Damir Črnčec izgubil proti Mateju Toninu

Foto: Youtube, NSi.si
POSLUŠAJ ČLANEK
Okrajno sodišče v Kamniku je danes zavrnilo zahtevek nekdanjega državnega sekretarja Damirja Črnčeca, da mu mora minister za obrambo Matej Tonin plačati odškodnino 7.000 evrov za poseg v čast in dobro ime. Črnčeca so prizadele besede v Večeru, kjer je Tonin izjavil, da je Črnčec zlorabljal represiven aparat države za boj proti takratni opoziciji.

Tožba se nanaša še na čas, ko je bil Tonin vodja Komisije državnega zbora za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb (KNOVS), Črnčec pa je bil takrat še državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Marjana Šarca. Na sodišču sta se Tonin in Črnčec zadnjič srečala 17. decembra.

Črnčec Toninu očital krnitev ugleda in dobrega imena


Damir Črnčec je zahteval, da mora sedanji minister za obrambo Matej Tonin v roku 15 dni preklicati podane žaljive in neresnične izjave. Tonin bi moral, če bi bilo zahtevku ugodeno, Črnčecu plačati 7.000 evrov iz naslova odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrniti stroške postopka. Kot že rečeno, je sodišče omenjene zahtevke zavrnilo.

Tonin je 16. oktobra 2020 za časopis Večer podal izjavo, v kateri je izjavil, da je »Črnčec zlorabljal represivne aparate te države za boj proti takratni opoziciji« in »da se je po sestopu Črnčeca z oblasti izkazalo, da je vse, kar so takrat trdili na Knovsu, do zadnje pike res«.

Tonin je še dodal, da ko bo dokazano, da so bili postopki zoper njega in državnega sekretarja za nacionalno varnost Žana Mahniča »enostavno smešni«, bo ustrezno ukrepal zoper tožnika (Črnčeca). Še isti dan je Črnčec na Twitterju pozval Tonina, da se za izrečene besede opraviči, česar pa ta ni storil, ampak dejal, da se ni vredno odzivati na »nesmiselne provokacije Damirja Črnčeca« in ga zbodel, če se je sam že opravičil »za svoje ksenofobne tvite«.

Sodišče je tehtalo med pravico do dobrega imena in pravico do svobode govora


Sodišče je presojalo na podlagi omenjenega članka iz Večera, pa tudi člankov iz drugih medijev, ki so povezani z omenjeno zadevo, tudi na primer iz Požareporta in MMC RTV Slovenija.

Črnčec se je skliceval na to, da je Tonin z njegovo izjavo za Večer kršil njegovo pravico do varstva ugleda, časti in dobrega imena. Tonin je to zavrnil, sam pa se je skliceval na svojo pravico do svobode izražanja.

Sodnica je ugotovila, da gre za konflikt dveh pravic in primerjalo nekatere sodbe iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice iz Strasbourga. Na podlagi okoliščin konkretnega primera in položaja strank je nato odločilo v prid Tonina. Poudarili so, da je morebitno žaljivost izjave potrebno presojati objektivno, v okviru takratnega celotnega dogajanja.

Sodnica je sicer verjela tožniku Črnčecu, da se je ob Toninovih izjavah počutil prizadetega, a je upoštevala tudi predhodno ravnanje tožnika. Črnčec je na Twitterju namreč stalno kritiziral Toninova ravnanja, in tako na primer zapisal, da je »eden največjih prodajalcev fake news«, da »se nadaljuje njegovo blefiranje« in da »blefer Tonin spet prodaja bučke«.

Tonin je na sodišču dejal tudi, da je Črnčec vedno zahteval, da se na nasprotnike vrši pritisk z vsemi sredstvi, kamor spadajo tudi ovadbe in tožbe, skladno z njegovim motom: "Sovražnike moramo
zaposliti, drugače bodo oni zaposlili nas."


A po ugotovitvah sodišča so bile Toninove izjave podane v javni debati, ki je v javnem interesu. Javnost pa ima pravico dostopa do informacij o delu javnih funkcionarjev (Črnčec je sicer zmotno trdil, da to kot državni sekretar ni bil).

Ne gre za prvi primer obračunavanja s političnimi nasprotniki


Po oceni sodišča v obravnavanem primeru poseg v omejitev izražanja ni nujen, takšen poseg pa bi bil za demokratično družbo mnogo večja nevarnost in škoda, četudi so Toninove izjave povzročile vznemirjenje, užaljenje in prizadetost Črnčeca.

Tovrstne sodbe v slovenskem političnem prostoru niso nič novega, saj so pomembno sredstvo za boj proti političnim nasprotnikom. V zadnjem času je zelo narasla priljubljenost sprožanja kazenskih ovadb. V veliki večini primerov tovrstni instrumenti za tožnike sicer niso uspešni, dobijo pa s tem nekaj medijske pozornosti, kar gotovo ne škodi preveč. Velikokrat primeri zapadejo v bizarnosti.

Eden najbolj znanih primerov je bila uporaba metafore o »biserih in svinjah«, ki si jo je dovolil notranji minister Aleš Hojs. Oseba, ki je Hojsa ovadila, pa kot se je kasneje izkazalo, sploh ni resnična oziroma ne obstaja. Minister naj bi po besedah avtorja ovadbe žalil »slovenski narod in manjšine«. Poznamo tudi primer prekrška, ki ga je moral plačati nekdanji predsednik državnega zbora Pavel Gantar, ker je domnevno razžalil generalnega direktorja policije Antona Olaja.

Minister za obrambo Tonin se sicer ni prvič znašel v postopku, iz katerega je izšel nedolžen. Slovenska obveščevalno varnostna služba je tako že vložila kazensko ovadbo zoper Tonina, ker naj bi ta leta 2019, ko je bil še predsednik KNOVS-a, domnevno razkrival zaupne podatke v zvezi z arbitražo. Podatke je KNOVS-u takrat posredovala ravno Sova, o tem pa smo na Domovini že pisali (več si lahko preberete TUKAJ).

Tožbe in kazenske ovadbe so še naprej politično orožje, le da se o njih poroča predvsem, ko so vložene, rezultat, ki kaže na njihovo praznost, pa gre pogosto mimo v tišini.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike