Demokracija je težka. Si jo sploh zaslužimo?

Foto: depositphotos.com

V sodobnem času na Zahodu demokracijo načeloma dojemamo zelo pozitivno. Ali pa imamo od nje vsaj prevelika pričakovanja. Kot Američani na Bližnjem vzhodu, ki so očitno pričakovali, da bodo ljudje demokracijo pozdravili odprtih rok, proces demokratizacije pa da bo prinesel strpno, sodobno, pluralistično družbo. A to se ni zgodilo. Še huje, demokracija je v krizi v sami zibelki sodobne demokracije – Združenih državah. Kako se je to lahko zgodilo? 

“Demokracija je najslabša oblika vladanja – razen vseh drugih, ki so bile preizkušene,” naj bi nekoč rekel Winston Churchill. Takšna ocena se mi zdi dokaj pravilna. Demokracija ni čarobna paličica, ki prinese vladavino prava, enakopravnost državljanov, strpno in pluralno družbo, učinkovite institucije ter na splošno privede do “pravilnih” družbenih odločitev. 

A demokracija je težka. Potrebuje neprestano skrb in negovanje. Moramo se ji posvetiti, si vzeti čas. Če to ignoriramo se posuši in ovene, kakor roža.  

Mnogo bolj pomembno je po moji oceni, da zagotavlja določeno družbeno stabilnost, upošteva različne poglede ter preprečuje koncentracijo moči pri določeni skupini oziroma osebi. Morda najbolj pomembno, preprečuje (preveliko) zlorabo moči, saj morajo vladajoči vsake toliko časa dobiti potrditev ljudi, da lahko s svojim delom nadaljujejo, ali pa se morajo umakniti. 

A demokracija je težka. Potrebuje neprestano skrb in negovanje. Moramo se ji posvetiti, si vzeti čas. Če to ignoriramo, se posuši in ovene kakor roža.  

Vladavina ljudstva

Ob vseh pomembnih sestavinah, kot so delujoč pravni red, delitev oblasti … je njena najpomembnejša sestavina tista, ki ji tudi daje ime: demos. Ljudstvo. V demokraciji, mogoče bolj kot v katerikoli drugi ureditvi, država odraža svoje državljane.  

V demokraciji o vseh pomembnih stvareh odločamo državljani. Vsaj v teoriji. Ker je sodobna država kompleksna institucija, kjer se odločitve nanašajo na kompleksne probleme z različnih področij, državljani svojo pravico odločanja delegiramo svojim predstavnikom – politikom. Ne moremo od vsakega državljana pričakovati temeljitega poznavanja mednarodnih odnosov, pravnega reda, delovanja gospodarstva … Takšen državljan ne bi imel časa delati, saj bi nenehno moral spremljati dogajanje, imeti in nadgrajevati svoje strokovno znanje z najrazličnejših področij ter konec koncev o družbenih problemih tudi razmišljati. 

Vseeno pa je, tudi v naši družbi delegirane odgovornosti, pomembno, da je državljan informiran. Kvalitetno, objektivno in celostno. Tu pridemo do vloge medijev v družbi, zakaj se jim pogosto reče četrta veja oblasti. 

Informiran državljan

Informiran državljan je temeljito informiran o trenutnih političnih problemih in demokratičnem dogajanju, kar temelji na dostopu do relevantnih in točnih novic. Tako se mu omogoči razmišljanje, politično presojo ter aktivno vključenost v demokratičnem procesu. To je bistvena naloga medijev v demokraciji. 

A ker je zanašanje na popolnoma informiranega državljana nerealistično, je bolj pragmatičen pristop k funkciji medijev in vlogi državljanov model, po katerem so državljani nadzorniki, ki so dovolj pozorni, da reagirajo na novice, ki imajo dejanski vpliv na njihova življenja. Odgovornost medijev tako ni, da temeljito pokrivajo vse dogodke, ampak da javnost glasno opozorijo na dogodke ključnega pomena. 

Nizko zaupanje v medije je pogosto povezano z nizkim zaupanjem v politične institucije, vzponom populističnih gibanj in polarizacijo. 

Vloga in avtoriteta medijev v demokratični družbi temelji na osnovni predpostavki delegiranja zaupanja, ko državljani zaupajo medijem, da bodo ti nudili dovolj relevantne in točne informacije, s tem pa nudili podlago za sodelovanje v demokratičnem procesu. Nizko zaupanje v medije je pogosto povezano z nizkim zaupanjem v politične institucije, vzponom populističnih gibanj in polarizacijo. 

Tako pridemo do bistva problema. Nizko zaupanje v medije, nizko zaupanje v institucije, populizem in polarizacija so vsi predstavniki današnjega časa. In znamenje, da naša demokracija peša. 

Odgovornost je na nas samih

Moj pogled je nedvomno pristranski, saj konec koncev delam v medijih ter jim morda pripisujem prevelik pomen. A kot sem že pisal, reševanja trenutnih problemov ne vidim v uvajanju dodatnih pravil, v večjem nadzoru družbe, skratka, od zgoraj navzdol. Reševanja problema bi se rad lotil čim bližje njegovemu izvoru. Ta pa je – državljan.   

Državljani izbiramo medije, ki jih konzumiramo. Ustvarjamo povpraševanje, ki mu mediji v kapitalizmu sledijo. Če si želimo senzacionalizma, pristranosti, navijaštva in hujskaštva, bomo to pač dobili. Sami moramo, skozi skupno moč povpraševanja in družbenega pritiska, s svojimi medijskimi navadami in izbiro, medije prisiliti, da nam nudijo kredibilne, ključne informacije. 

Če si želimo senzacionalizma, pristranosti, navijaštva in hujskaštva, bomo to pač dobili.

Morda sem naiven, a verjamem, da če bi obstajalo zadostno povpraševanje po kvalitetnih, objektivnih informacijah, medtem ko bi se pristranost in navijaštvo ignoriralo, potem bi tudi mediji nudili drugačne vsebine. A žal smo vse preradi zaprti v svojem informacijskem mehurčku, kjer prejmemo samo informacije, ki ustrezajo našim prepričanjem, ter nismo nikoli nazorsko izzvani. Mediji nam tu z veseljem ustrežejo. 

Skrb za demokracijo se torej začne pri nas samih. Biti moramo etični in moralni ter to od naših predstavnikov tudi zahtevati. Prav tako moramo zahtevati, da nas mediji informirajo – celostno in objektivno. Politične nasprotnike moramo sprejemati, skušati razumeti in iskati skupne rešitve in kompromise. Ter odločevalce držati odgovorne za prelomljene obljube in škodljive posledice njihovih odločitev.

Dokler bomo nagrajevali politike za všečne govore, prazne obljube, izkoriščanje ideoloških tem; dokler bomo pripravljeni dušo naroda prodati za par “bonbončkov“, za navdušenje, da so na oblasti “tapravi“; dokler bodo na nas učinkovale tisočkrat prežvečene parole in strašenje pred nasprotno stranjo, ki da je edina kriva za vse naše probleme, se bo stanje samo še slabšalo.

Če je to za nas pretežko, si demokracije niti ne zaslužimo.  

53 komentarjev

  1. Mnogo bolj pomembno je po moji oceni, da (demokracija) zagotavlja določeno družbeno stabilnost, upošteva različne poglede ter preprečuje koncentracijo moči pri določeni skupini oziroma osebi. Morda najbolj pomembno, preprečuje (preveliko) zlorabo moči, saj morajo vladajoči vsake toliko časa dobiti potrditev ljudi, da lahko s svojim delom nadaljujejo, ali pa se morajo umakniti.
    ***
    Ravno gornje predpostavke niso izpolnjene. V praktično vseh državah, ki se imajo za demokratične, obstaja nezamenljiva zakulisna elita, vzporedna ali globoka država, ki dejansko vlada, zamenljivi politiki na vidni sceni pa so večinoma le lutke na njenih vrvicah. Globoka država vlada po načelu palice in korenčka. Zato tudi ni velike razlike med politiki levice in desnice, ne pri nas ne kje drugje.

    Navidezno gre v demokracijah za občasno demokratično zamenjavo oblasti prek zamenjave politikov na vidni sceni, v resnici pa gre diktaturo nevidnega ozadja. To se kaže tudi v medijskem enoumju, ki do pojava interneta ni bilo tako vidno, zdaj pa je očitno, da je globoka država povsod zelo živčna zaradi pojava resnično neodvisnih alternativnih medijev, ki razkrivajo tudi politično ozadje, ki ga je pred internetom režim skrival kot kača noge.

