Če že verniki ne, so med prazniki v cerkve šli vsaj inšpektorji

Ob jutrišnjem ponovnem odpiranju javnega življenja, tudi javnega verskega življenja, se lahko zazremo v statistiko letošnje velike noči in še enkrat razmislimo o potrebnosti in primernosti tega, da smo velikonočne praznike žrtvovali za nekakšno zaprtje države, ki ga v resnici nikoli ni bilo.

88 nadzorov verskih objektov

Zdravstveni inšpektorat je po poročanju 24ur v velikonočnem vikendu opravil kar 88 nadzorov verskih objektov. Izrečeni sta bili dve opozorili zaradi neuporabe zaščitne maske, oglobili niso nikogar. Enemu od župnikov, ki so doživeli nadzor, sta inšpektorja omenila, da to pač morata početi, in da pridejo, ne da bi kdo kaj prijavil.

Statistika je torej odlična, ali pa so inšpektorji premalo kontrolirali: vlada je verne državljane očitno »uspešno« odvrnila od obiska cerkva. V cerkve pa so odgovorni – namesto da bi tja spustili vsaj nekaj vernikov – poslali inšpektorje. Vsaj to, da le niso cerkve povsem prazne.



Zdravstveni inšpektorat – očitno niti ne toliko inšpektorji – očitno goji izjemno zanimanje za cerkve in dogajanje v njih. Zdi se, da inšpektorji radi gredo tja, kjer tako ali tako ne pričakujejo posebnih kršitev: radi nadzorujejo cepilne centre, šole, med prazniki tudi cerkve. Gneča na mnogih drugih krajih odgovornih ne zanima preveč.

Je pa po svoje tudi lepo, da kdo predvideva, da je verno ljudstvo tako željno velikonočnih skrivnosti, da bo šlo prepovedi navkljub v cerkve. Žalostno bi bilo, če bi pričakovali, da tako ali tako tja nobeden ne gre. V tem primeru pač ne bi šli v kontrolo.

Ali pa se zdravstveni inšpektorji v cerkvah pač dobro počutijo. Nek par mi je pripovedoval, kako sta na velikonočno jutro v ljubljanski stolnici želela prejeti sveto obhajilo, k prejemu pa povabila tudi gospo in gospoda, ki sta ravno takrat vstopila v cerkev.

Šele nekaj minut pozneje sta ugotovila, da sta k obhajilu nevede povabila zdravstvena inšpektorja; k svetemu obhajilu le-ta nista pristopila, sta pa vsaj pohvalila župnika.

Opozicija je kriva za prijavo v Mekinjah pri Kamniku

Je pa za nekoliko večje razburjenje povzročila novica, da je policija po prijavi morala posredovati v Mekinjah. Policisti so navzočim izrekli opozorila.

Notranji minister Hojs je ta dogodek na Twitterju označil za ostanek prejšnjega sistema.

https://twitter.com/aleshojs/status/1379076095429971968?s=20

Če dobro preberemo, ministrov tvit zveni, kakor da bi lahko bilo vse v redu, če ne bi »opozicija tja poslala ovaduhov«, ker »policija na klic in prijavo pač mora odreagirat«.

Z drugimi besedami, osupljivo: vlada sprejme odlok o prepovedi javnih verskih obredov, minister iste vlade pa problematizira dejstvo, da je nekdo opozoril na kršitev tega odloka.

Vlada sprejme odlok o prepovedi javnih verskih obredov, minister iste vlade pa problematizira dejstvo, da je nekdo opozoril na kršitev tega odloka.

Spoštovanje vladnih odlokov nas loči od anarhije

Vendar se ne smemo pustiti zapeljati: v resnici tukaj sploh ni bistveno, kdo je prijavil, ampak kaj se je dogajalo. Če je policija prišla tja po prijavi ali ne, ni tako pomembno. Policija je ravnala po črki odloka.

Nek odlok, ko ga vlada sprejme, velja. Če prepove kolektivno uresničevanja verske svobode, mora za to sicer imeti zelo, zelo dober razlog. Ampak pravno zadeva do nadaljnjega velja: prepovedano je in to je treba spoštovati. Če temu ne bi bilo tako, bi naša družba stala na pragu anarhije.

Nekateri ukrepi za zajezitev epidemije so nujno potrebni. Vladne odloke, ki ob pomoči strokovnjakov le-te predpisujejo, je treba spoštovati. Prevratništvo in neodgovorno nasprotovanje nekaterim nujnim ukrepom je bedasto in škodljivo; družba bi ga morala sama izločiti.

Zato smo spet tam, o čemer smo razmišljali že prejšnji teden. Nekateri odloki zvenijo tako, kot da so po nesreči padli zraven; za razliko od prejšnjega tedna pa sedaj vidimo, da niti vojska inšpektorjev ter pošiljanje policije ne prepričata državljanov, da je nek odlok pomemben.

In če izvršilna veja oblasti slabo presodi in sprejme odloke, za katere večina prebivalstva meni, da so sami sebi namen oziroma da po nepotrebnem posegajo v versko ali drugo svobodo, potem imamo hudo težavo, ker se majejo temelji reda.

Kot primer lahko zopet vzamemo primer prepovedi kolektivnega obhajanja verskih obredov. Množica vernih državljanov je odlok vlade sprejela kot nepotrebnega, nepravičnega, nesorazmernega in prisiljenega. Nepotrebnega, ker bi se dalo urediti drugače, če bi se hotelo: za božič je že šlo, in od jutri naprej nenadoma tudi; nepravičnega, ker je v imenu »zaprtja države« nedopustno posegel v pravico do izražanja vere, dopustil pa kup drugih neumnosti; prisiljenega, ker verjetno nobena druga ustanova ni doživela 88 zaporednih inšpekcijskih nadzorov v samo treh dneh.

Paziti na notranjo skladnost in logiko ukrepov

Razlikovati je treba: eno so revolucionarni prevratniki, ki ideološko, politično ali zato, ker pač z njimi ni vse v redu, iz principa kričijo »proti!«.

Obstaja pa tudi druga skupina državljanov, ki jih hudo skrbi za lastno državo, za zdravje drugih in sebe in za trenutno slabo covid-statistiko. Mnoge skrbi celo za večno življenje, ne samo tuzemsko. Med njimi tudi mnoge volivce trenutne vlade.

Ti se pa vseeno čutijo povožene od nekih odlokov, za katere ni jasno, čemu služijo, povrh vsega pa bodo od jutri kar naenkrat skoraj vsi po vrsti umaknjeni.

Na te stvari bo treba bolj paziti: na notranjo skladnost in logiko stvari, ne samo na legalnost ukrepov. Te notranje skladnosti pa ne zagotoviš ne z vpisom v Uradni list ali z vojsko inšpektorjev, niti z opozorili in globami.

Naj se kontrolirajo distanca, maske, površina, razkuževanje in podobno: jasni, povsod veljavni ukrepi, ki so uspešni in normalnim državljanom razumljivi. Tudi verniki v Mekinjah so se jih držali.

Marsikje pa se jih ne spoštuje, od trgovin, protestov pa do zabav na javnih krajih; ampak tja kot po čudežu zdravstvena inšpekcija in policija nekako ne zaideta.