Cerkev in država v optiki soočanja s pandemijo: kaj pomeni »cerkvena avtonomija«

V svojem dosedanjem življenju sem se trudil biti vsaj solidno poučen o verskih tematikah. Zato sem kupoval tudi knjige z versko vsebino (knjig si, sicer, nikoli nisem izposojal, vedno sem jih kupoval, zato je prostora zanje začelo zmanjkovati že pred časom, denarja pa tudi).

Ta vprašanja in teme me zanimajo. Zlasti v filozofskem smislu; kot pogled na stvarjenje in stvarstvo, kot razmišljanja o nastanku sveta, smislu življenja, sreči in bolečini, ljubezni in sovraštvu, vojni in miru, posamezniku in družbi ali skupnosti, grehu in vrlini, dogmah in spremenljivih normah, zglednemu ravnanju in kaznovanja vrednemu prestopku, nagradah in kaznih itd. Pa naj gre za filozofijo daljnega vzhoda, za Aristotela ali Akvinskega, za Konfucija ali Dalajlamo, Kristusa ali Mohameda, za Tibetansko knjigo mrtvih ali pravoslavne spise, Sveto pismo ali Koran.

Nikoli nisem bil institucionalno veren človek, sem pa vselej bil in ostajam spoštljiv in zvedav do vere, do verskih institucij in do verujočih ljudi. Z marsikaterim verujočim človekom sem se plodno in sproščeno, prisrčno in iskreno pogovarjal. Spoznal sem nekaj duhovnikov in z njimi prijetno poklepetal. Dva nadškofa sta me vljudno povabila na pogovorni obisk. Z zanimanjem sem si ogledal notranjosti verskih objektov. Nekajkrat sem v cerkvenih klopeh poiskal mir za branje.

V svojih pisanjih sem večkrat uporabil in tudi citiral avtorska dela osebnosti, ki so javno delovale bodisi kot verujoči ljudje bodisi kot predstavniki določene religije. In o svojem odnosu do vere in verstev sem spisal nekaj esejev. Zatorej je zame vera/religija del družbene realnosti, ki je zanimiva, obstoječe dejstvo, ki je zanimivo. Res pa je, da kadar pogledam v nebo in tja usmerim neko misel ali izrečem nekaj stavkov, večkrat uporabim besedo Mati Narava kot Bog. A tej izbiri ne pripisujem velikega pomena.

"Avtonomija Cerkve" - kaj je to?

Lahko bi dodal še kaj. Še kaj prijetnega. A bodi dovolj. In čemu sploh ta uvod? V zadnjih dneh sem bil večkrat vprašan, kaj na splošno pomeni »avtonomija cerkve«, predvsem pa, kaj to pomeni v času pandemije. Bil sem vprašan, ali za Cerkev v času pandemije veljajo drugačna pravila kot za druge institucije civilne družbe in na splošno za državljanke in državljane, prebivalke in prebivalce Republike Slovenije. Bil sem tudi vprašan, če se je glavnemu tiskovnemu predstavniku vlade samo zareklo in je šlo za spodrsljaj, ko je na vprašanje, kako in do katere meje omejevalni ukrepi v pandemičnem času veljajo za cerkev, odgovoril, da »je cerkev avtonomna«, ali je šlo za kaj drugega.

Odgovora na to zadnje vprašanje ne poznam. Lahko pa, z vidika prava, povem, da ima Cerkev za svojo notranjo organiziranost svoja pravila. Avtonomna. Z državo ima Rimokatoliška cerkev sklenjen tudi posebni sporazum. In po precedensih Ustavnega sodišča RS se ji priznava status civilne institucije s posebnim javnim pomenom. Po slovenski ustavi je cerkev ločena od države. Po njej so vse vere enakopravne. Zakonodaja pa ureja tako pogoje za ustanovitev verske (ali pa svetovno-nazorske) organizacije kot njihovo razmerje do države.

Cerkvena avtonomija seveda ne pomeni, da bi bila cerkev povsem izven dometa veljavnega prava države. In ta avtonomija tudi ne pomeni, da bi cerkev smela delovati v nasprotju s slovensko ustavo in zakonodajo.

Cerkvena avtonomija seveda ne pomeni, da bi bila cerkev povsem izven dometa veljavnega prava države. In ta avtonomija tudi ne pomeni, da bi cerkev smela delovati v nasprotju s slovensko ustavo in zakonodajo. Prav tako njena avtonomija ne pomeni, da bi bila cerkev izvzeta, privilegirana, drugače obravnavana v luči dogovorov, usmeritev, priporočil, prepovedi in zapovedi, ki veljajo v času izjemnega stanja pandemije.

Cerkev v času, od kar traja dejansko (ne uradno) izredno stanje pandemije, ni bila razbremenjena upoštevanja priporočil, zapovedi in prepovedi. Tudi nisem zasledil njenih zahtev po tem, da bi bila. In še naprej ne bo. Kajti za to, da bi bila posebej, drugače, milejše obravnavana od države, ko gre za vprašanje od države postavljenih pravil za javno življenje, ni pravnih razlogov. In prepričan sem, da tudi Cerkev sama za to ne vidi razlogov in da tega od države tudi ne bo zahtevala.

Zato verjamem, da bo tudi v prihodnje delovanje Cerkve usklajeno in prilagojeno pravilom, ki v tem času veljajo za vse prebivalce v Sloveniji, v optiki pandemičnih razmer. Cerkev bo zagotovo ta pravila spoštovala. Le zakaj bi ogrozila samo sebe, svoj ugled, svoje poslanstvo in ljudi, ki jo obiskujejo? Le zakaj bi katerikoli predstavnik Cerkve menil, da je prepoved združevanja večjih skupin na javnem prostoru upravičena, prepoved združevanja večjih skupin vernikov pred cerkvijo pa neupravičena? In le zakaj bi katerikoli predstavnik Cerkve menil, da je prepoved množičnega obiskovanja maš, kjer bi ljudje sedeli drug ob drugem, neupravičena, prepoved glasbenega koncerta pa upravičena? Ali, da bi se pri tem celo skliceval na »avtonomijo« cerkve?

Način soočanja s pandemijo, predvsem pa odnos do pravnih ukrepov države za njeno uspešno omejitev in zajezitev ni pogojen z avtonomijo vodenja in urejanja internih zadev civilne organizacije ali institucije. Zato od odgovornih, razumnih in dobronamernih ljudi, pa naj bodo predstavniki cerkve, druge civilne organizacije ali pač ljudje zasebniki, ne pričakujem težav v tem kontekstu.