    Povedano seveda ne pomeni, da je treba obupati nad demokracijo. To je pač nikoli dosežen ideal. Nasprotno, treba se je boriti zanjo, predvsem z razkrinkavanjem strukture dejanske zakulisne oblasti. Žal mainstream mediji, ki imajo največji vpliv na javnost, naredijo vse, da prikrijejo zakulisno delovanje oblastnega aparata v t.i. demokracijah.

  2. Ljudje, ki pričakujejo, da bo država poskrbela za njihovo blagostanje, medtem ko bodo plesali ali pa leno posedali in se basali z nezdravo prehrano, alkoholom in raznimi poživili ter drogami, so verniki socializma, enoumja in utopične enakosti, v resnici pa s tem podpirajo monopole, diktaturo korporacij in lutke v parlamentu ter vladi. Golob in njegovi ministri so živ dokaz te lutkovne predstave, saj brez napisanih govorov in v naprej pripravljenih intervjujev ne znajo in ne morejo komunicirati z javnostjo. Vsak poskus izpada iz teh okvirjev pa se pokaže za jalovo obljubo ali laž. Praktično vse Golobove obljube so se izkazale za lažne in protipravne, le to, da so zaenkrat še skupaj in da analizirajo, drži. Hovnikova se je v intervjuju po gasilski stavki v nedogled zapletala o dvigu minimalne plače, ki da je glavni uspeh te vlade in je to najmanj 15x ponovila in gasilci so menda brez potrebe in divjaško protestirali, čeprav so jim vsem po vrsti zagotovili dvig minimalne plače, res bedno.

      • “… poštenost ni ustavna kategorija.”
        *********

        Friderik, o tem, ali je poštenost ustavna kategorija ali ne, seveda lahko razpravljamo, kajti v drugem členu Ustave Republike Slovenije piše, da je Slovenija pravna in socialna država.

        Na deklarativni ravni je slovenska ustava popolnoma jasna: republika Slovenija temelji na pravilih, predpisanih v ustavi in zakonih.

        Pravo (t.j. predpisana pravila) zahodne (in najbrž ne zgolj te) miselne hemisfere v jedru temelji na osnovni človeški vrednoti oziroma vrlini, ki jo imenujemo ‘pravičnost’ – v latinščini ‘iustitia’.

        Najbrž bi se vsi lahko strinjali, da je tudi poštenost ena od temeljnih človeških vrlin in da brez poštenosti tudi pravičnosti ne more biti. Ne da bi se preveč zmotili, bi torej lahko zaključili, da je poštenost zajeta v pravičnosti – saj brez poštenosti ni pravičnosti.
        Če torej vemo, da pravo temelji na pravičnosti, slednja pa ne more zaobiti poštenosti – potem lahko rečemo, da je poštenost subsumirana v drugem členu slovenske ustave.

      • Madison, dobro ste obrazložili.
        Jaz razumem tako, da ta, ki nekaj OBLJUBI in potem tega ne naredi, dejansko LJUDI ZAVAJA.

        Zavajati, pa spada med NEPOŠTENA dejanja.
        Včasih so rekli: “Ta, ki LAŽE tudi krade”.
        Si nekazovati DENAR iz DRŽAVNEGA podjetja, na privat račune v tujino, je bilo vedno – smatran, kot, KRAJA. Tudi kraja ni kategorija poštenosti.

        In med vladajočimi Svobodnjaki se danes – zasledi veliko LAŽI, ki bi morale biti razčiščene v DZ. Ker je tam premoč SVOBODNJAKOV, lomastijo dalje.

        Zadnji čas je, če to ustava še ne predvideva, da se v USTAVO ZAPIŠE, da vlada, ki gradi na LAŽEH, mora odstopiti!

      • Kazenski zakonik mora biti vsklajen z ustavo, torej je ustavna kategorija.

        V njem pa piše, česa ne smeš početi, da veljaš za poštenega.

        Kristjanom je v pomoč še katekzem.

