Po Levici politični boj z Matejem Toninom izgubili še obveščevalci Sove

Vir: Twitter profil vlade

Predsednik NSi Matej Tonin je v tem mandatu – najprej kot predsednik Komisije za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami, nato pa kot minister za obrambo – bil nekaj težkih političnih bitk, iz katerih pa na koncu izhaja kot zmagovalec.

Včeraj je v javnost prišla novica, da je tožilstvo zavrglo kazenski ovadbi, ki ju je NPU podal proti obrambnemu ministru Mateju Toninu v zvezi z domnevnim razkrivanjem zaupnih podatkov, ki naj bi ga ta zagrešil leta 2019, ko je opravljal funkcijo predsednika KNOVS-a. 

Hkrati je tožilstvo zavrglo tudi ovadbo proti Žanu Mahniču, v tem času podpredsedniku tega organa civilnega nadzora nad varnostno-obveščevalnimi službami.

Za osvežitev spomnimo, kako je do ovadb sploh prišlo. V času priprav na arbitražo o slovensko-hrvaški meji je vodja arbitražne skupine Ministrstva za zunanje zadeve Simona Drenik po telefonu komunicirala s slovenskim arbitrom Sekolcem, česar ne bi smela. V hrvaških medijih je bilo nato objavljenih več novic, ki so se kasneje izkazale za lažne, in sicer, kako Slovenija za namen arbitraže angažira svoj aparat, in da naj bi SOVA skušala omenjeno komunikacijo prikriti.

KNOVS naj bi to javno objavil v parlamentarnem poročilu, kar naj bi bilo po mnenju nekaterih sporno in za kar naj bi Tonin kot predsednik moral nositi odgovornost. Mnenja so bila deljena; kljub visoki podpori Toninu znotraj KNOVS-a je, denimo, članica Jerca Korče (LMŠ) tedaj izjavila, da je to, kar počne KNOVS, “pod nivojem vsakega državotvornega ravnanja.”

Vse se je vrtelo okoli objave podatkov, ki jih je KNOVS-u posredovala SOVA. A Sovo poročilo v resnici opere očitane krivde o prikrivanju, saj navaja, da ni počela ničesar spornega.

Kljub temu je SOVA novembra 2019 Tonina ovadila NPU z očitkom pomoči pri zlorabi uradnega položaja, ponareditve uradne dokumentacije, predstavitve ponarejene dokumentacije za resnično in izdajo tajnih podatkov; poročilo naj bi namreč hrvaški strani omogočilo dostop do nekaterih podatkov, a se je izkazalo, da so bili ti podatki Hrvatom znani že prej. Za vsa navedena dejanja so po Kazenskem zakoniku predvidene zaporne kazni (do) treh let.

Po slabem letu kriminalistične preiskave je nato oktobra 2020 ljubljansko okrožno tožilstvo s strani NPU prejelo kazenski ovadbi zoper Tonina zaradi zaradi ponarejanja uradnih listin in zlorabe uradnega položaja ter še zaradi izdaje tajnih podatkov.

Ob novici o ovadbi Tonina smo 25. novembra predlani v komentarju uredništva z naslovom: Reakcija Sove dokazuje, da Knovs dreza v sršenje gnezdo, med drugim zapisali: 

Že septembra 2015, ko je Avstrija agenta Sove zasačila pri obveščevalni dejavnosti na avstrijskem veleposlaništvu, je takratni podpredsednik KNOVS-a Matej Tonin prišel v javnost z radikalno idejo. Dejal je, da bi bilo treba tako Sovo kot OVS razpustiti ter na novo oblikovati dveh moderni službi, eno za obveščevalno in drugo za protiobveščevalno dejavnosti.

Svoje stališče je pojasnil z argumentom, da del Sovinih agentov “izhaja iz časov Službe državne varnosti (SDV), ki je bila predvsem politična policija, in to se še danes močno pozna pri njihovi miselnosti in delovanju.”

