Bo vlada potešila prvinski nagon Slovencev: kupovati po ugodni ceni?

Pri svojih častitljivih letih sem, to mi pa res lahko verjamete, iz vsakotedenskega nakupovanja ''špecerije'' že večkrat doktorirala. Moja generacija je šla skozi različne ''razvojne'' faze: Bilo je obdobje, ko si v trgovini vzel, kar je bilo na voljo, preprosto zato, ker ni bilo čisto nobene izbire.

Vmes smo tolažili svoje potrošniške apetite na Ponte Rossu pod geslom: ''Tri komada deset hiljadarki''. Kot zmešani smo praznili police v Trstu, Gorici, Pliberku, Celovcu in Trbižu. Ponudba je bila prava paša za oči, pa še daleč cenejša od domače! Tam okoli leta 2000 so bili popularni izleti na Madžarsko. Hrana je bila vsaj za 20 odstotkov cenejša kot pri nas, brez slabe vesti pa smo sedli k večerji tudi v tamkajšnjih boljših restavracijah. Cenejša je bila bela tehnika, oblačila, zobozdravstvene usluge.

Veste, v Slovencih je nagon po ''kupovati po ugodni ceni'' razvit bolj, kot si lahko predstavljamo. Še tistim, ki prekladajo milijone, se kar samo zasmeje, če naletijo na takšne in drugačne popuste!

Moja soseda Mica ima razpon cen različnih artiklov v glavi, in če me kaj zanima, mi v trenutku zdrdra vse, kar je ob skrbnem primerjanju različnih letakov, ki se znajdejo v poštnem nabiralniku, ugotovila in tudi zabeležila.

Ko poslušam naše ta mlade, ki so, če lahko dodam, večji potrošniki od mene, ugotavljam, da imajo tudi oni ugodnejše nakupe v malem mezincu. Kitajski nakupi tega in onega preko spleta že dolgo niso več aktualni.

Pa da se vrnem h košarici prehrambnih izdelkov. Trgovci, ki imajo mreže prodajaln razpredene po vseh večjih in manjših krajih, so zelo vestni. Sproti nas obveščajo o ugodnih nakupih, o znižanjih, o akcijah. Vsak, ki mu ni vseeno, koliko bo odštel za košarico najnujnejših živil, dodobra prerešeta ponudbo in potem nameri svoj korak tja, kjer se mu zdi, da bo nakup najprijaznejši za njegov žep.

V Slovencih je nagon po ''kupovati po ugodni ceni'' razvit bolj, kot si lahko predstavljamo. Še tistim, ki prekladajo milijone, se kar samo zasmeje, če naletijo na takšne in drugačne popuste!

Teoretično smo v precej zapostavljenem položaju na podeželju, kjer je izbira ponudnikov bolj skromna. Živim v Žireh, in če bi želela dosledno slediti najugodnejšim cenam, bi morala na vsak način sesti v avto in se zapeljati ali do Škofje Loke, Logatca, Vrhnike ali Idrije. Še več: Obresti bi morala, kakšna groza, vse trgovine, da bi našla najcenejše artikle. Bi se splačalo? Grem stavit, da ne. Ne bi se izšlo! Kdo bi mi plačal čas za letanje od Poncija do Pilata? Malo za šalo, malo za hec: Predstavljate si, da stane kepica sladoleda v Murski Soboti komaj cent, v našem kraju pa, denimo, dva evra. Res bi morala biti kronan osel, da bi se zapeljala ponj v Prekmurje!

Par sto metrov od naše ulice imamo štacunco. Ljubkovalno jo imenujemo Market. Po njej se lahko sprehodim z zaprtimi očmi. Točno vem, kje je kaj in redkokdaj, če sploh, se toliko ''zmotim'', da kupim stvari, ki jih ne potrebujem. V košarico mečem izdelke, ki jih poznam, za katere točno vem, kakšni so. Mački v žaklju me ne zanimajo. Raje si ne predstavljam, da bi morala slediti črednemu nagonu v kakšnem od nakupovalnih centrov! Brr! Četudi je v tamkajšnjih trgovinah ogromna izbira, veliko stvari zelo ugodnih, je pa hkrati tudi kup pasti, v katere se naivneži hitro ujamejo. Če na artiklu piše: ''znižano 50 %, ''zadnji kosi'', ''najboljša ponudba'' in še kaj, roka kar sama seže po teh izdelkih, četudi se kasneje, ko pridemo domov, izkaže, da jih sploh ne potrebujemo!