    • Avtor Teo v hvali alternativne medijske scene ni upošteval raznih Mefistov, ki takoj nagnejo glavo. Po dolgem času je namreč pisec segel v bistvo, brez opredelitve, kdo, kje in kdaj povzroča odklone. Mefisto zaključi ali pa začne kot Kraševka in Tomašič, bad so, krivi so in ljudstvu lažejo le tisti na levi. Mefisto, Mefistosi so za vsakim političnim ovinkom in vogalom.
      Razen, če ne mislite, da so vaši lumpje kaj manj po Mefistosu, kar neprenehoma trobenta N 24.

  3. Komentar ima samo en problem – predpostavka, da so državljani razumni. Niso. Pri tem sploh nočem izpostaviti zaupanje v instant politiko – poglejte samo, koliko čudežnih zdravil za hujšanje, glajenje gub, rast mišic, rast las na plešah… itd je prodanih.

    Slovenci so lačni instant rešitev. Golob in Karner sta samo druga plat istega kovanca. Z Golobom bodo rešeni politični problemi, ravno tako kot bodo s Karnerjevimi steroidi rešeni problemi s postave. z mišično maso. Problem obeh je, da bi ju moralo procesirati pravosodje.

    Slovenija ni izvedla lustracije in to je problem. Samo pomislite, da bi v Nemčiji leta 1950 izvolili Donitza za predsednika Nemčije (zadnjega vodjo nacionalsocialistične Nemčije), da bi predsednik vlade leta 1952 postal predsednik preimenovanega Hitlerjugenda, ostala bi celotna mašinerija Hitlerjeve propagande, sodstva, šolstva…

    Slovenci si ne bi zaslužili demokracije, če bi podprli Goloba kljub lustraciji. Zaslužimo si priložnost za demokracijo, ki pa bo nastopila šele, ko bo celotna SLO levica s sodnimi postopki izločila vse komunistične in mafijske elemente, ki jo obvladujejo, še huje, jo definirajo.

    • Avtor Teo v hvali alternativne medijske scene ni upošteval raznih Mefistov, ki takoj nagnejo glavo. Po dolgem času je namreč pisec segel v bistvo, brez opredelitve, kdo, kje in kdaj povzroča odklone. Mefisto zaključi ali pa začne kot Kraševka in Tomašič, bad so, krivi so in ljudstvu lažejo le tisti na levi. Mefisto, Mefistosi so za vsakim političnim ovinkom in vogalom.
      Razen, če ne mislite, da so vaši lumpje kaj manj po Mefistosu, kar neprenehoma trobenta N 24.
      Si pa v nadaljevanju omenil še katekizem. Menda ja ne kot pripomoček za “poštenost”!? S tvojega stališča imaš, torej, tudi zdravilo za nepoštenost!? Zdravilo, ki ga je običal že Trubar.

    • Ta je pa dobra! Alojz pomeša Sokrata in “vsemogočnega”, torej se zavzema za nekakšno “božjo demokracijo”. Zanemari pa, da je ravno tuzemskaka organizacija, menda od Boga postavljena, vzorčni primer nedemokratičnosti, popolne hierarhično strukture, subordinacije, centralizacije in še več, sistem za popolni nadzor nad človekom in družbo… Na srečo človeštva je ostalo vse skupaj pri poskusih, povezanih z obdobji, ki jih človeška zgodovina označuje kot “mračna obdobja” le te. Ob tem pa Alojzeti ne vedo, da so bili boljševiki prav od organizacije RKC navdahnjeni za postavitev organizacije in vzvodov za takšno akcijsko organiziranost. Josef Džugašvili je to strukturo gotovo poznal že iz “pravih šol” v rosnih letih. 21 načel organiziranosti, strategije in taktike delovanja boljševiške partije je namreč zvest povzetek in kopija ustroja in izkušnje RKC.

  4. Kakšna demokracija neki? Saj si še poslancev ne smemo izbirati. Zahvaljujoč izdajalski SLS in drugim strankam, ki jih večinoma ni več v parlamentu (LDS, ZLSD, DESUS, SNS), nimamo vpliva, kdo tam sedi, zato jih težko kličemo na odgovornost ali od njih kaj zahtevamo. Poslanci so v najboljšem primeru predstavniki strank, pa še te včasih ne morejo predvideti, kdo bo prišel skozi sistem in količnike ali kdo bo med mandatom zamenjal tabor. Dokaz, da je med ljudsko voljo in rezultatom volitev lahko velik razkorak, so lokalne volitve, kjer imamo volivci nekoliko več vpliva. Spomnimo se zadnjih, na katerih je kandidirala tudi Urška Klakočar Zupančič. Doživela je debakel. Prejela naj bi en sam, domnevno svoj, preferenčni glas. Za sodišče po mnenju stroke ni primerna, v mestnem svetu je ljudje nočejo, a po mnenju večine “predstavnikov Kučanovega ljudstva” je absolutno primerna za tretjo najpomembnejšo funkcijo v državi.

