje matične Rusije. Razlog za krepitev tega pristopa pa ne tiči le v zastraševanju okupatorja; glede na stanje na fronti hibridno delovanje za branilce pomeni najbolj logično pot za maksimizacijo njihovih vojaških uspehov. Ne vemo namreč, do kdaj bo Zahod podpiral Ukrajino ter do kdaj se bo predvsem z demografskega vidika Ukrajincem klasično bojevanje v smislu pričujoče protiofenzive še izplačalo.

Za zaledno delovanje je sicer ukrajinsko stran potrebno nedvomno pohvaliti. Na ozemlju Rusije se dnevno pojavljajo in celo stopnjujejo njihove aktivnosti z droni. Precejšen del teh sicer Rusom uspe onesposobiti, a v smislu prenosa vojne na okupatorjevo ozemlje je treba izpostaviti tudi uničenja (ali vsaj poškodovanja) vojaških, gospodarskih in političnih ciljev, ki se zgodijo brez dronov.

Čeprav naši mediji o njih precej neradi poročajo, se sabotaže kar vrstijo. Kot je duhovito pripomnil nek tviteraš ob eksploziji ruske tovarne optike: "Ivan je spet kadil." Ivani vse več kadijo, predvsem od odstopa Rusije od dogovora o izvozu ukrajinskega žita in posledično uničenja tovornih kapacitet v Odesi.

Ukrajina z retaliacijo očitno ne skopari, saj je nedavno napovedala, da bo napadala tankerje v Črnem morju, ki prevažajo rusko nafto. Kot ugotavljajo pri bruseljskem Politicu, je ta nafta namenjena tudi članicam EU, kar nas spet postavi v gordijski vozel mednarodne politike.

Ne odstopam od prepričanja, da mora Ukrajina zmagati ter da si Rusija zasluži poraz in katarzo po vzoru (post)nacistične Nemčije, s čimer bi se mogoče lahko otresla barbarske Džingiskanove duše, za katero niti sama ne ve, da jo za tančico zveličavnega pravoslavja nosi v sebi.

Vendar pa se na poti do tega scenarija pojavljajo nepremostljive operativne ovire, in sicer, Rusija je kot proxy močnejših od sebe dobila toliko vetra v jadra, da v trenutnih razmerah lahko preživi kot okupatorka dela Ukrajine. Ne bo se sicer širila, a žal tudi nič ne kaže, da bo s prisvojenega ozemlja odšla.

Čeprav so Ukrajinci na nekaterih mestih že prebili prve utrdbe Surovikinove linije, na okupiranih ozemljih ob deportacijah Ukrajincev poteka utrjevanje Moskvi zvestih oblasti. Da ne bi pred volitvami kdo kaj poizkušal.

Mogoče še močnejši faktor realnosti pa predstavlja demografska škoda, ki jo Ukrajini prinaša konvencionalno bojevanje, ki je za osvoboditev neizbežno. Ukrajincev je nenazadnje štirikrat manj kot Rusov, ki so se očitno odločili dobesedno preplaviti nasprotnika. Rezervne strukture (Rosgvardija) naj bi tako ustanavljale nove polke iz dosedanjih rezervistov, ki bodo po potrebi nosili breme človeških žrtev, potrebnih za delni uspeh okupatorskega podviga Kremlja. "Nas mnogo," radi rečejo. Tudi Ukrajincev ni malo, a vendarle bo treba pogledati resnici v oči in razmisliti, kateri postopki so za ugodno prihodnost najbolj racionalni.

Še enkrat naj spomnim, da v tem trenutku najverjetnejši predsednik ZDA Donald Trump podpira končanje spopadov, in ne nadaljevanja vojne. To ne pomeni, da je na strani Rusije, a vendarle bo pri njegovem pristopu treba biti previden, da ne bo Ukrajina potegnila kratke.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Ekskluzivno za naročnike

Panika v parku mamil
24. 4. 2026 ob 6:00
Zemlja, hvala!
22. 4. 2026 ob 8:54

Prihajajoči dogodki

MAJ
17