Bojan Požar se ponuja kot druga priložnost. Zaenkrat kot gibanje, morda kdaj kot stranka

Čeprav ta hip pravi drugače, je Bojan Požar zastavil pot, kakršno so prehodile praktično vse nove politične stranke, ki so se pri nas pojavile v zadnjih letih. Prav vse so namreč izšle iz gibanj, katerih ustanovitelji so se v njihovih začetkih prav tako zadržano otepali povezav s politiko. A čas je pokazal, da je to bila le (učinkovita) politična strategija za kasnejši nadpovprečen politični uspeh vsaj na prvih volitvah, na katerih so sodelovali. Da je na formuli, ki deluje, vredno graditi, se zagotovo zaveda tudi pretkan in izkušen maček kot je Bojan Požar. Kot tudi ve, da se v Sloveniji resnično da kaj spremeniti le skozi politiko, ne pa skozi civilno družbo. S to lahko stvari "zgolj" blokiraš. Pa tudi to je nekaj. A za politiko je potreben volilni uspeh, ki pa ga je pri nas lažje doseči, če se ljudem "prodaš" kot nepolitik, ki zavrača stare prakse. Tudi tu Požar s svojim "sem novinar in mislim ostati novinar" kopira uspešno metodo, ki jo je preizkusil že Zoran Janković, ki zase še vedno pravi, da "ni politik, temveč le "poslovnež v politiki". Podobno velja tudi za floskulo "ne levo-desno, temveč prav-narobe". A vse to še ne pomeni, da bomo Bojana Požarja naslednje leto dejansko lahko obkrožili na volilnih lističih. Zdi se, da je premišljeno in pametno začrtal pot, na kateri bo - s pomočjo svojih številnih zvez, poznanstev in tistih, ki iz sence podpirajo projekt - dejansko skušal zgraditi močno množično nacionalno gibanje. Če mu bo uspelo ter se bo gibanje prijelo, potem "stilska preobrazba" v politiko sploh ni pod vprašajem. Če pa bo začutil, da projekt ni pognal korenin ali pa mu jih bodo nasprotniki (teh Požarju ne manjka) uspešno spodrezali, se bo lahko častno umaknil nazaj v (zgolj) novinarski aktivizem. Ne glede na priimek Bojan Požar zagotovo ni človek, ki bi skakal na glavo v bazen brez vode.