    • Pa kaj nakladaš! Jasno, da partij, ki jih omenjaš, nisi volil. A ti si predstavljaš, da je legitimno izvoljena le partija, ki jo voliš sam. Lahko ti pomagam k večji demokratičnosti, da bomo enkrat končno kos nadležnim “levuharjem”. Prišepnil mi, katero partijo, in katerega poslanca naj zaokrožimo naslednjič (napiši javno – TU!) . Pa, da (demokratično) zmagava. Kavs in ravs, kdo od naju je zaslužen za zmago, pa prepustiva muzejskim zbiralcem…

      • Avtor Teo v hvali alternativne medijske scene ni upošteval raznih Mefistov, ki takoj nagnejo glavo. Po dolgem času je namreč pisec segel v bistvo, brez opredelitve, kdo, kje in kdaj povzroča odklone. Mefisto zaključi ali pa začne kot Kraševka in Tomašič, bad so, krivi so in ljudstvu lažejo le tisti na levi. Mefisto, Mefistosi so za vsakim političnim ovinkom in vogalom.
        Razen, če ne mislite, da so vaši lumpje kaj manj po Mefistosu, kar neprenehoma trobenta N 24.
        Si pa v nadaljevanju omenil še katekizem. Menda ja ne kot pripomoček za “poštenost”!? S tvojega stališča imaš, torej, tudi zdravilo za nepoštenost!? Zdravilo, ki ga je običal že Trubar.

      • Po tem pa, kakor tu razločuješ in predalčkaš ljudi (razen prvega navedenega razločka! ), te lahko mirno in suvereno prištejemo v gledalniški krog N 24 TV, pa še, če že ne naročnika, pa vsaj zvestega bralca Demokracije. Očitno ti “Nova obzorja” dajejo navdihe in odpirajo razmišljevalske horizonte.

    • »Demokracija bo plačala, ker bo hotela ustreči vsem. Reveži bodo želeli premoženje bogatih in demokracija jim ga bo dala. Mladi bodo želeli biti spoštovani kot starejši, ženske bodo hotele biti kot moški, tujci bodo hoteli staroselske pravice in demokracija jim bo to dala. Tatovi, goljufi in moči željni kriminalci bodo želeli pomembne državne funkcije, kar jim bo demokracija omogočila, in ko bodo ti demokratsko prevzeli oblast, se bo rodila hujša tiranija, kot je vladala za časa katere koli monarhije ali oligarhije.«
      Tako Sokrat v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom.

      Sokrat je zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.

      “Če tisti trije“, ob čemer je pokazal na pastirje na bližnjem hribu, “lahko preglasujejo Platona in mene, potem se ti poščijem na demokracijo“, je strokovno, filozofsko in modro pojasnil Sokrat. In tisoče let kasneje dejstva to dokazujejo…..

      • Svoboda, dostojanstvo in varnost so stvari, do katerih je upravičen vsak človek, če se trudi zanje ali ne. Enako lahko rečemo, da je demokracija stvar, da katere je upravičen vsak narod. Ampak vsem narodom to žal ne uspe.

        To, kar praviš ti, je neke vrste tavtologija. Ali pa novodobna vera: če se dovolj potrudiš, dobiš vse.