Pa tudi: Pokažite mi ga, kdo bi bil tako nor, da bi se peljal iz Žirov do Škofje Loke zgolj zato, da bi kupil par stvari, ki so za nekaj centov cenejše kot doma?! Kdo mi bo častil bencin, da bi se računi izšli? Država?

Izkušnje mi tudi povedo, da se hitro lahko zgodi, da namesto 50 evrov, kolikor bi me stala sobotna fasnga v domači štacunci, potrošim dvakrat toliko, ker privlečem domov še čuda stvari po ''ugodni ceni''!

Naša super hrana - za koga?

Pred dnevi je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poslalo med radovedne državljane svojo novo virtualno stran, poimenovano Naša super hrana. Prvi odmevi niso bili nič kaj prijazni. Tisti, ki smo se po tej strani sprehodili, smo se najprej spotaknili ob primerjavo cen osnovnih živil. Večini se je zdelo, da je bil trud tistih, ki so artikle po trgovinah menda v resnici kupovali in ne le popisovali, nepotreben. Nekateri celo namigujejo, da je Vlada s temi primerjavami vzpostavila projekt, ki močno spominja na znane ''makete''.

Vprašanje, ki se mi poraja, je, komu je ta primerjava cen namenjena. Upokojencem? Valda ne! Oni so že od nekdaj svetovni stručkoti za proučevanje letakov! Socialno šibkim? Vprašanje, koliko od njih ima dostop do interneta. Povprečnemu državljanu? Tudi ne. Večina kupuje predvsem kvalitetno ne le čim ceneje. Komu potem? Pojma nimam!

Kaj stran ponuja? Generalna direktorica direktorata za hrano in ribištvo Ana Le Marechal Kolar je na tiskovni konferenci povedala, da so določili 15 skupin živil, ki sestavljajo osnovno košarico – pšenično belo moko, beli kruh in testenine, goveje in svinjske zrezke ter piščančji file, mleko, tekoči jogurt, sir in maslo, jajca, jabolka, krompir, sončnično olje in beli sladkor. Za takšno košarico je bilo treba 13. septembra v Eurospinu, kjer je bila najcenejša, odšteti 47,38 evra, v Tušu, kjer pa je bila najdražja pa 58,23 evra.

Pravijo, da so bile dotične informacije o ceni osnovnih živil pripravljene z največjo možno mero strokovnosti, ob upoštevanju metodologije, tehnologij, standardov popisa in znanja ekipe ter popisovalcev. Kljub temu pa tako izvajalec kot naročnik ne prevzemata odgovornosti za morebitno škodo, ki bi lahko nastala pri kateri koli fizični ali pravni osebi zaradi uporabe spletne strani »Primerjava cen živil«. Tilen Majnardi, znani ekonomist, je skeptičen: »Tole neposrečeno spremljanje cen se bo končalo s kakšno tožbo, ker se v delu primerjave neprimerljivega, neupoštevanja kakovosti, porekla, neupoštevanja različnih bonitetnih sistemov, sistemov ugodnosti posameznih trgovcev, določenim trgovcem dela neposredna škoda.«

Če odmislimo to nesrečno in nesmiselno mešanje megle s cenami najnujnejših izdelkov v košarici z živili, ki je, za povrh, za nekoga, ki mu je čas dragocen, čisto odveč, pa moram reči, da je preostala ponudba strani Naša super hrana zelo zanimiva in vredna ogleda. Med drugim najdemo slovenske ponudnike lokalne hrane, poučno stran ''Hrana ni za v smeti'', slovenski zajtrk, sheme kakovosti in drugo.

Še brezplačen nasvet moje sosede Mice: «Največ bi država naredila, če bi uvedla za državljane obvezen kuharski tečaj. Ogromno jih je, ki pojma nimajo o kuhanju, še več je takšnih, ki hrano mečejo stran, namesto da bi ostanke porabili naslednji dan in s tem precej prihranili. Da o tistih, ki ne znajo ravnati z denarjem, ki ga trošijo za neumnosti, namesto da bi ga pametno porazdelili čez ves mesec, ne govorim!«