Nekaj te miselnosti zasledimo tudi v zadnji potezi Sove, da aktualnega predsednika KNOVS-a ovadi zaradi domnevne izdaje tajnih podatkov. V zadnjih mesecih, še posebej po aferi zaposlitve Šarčeve prijateljice “Lepe N.” znotraj Sove brez javnega razpisa, ko je agencija blokirala civilni nadzor nad svojim delovanjem, se napetost med Sovo in KNOVS-om stopnjuje. Direktor Sove in predsednik KNOVS-a pa sta si medijsko izmenjala nekaj močnih “udarcev” … 

… In ker kazenske ovadbe v Sloveniji pogosto služijo kot način političnega boja proti posameznikom, ki se jih skuša javno diskreditirati, lahko nenavadno potezo Sove razumemo kot protiudarec “predrznemu” predsedniku KNOVS-a. Še posebej, ker gre v mednarodnem kontekstu ravnanje slovenske obveščevalno-varnostne agencije bolj na roko Hrvatom kot domači državi.”

Kot je razvidno iz dokumentacije, pa je okrožna državna tožilka Liljana Tomič ovadbe zavrgla:

 

Tonin v kratkem dobil že drugo odmevno politično bitko

Zavrženi kazenski ovadbi pomenita že drugi politično zmago predsednika NSi v kratkem obdobju. Nedavno je namreč na ustavnem sodišču padla zahteva Levice po zakonodajnem referendumu o zagotavljanju sredstev za investicije v Slovensko vojsko, saj je presodilo, da gre za nujno investicijo v obrambo in varnost države.

Gre za javno nepriljubljeno tematiko vlaganja v obrambne izdatke, v kateri se je v bran Slovenski vojski najbolj izpostavil prav obrambni minister Tonin, Levica pa je na njej krepila volilni potencial.

Tudi zaradi te zmage je Matej Tonin v našem zadnjem ocenjevanju uspešnosti delovanja politikov v aprilu zasedel 2. mesto, za strankarskim kolegom Jernejem Vrtovcem, ki danes uradno odpira začetek velikih del na 2. tiru. Novinar Bojan Požar pa je Tonina v aprilu celo postavil za politika meseca:

Celotno lestvico uspešnosti delovanja slovenskih politikov v aprilu najdete tukaj.

V istem kontekstu velja omeniti, da je Tomičeva zavrgla tudi ovadbo, ki jo je proti Žanu Mahniču vložila nekdanja direktorica Policije mag. Tatjana Bobnar. Ta Mahniču očita kršitev človekovega dostojanstva z zlorabo položaja, in tudi on bi, če bi sodišče očitke prepoznalo kot utemeljene, moral v zapor do treh let.

Položaj so zlorabili tisti, ki so Tonina ovadili
Že v začetku dogajanja, na katerega se nanašajo omenjene ovadbe, je bilo jasno, da gre zgolj za politični boj. Mirno lahko rečemo, da je tedaj Šarčeva vlada na takšen način obračunavala z opozicijo, zgodba pa na jasen način razkriva koruptivnost in večdimenzionalnost težav slovenskega sistema obveščevalno-varnostnih služb.

Prvič, sistem pogori na področju demokratičnih standardov. Dejstvo je, da je bil demokratični nadzor nad obveščevalnimi službami z oviranjem KNOVSA omejen s strani tedanje vlade, prav tako je bilo ovirano poročanje parlamentu in posledično javnosti. Predvsem pa je nujno, da se zamislimo, koga in za kaj se je v resnici ovadilo. Ovadeni so bili ljudje, ki so delali profesionalno in niso kršili zakonodaje, naravnost bizarno pa je, da je SOVA ovadila Tonina, ker jo je ta opral očitkov. SOVA torej hoče biti kriva, da bo le nečesa kriv tudi Tonin. Takšna dejanja so obsodbe vredna in nimajo nič z etiko, moralo in demokracijo.

Drugič, pokazalo se je, da obveščevalno-varnostni sistem ni zmožen v celoti zagotavljati delovanja v nacionalnem interesu Slovenije, tudi zato, ker je zlorabljen s strani tistih, ki imajo nad njimi vpliv. Da gre za zlorabo državnih služb v osebne interese, kaže tudi groteskno dejstvo, da je Šarčeva prijateljica “Lepa N.” postala osrednja tema na področju državne varnosti. Le zato, ker je KNOVS pod Toninovim vodstvom preverjal sumljive okoliščine njene zaposlitve.

A kruta realnost seže veliko dlje: če kdo, so položaj zlorabili tisti, ki so Tonina in Mahniča ovadili. Za namen notranjepolitičnega in morda celo osebnega obračunavanja so nekateri zmožni ogroziti celo interes in integriteto Slovenije; večkrat je bilo slišati, da naj bi za Sloveniji nenaklonjenimi lažnimi novicami v zvezi z arbitražo v hrvaških medijih stala naveza Šarec – Črnčec, a glede na izkušnje je moč sklepati, da je slika še mnogo širša in presega zgodbo Kamnika in “Lepe N.”

Notranji minister Hojs je večkrat govoril o globoki državi, ki naj bi segla celo v preiskovalne organe; večkrat je omenil potrebno reorganizacijo le-teh, predvsem NPU, ki je ovadil ministra Tonina. Tudi tisti, kdor ne spada med teoretike zarot, lahko Hojsu pritrdi: ob nepreiskanih Irangateih, TEŠ6, bančnih luknjah in ostalih aferah ter po drugi strani ob človeku, ki dela korektno, po zdravi pameti zaključimo, da nekaj ni v redu. So mogoče takšni organi postavljeni za ščitenje, ne za pregon kriminala? V vsakem primeru je nujna reforma celotnega varnostnega sistema in krepitev demokratičnega nadzora, ki bo nadomestil “privatizacijo” takšnih služb.

13 komentarjev

  1. Ta Požar je res marka, napisal je da je med ostalim glasoval za Tonina ker: ” mu jeuspela ‘nevtralizacija” @LjudmilaNovak ter njenih zrežiranih javnih napadov na @vladaRS , motiviranih z naivnimi osebnimi ambicijami na prihodnjih volitvah.
    Ko je sam kandidiral pa kot kaže njegove osebne ambicije niso bile prav nič naivne, čeprav so mu volivci tako neposredno da bolj ne bi mogli povedali kje je njegov domet.
    Kako lahko predava o tem nekdo, ki je na sebi dokazal, da nima pojma o referencah volilnega telesa!

    • Ocenjevanje politikov poteka iz strani različnih novinarjev in političnih poznavalcev. V preteklosti smo poslušali na RTV večinoma levo usmerjene analitike, zdaj pa imamo končno malo več pogledov in tudi argumentacije.
      Glede komentarja na g. Požarja pa je njegovo mnenje z moje strani korektno. Po javno izrečenih neumnostih g. Novakove (ko je komentirala nepreverjene informacije), jo je poklical na pogovor in od tedaj se zaenkrat ne oglaša. Saj ne, da se ne bi smela ampak nepotrebna konfrontacija z JJ brez utemeljenih argumentov ne sodi na trenutni politični parket. NSi zaenkrat v tej vladi dela odlično in ni nobene potrebe nervirati stabilnost, ki jo potrebuješ za delo.
      Glede Požarjevega poskusa v politiki pa je moje mnenje sledeče. Vsak, ki poskusi na svoje stroške, je zame junak. Pa naj bo desni, levi ali sredinski. Ker to pomeni, da verjame vase in da ne želi črpati državnih sredstev za svoje politične ambicije že na začetku. Da pa ni uspel na prvih volitvah, pa tudi ni presenetljivo. Kar predstavljajte si, da bi vi kandidirali. Kot izvenparlamentarna stranka ste omejeni pri javnih oddajah, imate omejeno financiranje pri čemer morate nastopiti po vseh okrajih. To pa pomeni velik organizacijski in finančni zalogaj. Ne poznam posameznika, ki bi mu kaj takega že uspelo.
      Je pa odličen novinar. Trenutno najboljši raziskovalni novinar v Sloveniji. Ima daleč najboljše informacije in razkrije daleč največ političnih in koruptivnih povezav. Je samostojen finančno in vsebinsko. Jasno pove kar misli in zato je tudi velikokrat na sodiščih. Pomeni, da je blizu resnici. Kot vem je vse tožbe do sedaj dobil. Zaradi njega in njegovih informacij bistveno bolje razumem slovensko politično, gospodarsko in lobistično delovanje. Ne pomeni pa to, da se z njim v vsem strinjam glede njegovih pogledov. Ampak to je super, da lahko s kom tudi debatiramo z argumenti in podatki. Zato sem bil tudi vesel, da mu ni uspelo priti v politiko. Ker bi izgubili odličnega novinarja.

  2. Slovenecsm v bistvu se strinjava. Tudi to da ni znal kot novinar oceniti kakšen je njegov domet brez podpore medijev kaže na njegovo sposobnost realne politične ocene situacije.
    Je pa treba biti previden ker morda oba nimava prav, nekateri nastopajo na volitvah čeprav vedo da ne bodo zmagali tudi iz drugih razlogov mislim da pri Požarju tu tiči zajec.
    Imel je točno določeno nalogo in tudi vnaprej obljubljeno plačilo v primeru uspeha. Žal je bila za naročnika in zanj ocena napačna kot smo videli.

    • G. Peter – Požar je šel na volitve tudi seveda z mislijo na to, da še bolj izpostavi svoje raziskovalno novinarsko delo. Požar je vedel, da ne bo zmagal, je pa do neke mere želel zmeriti svoj domet in glede na medijsko blokado 7.835 glasov in 0,88 %, kar je zelo blizu odstotku, ki zagotavlja financiranje izvenparlamentarnim strankam, ni slabo.
      Za Požarjem so zastala nekatere v medijih bolj izpostavljene pobude kot so Solidarnost, ReSET, SkupajNaprej (z dr. Loredanom). Požar je prepričal kar nekaj politično neaktivnih ljudi (iz širše sredine), za kandidata se mu je pridružil v teh krogih kar znani Tino Mamić. Njegovega vpliva predvolilnih soočenjih tudi nismo mogli ignorirati (vemo, tisti vložek glede Šarca). Ob bolj fer medijski obravnavi bi bil bližje 4%.
      Po mojem bo Požar poizkusil srečo še enkrat, na volitve bo 100% odšel tudi Brščič z DOM-om.

      • Točno tako, Rokc, nisem pa čisto prepričana, da bo Požar poizkusil še enkrat. No, morda pa. Na tistih volitvah je po mojem šlo tudi za testiranje, kako bi se volilno telo odzvalo na večjo ponudbo strank v desni sredini ali desno od desne (Brščič s svojimi suverenisti, g. Primec s krščansko ponudbo). Razen Požarja in Brščića smo imeli, če me spomin ne vara, namreč tudi Primca. Za nekatere stranke (npr. g. Primec) se je pokazalo, da so samo drobile glasove na desni, brez da bi se uspele prebiti v parlament, vendar ne na rovaš SDSja, ki ima najzvestejšo in praktično zabetonirano volilno bazo. Tako da ne vem. Za Brščića ocenjujem, da bo znova poizkusil, za Požarja pa nisem tako ziher. Ampak to je moj subjektivni občutek, njegovih namer namreč sploh ne poznam. Briljanten novinar, trenutno tudi edini preiskovalni novinar v Sloveniji, ki zasluži to ime.

  3. Tonina ne boste našli pri lumpariji! Nemogoče! Fejst človek je, pošlihtan kot se lepo po domače reče in politika ga ne kvari in ga ne bo pokvarila! Tega seveda mnogi ne doumejo, ker taka drža za premnoge ne velja. Čestitke ministrom in poslancem NSi! Želim si, da jih opazijo ljudje na terenu in dajo svoj glas zanje, ker ta mladi dobro peljejo stranko. Žal mi je, da zaradi ” primadone” mnogi volilci gledajo drugam, od levičarjev pa bo bera minimalna. Škoda, velika škoda za Pomlad!

