Birma brez botrov buri duhove tako med "verniki" kot teologi in odpira vprašanja, o katerih se je dolgo molčalo

Bliža se maj, ki ga v Cerkvi zaznamujejo birmanske slovesnosti – prejem darov Svetega Duha. Da pri tem cerkvenem zakramentu pogosto ni več prave globine in je za mnoge postal zgolj folklora, priča tako velik odpad birmanih od aktivnega sodelovanja v Cerkvi v trenutku, ko prejmejo zakrament, ki bi jih v veri moral utrditi, in pogosto predvsem materialno obarvane debate, ki se vrtijo okrog tega. 

Na globino problema je opozorila politično všečna izjava sedanje predsednice republike Nataše Pirc Musar pred jesenskimi predsedniškimi volitvami »Sem ateistka. Skoraj vsem svojim nečakom sem birmanska botra.« Dejstvo, da se večini ljudi, tudi tistih, ki se imajo vsaj za tradicionalne kristjane, če že ne aktivne vernike, ta v svojem bistvu kontradiktorna izjava ni zdela problematična, kaže na realnost, ki je tukaj, kakorkoli si pred njo zatiskamo oči. Katoliška vera je za večino vernikov postala le še folklora.

V eni od slovenskih škofij so zato rekli bobu bob, potegnili radikalno potezo v nasprotno stran in napovedali birme brez botrov. Razburjenje, ki so ga s tem povzročili, kaže, da so – namerno ali ne – zadeli v srčiko problema ter sprožili vročo večnivojsko razpravo, ki ima potencial, da se iz nje rodi kaj koristnega.  

Bomo rušili, podirali, obnavljali, na novo gradili …?

Pravzaprav še ne vemo natančno. So se pa v murskosoboški škofiji odločili, da vsaj nekaj naredijo. Že lani poleti je škof Peter Štumpf napovedal, da bodo v škofiji ukinili birmanske botre in prejem birme v roku dveh let premaknili na peti razred. Novica je takrat na kratko završala, a ni bila vzeta preveč resno. Letos se je njen prvi del realiziral v eni od prekmurskih župnij, s prihodnjim letom pa bi se naj takšna praksa uveljavila po vsej škofiji.

Za to so se odločili, ker so opažali, da je bila vloga birmanskega botra vedno bolj razvrednotena in da je zelo majhno število botrov dejansko imelo pogoje za sprejem te službe. Če se bo birmanec za botra vseeno odločil, bo ta pri obredu sedel v klopi in ne bo držal roke na ramenu svojega varovanca, ki ga bo škof birmal.



Slovenska škofovska konferenca poteze ne komentira, so pa v drugih škofijah dali vedeti, da sami Štumpfu pri tem ukrepu ne nameravajo slediti.

Sočna novica

Novico so pograbili raznorazni lokalni mediji, pa tudi širše in ozračje je postalo kar vroče. Še posebej, ker bo "čast" prve birme brez botrov v maju doletela župnijo Beltinci, v kateri je bilo med raznimi strujami vernikov in privržencev tega ali onega že v preteklosti precej drugih nesoglasij. Situacija z botri je le podžgala sod smodnika, ki je bil pripravljen na vžig že veliko pred to temo.

Če odmislimo površinske in nič kaj dostojne internetne komentarje ljudi, ki so v bistvu eden od razlogov, zakaj se je murskosoboška škofija odločila za ta korak, se je v katoliškim medijih sprožila teološka razprava, ki odpira bistvo problema pastorale.

Koristna debata

Oglasil se je dr. Stanislav Slatinek, profesor kanonskega prava, ki je mnenja, da murskosoboška škofija dela napako in da bi morala ohraniti botre v obliki kot so sedaj ter povečati pastoralno delo z njimi. Zdi se mu škoda, da izgubljamo veliko priložnost za evangelizacijo odraslih. Poudarja, da je nad kanonskim pravom najvišji zakon Cerkve, ki je »blagor duš« in da tisti, ki ukinjajo botre, postavljajo črko nad Duha.

Oglasila se je tudi dr. Polona Vesel Mušič, ki je doktorirala iz birmanske pastorale in se z njo tudi profesionalno ukvarja. Tudi ona je za ohranitev botrov, ki jim je treba po njenem dati še bolj pomembno vlogo in jih odločneje vključiti v pastoralo ter jih okrepiti.

Njuni mnenji je zavrnil beltinski kaplan dr. Andrej Lažeta. Očita jima površnost in iskanje všečnosti pri ateističnih množicah. Slikovito pove, da gre predvsem za »čehljanje ušes izgubljenemu sinu, ki sedi pri svinjskem koritu in se mu nihče ne upa povedati, da se naj vrne v očetovo hišo, ker se boji, da ga bo prizadel ali še huje omejil njegovo navidezno svobodo.« Pravi, da si je zelo težko predstavljati, da bi nekdo, ki ne živi iz zakramentov, lahko birmancu pomagal živeti iz milosti zakramenta svete birme in zakramentov nasploh.