Biološki moški ne bi smeli nastopati v ženskih kategorijah: "Tako močnega udarca še nisem občutila"

Italijanska boksarka Angela Carini se je zlomila in zajokala, potem ko je po 46 sekundah prekinila dvoboj proti Alžirki Imane Khelif na olimpijskih igrah. Slišati je bilo, da je svojemu trenerju dejala: »To ni pravično. To ni pravično.« Kasneje je dejala, da še nikoli ni občutila tako močnih udarcev in da je ocenila, da je bolje, da zapusti boj. Alžirka Imane Khelif je namreč ena od dveh boksark, ki jima je bilo dovoljeno nastopiti na olimpijskih igrah, čeprav sta bili lani diskvalificirani iz ženskega svetovnega prvenstva v boksu, ker nista prestali testa spola.

Razprava o tem, ali je pravično, da Imane Khelif nastopa v ženski kategoriji, se je odprla v medijih in na družbenih omrežjih že pred njenim nastopom. Mednarodna boksarska zveza (IBA) je Alžirki lansko leto prepovedala nastop na svetovnem prvenstvu, ker se je na testu spola pokazalo, da ima Imane Khelif visoko raven moškega spolnega hormona testosterona, ki ne ustreza ravni, ki je veljala za ženske. Prav zato so mnogi Italijanki boj z Alžirko odsvetovali. »Nisem nekdo, ki se zlahka vda. Ne, nikoli ne bi sprejela, da bi predala boj, preden bi stopila v ring. Imam mentaliteto bojevnika, ampak tokrat so bili udarci prehudi. Čutila sem preveč bolečine in rekla sem si, da je dovolj,« je po nastopu povedala Italijanka, ki je dejala, da tako močnega udarca, kot ji ga je zadala Alžirka, še ni občutila.

Razlika med ženskim in moškim udarcem v boksu je zelo velika, predvsem zato, ker imajo moški višje ravni moškega spolnega hormona testosterona. Znanstvena raziskava, ki je bila objavljena v ugledni reviji National Science Foundation, je pokazala, da imajo moški s približno enako stopnjo pripravljenosti kar 162-odstotno močnejši udarec kot ženske in da je celo najbolj šibak moški močnejši od ženske. Visoke ravni testosterona pri moških povzročijo, da moški skozi puberteto pridobijo večjo mišično moč zgornjih okončin. Vendar Mednarodni olimpijski komite (MOK) zavzema drugačno stališče kot IBA. Meni, da Imane Khelif lahko sodeluje v ženski kategoriji, ker v njenem potnem listu piše, da je ženska. Nekateri mediji trdijo tudi, da se je rodila kot ženska, čeprav ima povišan nivo testosterona in čeprav IBA trdi, da so uspeli dokazati, da ima kombinacijo kromosomov XY, ki je značilna za moške.

Kontraverzni boj Italijanke in Alžirke v Parizu je sprožil mnoge polemike po svetu. Podporo Italijanki je izrazila tudi posebna poročevalka Združenih narodov Reem Alsalem, ki se bori proti nasilju nad ženskami in dekleti in se zavzema za to, da bi ženske imele pravične možnosti za uspeh v športu. Na družbenem omrežju X je izrazila zaskrbljenost nad tem, kar se je zgodilo: »Angela Carini je pravilno sledila svojim instinktom in dala prednost svoji fizični varnosti. Vendar ona in druge športnice ne bi smele biti izpostavljene temu fizičnemu in psihičnemu nasilju zaradi svojega spola.« Oglasila se je tudi italijanska premierka Giorgia Meloni, ki je dejala: »Mislim, da športnice z moškimi genetskimi značilnostmi ne bi smele biti sprejete v ženska tekmovanja. Z mojega vidika to ni bilo pravično tekmovanje.«

Na družbenem omrežju X je svojo podporo Italijanki podala tudi slovenska predsednica Nataša Pirc Musar: »Ni prav, absolutno ni prav. In to nima nobene veze z enakostjo spolov. Absolutno nobene.« Kasneje pa dodala, da ve, da gre za boksarko, ki je rojena kot ženska, a da imamo ženske in moški drugačne fizične predispozicije in da se v tem primeru postavlja vprašanje, ali ima alžirska tekmovalka zaradi svojih telesnih predispozicij nesprejemljivo prednost.

