Bo ustreljena gorila šla v nebesa? In zakaj za njo žaluje več ljudi, kot za utopljenimi migranti?

Tisoče ljudi po vsem svetu pozna zgodbo o gorili Harambeju, katere življenje se je končalo po tem, ko je pomagala 4-letnemu dečku, ki je padel čez ograjo v živalskem vrtu. 

Čeprav so očividci trdili, da je gorila dečka rešila, so jo zaposleni v vrtu ustrelili. Posnetek incidenta ste si lahko ogledali tudi na Domovini.

Zgodba je dobila velike razsežnosti. Nekateri so se osredotočili na (ne)odgovornost staršev, drugi na streljanje na gorilo, tretji na varnost v živalskem vrtu, spet drugi na miselnost osebja, ki je pokončalo gorilo, ki je dečka rešila.

Mnogi pa se o dogodku pogovarjajo že zato, ker ne morejo verjeti, da se toliko časa porabi za govor o živali.

Anthony Annette z ameriškega katoliškega časnika Comonweal opozarja, da je nekaj resno narobe, kadar govorimo o živalih namesto o stotinah migrantov, ki umirajo na Mediteranu. Katoliški bloger Matt Walsh je umor "džungelske zveri" označil za srečen konec v kulturi, ki daje prednost živalim pred otroki, ubitimi s splavom.

Je takšno ravnanje, posebno še v katoliškem kontekstu, odgovorno?

Veliko je odvisno od moralnega statusa, ki ga priznavamo primatu Harambeju. Nečloveške vrste imajo določeno moralno vrednost. Bog jih je ustvaril "dobre", tudi katekizem uči, da smo dolžni z živalmi lepo ravnati.

Že v zgodovini, npr. v Starem Rimu, je Cerkev nasprotovala igram, v katerih so trpele živali, prepovedovala je tudi športni lov. Papež Benedikt XVI je vztrajal, da sodobna vzreja živali v grozljivih pogojih ni v skladu s sv. pismom, sv. Janez Pavel II je v novem dal v novem katekizmu zapisati še močnejše smernice za zaščito živali.

Bodo v nebesih tudi živali?

Okrožnica papeža Frančiška Laudato Si vztraja, da bodo živali prejele novo podobo v Božjem kraljestvu, skupaj s trpečimi živalmi pa trpi tudi Marija.

Krščanska tradicija večkrat govori o živalih kot substanci racionalne narave. Bi Harambe lahko bil posameznik racionalne narave?

Za mnoge je odgovor "da". Gorile sodijo med najbolj inteligentna ne-človeška bitja. Ne le, da znajo komunicirati s preko sto besedami ameriškega znakovnega jezika. Tudi svoje otroke lahko tega naučijo. Prav tako jokajo ob izgubi bližnjih ter so tako kot sloni in delfini sposobni v ogledalu pokazati svoje samozavedanje.

Za Tomaža Akvinskega nasprotno racionalnost pomeni zmožnost poznati in ljubiti Boga, česar (kolikor vemo), gorila ni zmogla. Kljub temu katoliška teologija pravi, da živali poznajo in ljubijo Boga bolj implicitno kot jim moralo narekuje vest.

Živali imajo čustva, kot je empatija in ogorčenje, raziskovalec živali Mark Beckoff celo trdi, da v sebi nosijo koncepte pravičnosti in poštenosti. Kot take imajo moralno stanje, ki je blizu človeškemu, ker je vredno pozornosti, saj so živali pogosto obravnavane kot stvari, ki jih je treba uporabiti in zavreči.

Slišati moramo klice ranljivih

In prav to kulturo zavračanja, izkoriščanja in popredmetenja je papež ostro obsodil. V pridigi je celo poudaril, da dajemo prepogosto prednost živalim pred ljudmi v stiski:“Pravzaprav se danes dogaja, da je marsikdo sočuten do živali, obenem pa ostaja neprizadet ob trpljenju njegovih bratov in sester. Pogosto vidimo ljudi, močno navezane na mačke in pse, ki pa ne zmorejo pomagati sosedu v stiski … tako to ne gre,” je opozoril papež.

Klic ranljivih, tistih, katerih moralno vrednost nam je težko priznati, moramo slišati, pa če gre za nerojene otroke ali migrante, verjame papež Frančišek.

Ja, tudi ko gre za živali.