  5. Da v neki državi, v kateri je formalno uzakonjena demokracija, slednja tudi funkcionira, je potrebni pogoj zadostna politična zrelost njenih državljanov. Šolski primer države, v kateri uzakonjena demokracija ne deluje in niti ne more delovati, je Slovenija. Slovenci smo politično povsem nezrel narod, za povrhu pa še nedržavotvoren.
    Če smo odkriti do sebe, moramo priznati, da leta 1990 večine slovenskega naroda ni zanimala ne demokracija ne samostojnost Slovenije, ampak le to, kako priti do kapitalističnih dobrin. Ko je bil ta dostop omogočen – sicer ravno z demokracijo in samostojnostjo – je Slovence nehala zanimati tako demokracija kot samostojnost in so politično oblast spet prepustili bivšim komunistom, saj se jim je zdelo, da bo pod komunisti življenje bolj ležerno.
    Tako je to življenje sicer res, vendar je cena za to razvojno zaostajanje za razvitimi državami. Začelo pa se je dogajati celo, da so nas danes prehitevajo bivše socialistične vzhodnoevropske države, ki so bile leta 1990 razvojno daleč za nami. Razlog za to je, da so one opravile tranzicijo v demokratično družbo, mi pa ne. In če se ne bomo spametovali in dozoreli, se bomo v nekaj letih znašli povsem na repu Evrope. Že danes je namreč Slovenija najmanj vplivna in najšibkejša država tako v EU kot NATU ali celo v OECD, kmalu pa znamo biti tudi najrevnejša.
    Ljudje, ne volite več levičarjev, če hočete dobro sebi!

      • Kraševka, me precenjujete, nimam takšnega pregleda, sem pa poznal lokalnega funkcionarja najpomembnejše desne stranke, ki je bil sveto prepričan, da če so komunisti kradli, lahko oni tudi kradejo.

      • “Se pravi,… desni so manj pokradli… so zato
        bolj pošteni? Khmm…”
        *******

        rasPutin, vedno so posamezniki tisti, ki kradejo, lažejo, bolhe jejo in v šoli nič ne vejo. Ne krade brezoblična leva ali desna gmota, da bi lahko posplošeno govorili o poštenosti leve ali desne gmote

        Najbrž bi ga. Kraševka, posebej zaradi vas, da bi lažje razumeli poanto njenega komentarja, morala Jonskemu drugače zastaviti vprašanje o denarju v davčnih oazah in sicer takole: koliko posameznih predstavnikov levih političnih opcij ima denar v davčnih oazah in koliko posameznih predstavnikov desnih opcij ima denar v davčnih oazah?

        Odgovor se zelo verjetno glasi, da je v Sloveniji prvih mnogo več kot drugih.
        (Mimogrede: ali veste za kakšnega utajevalca davkov z desne? Le na plano z imeni.)

        V Sloveniji se je brez dvoma, še iz časa udbovske ekonomije in iz lopovskih prihvatizacij, mnogo več denarja pretočilo v zasebne žepe levičarjev, zato tudi mnogo več utajevalcev davka v Sloveniji izhaja z leve. Torej je število lopovov, ki podpirajo levo politiko, mnogo večje kot število lopovov, ki podpirajo desno politiko. That’s the point.

        Če si upate, lahko o “davčni optimizaciji” v davčnih oazah pobarate prvega slovenskega damjaka, pa vrhovnega golobista, pa oba župankovićeva sinova, pa še koga… z leve.

      • Tudi tole, “vaganje” sije od bistrost in globokoumnosti.
        Kraševka, daj na tehtnico še butaste, za njimi še pametne, pa, da vidimo tvoj eksperiment. Pri poskusu lahko prispevaš odločilne kilograme.

      • Tudi tole, “vaganje” sije od bistrost in globokoumnosti.
        Kraševka, daj na tehtnico še butaste, za njimi še pametne, pa, da vidimo tvoj eksperiment. Pri poskusu lahko prispevaš odločilne kilograme.
        Madison, namerno sem uporabil izraz “butaste” in ne “bebce”.

      • Da ne bo preveč govorjenja “na pamet”. Splošna ugotovitev, ki izhaja iz komentarjev je: lopovi so na levi in na desni strani planka. Kar se tega tiče, ne eni ne drugi niso “zaplankani”. Poznam tiča (pa to ni Golob), ki so ga polna usta kritičnosti do prejšnjega “režima”, v katerem sta se mu nacedila med in mleko. “Znajti se je treba”, je bilo in je njegovo življenjsko vodilo. Znašel pa se je vedno in povsod, prej in zdaj, na račun znanca, neznanca, ali pa države – to je tebe in mene, vas in nas…
        Takim je sila všeč, da ob denarju na mizi in pod mizo, vsi mi, razpravljamo – o demokraciji.

Komentiraj