  4. Zakaj bi se SDS-ovci sprenevedali in hvalili Tonina. Lahko bi povsem pragmatično priznali, da SDS ne želi da bi imela NSI močnega karizmatičnega voditelja , ki bi vodil samostojno in neodvisno programsko in ideološko politiko usmerjeno bolj na sredino.
    Ni treba biti analitik da bi uvideli, da bi tak človek bil najbolj nevaren prav SDS, ker bi ji NSI znala odvzeti velik del bolj agresivnih katoličanov, ki sedaj Tonina vidijo kot jokavca in ne voditelja.
    Preden me napadete bi vas rad opozoril, da sem samo povzel mišljenje mojih prijateljev kristjanov, ki volijo SDS.

    • G. Peter – ampak ravno s temi potezami bo Tonin pri delu katolikov pridobil, kar je le dobro. Morate pa vedeti, da katoliki želijo močno in jasno predstavništvo v DZ-ju, zato je tudi nastal takrat ob formiranju strank SKD, ker samo Slovenska demokratična zveza ni bila dovolj jasen zagovornik političnih pravic katolikov (čeprav je bil pomemben član v njej g. Anton Tomažič, kot en izmed prvih politično angažiranih katolikov v Sloveniji). Sedaj del zahtev po tej močni reprezentiranosti pokriva SDS. Kolikor Vas spremljam bi morali takšno krepitev položaja Tonina pohvaliti, kajne. 🙂

  5. Se nisva razumela glede na to, da me pri politiki zanima predvsem program, ki ga ima po mojem mnenju še vedno NSI sploh, kot ga je nedavno predstavil Hrovat v nekem lokalnem časopisu. (Ne razumem zakaj ga ni povzela domovin) ker je odlična reklama za NSI.
    Vendar razumem tudi kruto dejstvo, da mora za uveljavitev programa stranka nosilec programa dobiti dovolj veliko podporo, da je najmanj jeziček na tehtnici, vsekakor pa ne sme biti v tako podrejene položaju (že po številu poslancev) z najverjetnejšim koalicijskim partnerjem mislim, da omenjena anketa predstavljena samo na domovini in v desnem krogu kot sem napisal nima ustreznega marketinškega učinka za izboljšanje volilnega rezultata NSI.
    Zakaj moji prijatelji, s katerimi razpravljamo o programih in razlogih koga voliti se tako na levi (razumljivo) kot tudi na desni čudijo zakaj zagovarjam program NSI oz. zakaj sem sploh dal glas za NSI če pa sem tipičen Liberalec.
    Tudi verni iz mojega kroga se delijo na umirjene in bolj agresivne kristjane. Mirni kristjani so naklonjeni NSI ali celo kaki od vsaj navidezno sredinskih strank, medtem ko agresivnejši kristjani ki so v večini volijo SDS.
    Zakaj prepričani so, da morajo voliti močne osebnosti tudi če so avtoritativne, ker verjamejo da le take osebnosti tudi dejansko kaj spremenijo.(uresničijo program)
    Tonin niti meni in niti večini kristjanov, kaj šele bolj levo usmerjenim ne deluje kot lider in niti (kar je pozitivno) avtoritativna oseba. Največji problem pa je da nima karizme, ki se jo tudi ne da priučiti. S takim vodjem (primernejši bi bil Cigler pa tudi Vrtovec in Novakova) pa NSI ne more izboljšati svojega položaja če se ji ne uspe vsaj navidezno iztrgati iz ljubečega objema SDS. Moja ocen je da mora NSI zbrati pogume in se v dogovoru ali brez iztrgati iz tega objema. To je moja poanta, ki pa ni nujno prva,

Komentiraj