Božja postava uvede človeka v deželo resnične svobode in življenja

Iz besednega bogoslužja današnje nedelje lahko razberemo tematiko Postave, dane od Boga, njegove zapovedi; ki je bistvena sestavina judovske pa tudi krščanske vere, v kateri najde svojo polno izpolnitev v ljubezni (prim. Rm 13,10). Božja postava je njegova Beseda, ki vodi človeka po poti življenja, ga izpelje iz sužnosti sebičnosti ter ga uvede v deželo resnične svobode in življenja.

Zaradi tega Postava v Svetem pismu ni razumljena kot breme, neznosno omejevanje, ampak kot Gospodov najbolj dragocen dar, pričevanje njegove očetovske ljubezni, njegove volje biti blizu svojemu ljudstvu, biti njegov Zaveznik in pisati skupaj z njim zgodovino ljubezni. Takole moli pobožen Izraelec: »Tvoji zakoni mi bodo v veselje, tvojih besed ne bom pozabil... Vodi me po stezi tvojih zapovedi, kajti v njej je moje veselje« (Ps 119,16.35).

V Stari zavezi je Mojzes tisti, ki posreduje ljudstvu Božjo postavo. On je po dolgi poti v puščavi, na pragu obljubljene dežele, takole razglasil: »Zdaj pa, Izrael, poslušaj zakone in odloke, katere vas učim izpolnjevati, da boste živeli in prišli in vzeli v last deželo, ki vam jo daje Gospod, Bog vaših očetov!« (5Mz 4,1).

Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene.

Tu pa nastane problem. Ko se je ljudstvo ustalilo v deželi in postalo lastnik Postave, je bilo skušano, da svojo varnost in svoje veselje začne polagati v nekaj, kar ni več Gospodova Beseda: v dobrine, v oblast, v druge »bogove«, ki jih v resnici ni, ampak so le maliki.

Gotovo, Gospodova postava ostane, vendar ni več najpomembnejša, ni več pravilo življenja, temveč postane prevleka, pokrivalo, medtem ko življenje gre drugo pot, sledi drugim pravilom, pogosto sebičnim osebnim ali skupinskim interesom. In tako vera izgubi svoj resničen pomen, ki je, živeti v poslušanju Boga, da se izpolni njegovo voljo in se skrči na izpolnjevanje dejanj in navad, ki so drugotnega pomena in potešijo le človekovo potrebo, da je zadostil Bogu.

To pa je velika nevarnost vsake vere, s katero se je v svojem času soočil Jezus, ki pa jo žal srečamo tudi v krščanstvu. Zato se moramo nad besedami, ki jih je izrekel Jezus proti pismoukom in farizejem v današnjem evangeliju, zamisliti tudi mi. Jezus je obrnil nase besede preroka Izaija: »To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Toda zaman mi izkazujejo češčenje, ker kot nauke učijo človeške zapovedi« (Mr 7,6-7; prim. Iz 29,13), in zaključil: »Božjo zapoved opuščate in se držite človeškega izročila« (Mr 7,8).

Tudi apostol Jakob v svojem pismu svari pred nevarnostjo zlagane vernosti. Kristjanom piše: »Postanite uresničevalci Besede in ne le poslušalci, ki sami sebe varajo« (Jak 1,22). Devica Marija, na katero se bomo sedaj obrnili v molitvi, naj nam pomaga poslušati z odprtim in iskrenim srcem Božjo Besedo, da bo vsak dan usmerjala naše misli, naše izbire ter naše delovanje.