Predsednik Mednarodne boksarske zveze (IBA) Umar Kremlev je lansko leto dejal, da so njihovi DNK testi dokazali, da ima Alžirka Imane Khelif XY kromosome, ki je kombinacija kromosomov, značilna za moške. Pri ženskah je kromosomska kombinacija XX. Sinoči pa je Mednarodni olimpijski komite (MOK) znova potrdil, da je Alžirka izpolnjevala vstopne predpise in da že več let tekmuje na mednarodnih boksarskih tekmovanjih v ženski kategoriji: »Kot pri prejšnjih olimpijskih boksarskih tekmovanjih sta spol in starost športnikov odvisna od njihovega potnega lista,« je dodal. Alžirka Imane Khelif je po dogodku za BBC na hitro komentirala dogajanje in dejala: »Tukaj sem, da osvojim zlato. Borila se bom s komerkoli, borila se bom z vsemi.«

Sicer pa so športnice že pred olimpijskimi igrami v Parizu pozvale Združene narode, naj ukrepajo in podprejo pravičnost v ženskem športu. Zahtevale so, da se biološkim moškim, ki se identificirajo kot ženske, prepreči tekmovanje v ženskih športih in se tako podpre pravičnost v ženskih kategorijah. Tedaj so predstavili štiri primere, kjer ženske ne morejo konkurirati transspolnim osebam v športu. V ZDA denimo zvezna država Connecticut dovoljuje biološkim moškim nastopati v ženskih športih. Preden je to dovoljevala, je bila atletinja Chelsea Mitchell najhitrejša tekačica v državi, nato pa je začela izgubljati kolajne. »Trdo sem delala za to, da sem bila državna prvakinja, nato pa sem štirikrat gledala, kako je ta naslov prejel moški tekmovalec. Bilo je srce parajoče. Še bolj frustrirajoče je bilo vedeti, da sta dva moška postala državna prvaka v ženski disciplini, medtem ko smo bila dekleta v naši kategoriji potisnjena v ozadje. Leta 2019 sem v teku na 55 metrov padla na tretje mesto, pred mano sta bila dva moška tekača. Z vsakim takim porazom je vedno težje poskusiti znova. To je uničujoča izkušnja,« je povedala za FoxnewsDigital.

Podobno izkušnjo je opisala tudi britanska plavalka Sharron Davies, ki je zlato olimpijsko medaljo izgubila leta 1980, ko je tekmovala proti nemški tekmovalki. Tedaj so nemške plavalke od najstniških let prejemale testosteron in nenadno so se rezultati nemških ženskih plavalk močno izboljšali. Na žalost so številne plavalke, ki so v 80-ih letih prejemale testosteron že v mladosti, kasneje imele številne zdravstvene težave, vključno s prirojenimi napakami pri rojstvu otrok. Vse odtlej je Daviesova velika zagovornica pravičnosti v ženskem športu in pravi, da močno sočustvuje z nepravičnostjo, s katero se danes soočajo ženske v ženskem športu. »Natanko vemo, da fizične sposobnosti, ki jih prinaša testosteron, dajejo moškim nepopravljivo in nepošteno prednost – kljub vsemu znova in znova moški dobivajo možnosti, da tekmujejo na dogodkih in tekmovanjih, ki so namenjeni ženskam, kar povzroča, da ženske tekmovalke izgubljajo. To je največji športni zločin 21. stoletja,« je Davisova povedala za Fox News Digital. V podkastu Kyla Millisa je pojasnila, da je težava tudi v tem, da je zanimanje za šport med dekleti že tako majhno po svetu, stanje pa se s tem še poslabšuje. Celo do te mere, da zaradi bioloških moških v ženskih športih starši svoje otroke izključujejo iz športa. »Če bodo dekleta mislila, da tako ali tako nimajo možnosti za uspeh, se bodo sama izključila iz športa, tudi njihovi starši jih bodo izključili iz športa. V Veliki Britaniji se to že dogaja v kontaktnih športih. Ko so mame in očeti prišli na tekmovanje in videli, da je na drugi strani moški, so preprečili svojim hčeram, da bi sploh tekmovale. Ker so se preprosto zavedali, da obstaja veliko večja možnost hudih poškodb, in niso bili pripravljeni sprejeti tega tveganja. Začnejo se torej sami izključevati.«

Kot pravi, zaradi neke manjšine ne bi smele trpeti druge skupine ljudi, ampak je treba poiskati druge rešitve. »To, kar se dogaja športnicam in dekletom, je huda zloraba človekovih pravic z velikimi posledicami. Ne gre le za pravičnost in varnost v športu, ampak tudi za njihove možnosti za uspeh v športu, priložnosti za štipendije in tako naprej. Ker smo to vprašanje sedaj naslovile na vrh ZN, je nujno, da mednarodna skupnost stori vse, kar je v njeni moči, da zaščiti osnovne človekove pravice žensk in deklet v športu.«