V soboto v Kumrovcu več kot 10 tisoč jugonostalgikov: "našega ata Jožeka še danes spoštujem" (video)

Kako si lahko po najbolj krvavem stoletju v zgodovini civilizacije, ko so nacistični, fašistični in komunistični režimi pobili stotine milijonov nedolžnih ljudi, sploh zamislimo takšno ljudsko otopelost do vrednot, ki predstavljajo civilizacijski temelj povojnega sveta?!? Mar spoštovanje človeškega dostojanstva, pravice do življenja, svobode bivanja, izražanja, ... ljudem res ne pomenijo ničesar, ali je to zgolj posledica pomanjkljivega poznavanja zgodovine? Morda od tod navidezna odsotnost empatije do svojih sodržavljanov; številnih žrtev režima, ki med nami bivajo še danes in številnih drugih neposredno prizadetih svojcev, prijateljev, kolegov, potomcev ... V Sloveniji je odgovor bolj kot ne jasen; manjka enotna in odločna obsodba zločinskih režimov brez izjeme, vključno s komunizmom ter sistematično osveščanje ljudi preko vzgojno-izobraževalnega sistema. Tovrstno razmišljanje namreč ne izvira iz človeške zlobe ali hudobije, temveč iz kronične neosveščenosti ter nepoznavanja zgodovinskih dejstev. Danes pa se slovenska levica ob zavedanju jugonostalgičnega sentimenta med volivci pragmatično spreneveda, čeprav se, ironično, sicer kitijo kot največji branitelji vseh tistih pravic, ki jih je Titov režim sistematično zlorabljal in teptal. Levo-nazorski intelektualci tiščijo glavo v pesek, verjetno z računico, da je bolje vse to dopustiti, kot ljudem jasno in odločno predstaviti resnico ter s tem tvegati volilni uspeh in prihod desnice na oblast. Vse bi še šlo, če bi totalitarna jugoslovanska preteklost sčasoma izginjala iz ljudskega spomina, a praksa kaže, da z leti nostalgičen spomin nanjo zgolj narašča in okužuje vse več mladih ljudi. Danes so naši sogovorniki v Kumrovcu na vprašanje o spornosti Golega otoka odgovarjali, da je bil potreben takrat in da bi bil potreben tudi danes. Da je razkorak med besedami in dejanji ponavadi mnogo manjši, kot si marsikdo predstavlja, je dokaz demokratični vzpon Adolfa Hitlerja na oblast. In ko se kaj takšnega zgodi, zgodovina uči, da padajo glave narodovih voditeljev in intelektualcev, ne glede na barve. To zavedanje bi naša intelektualna in politična elita, ne glede na svetovni nazor, morala osvojiti, preden bo prepozno zanje in za našo mlado nedozorelo demokracijo.