Bili so dovolj besni, da so izvolili politika s hrbtenico - pa mi?

Zgodil se je politični unikum, redek kot zadetek na jackpotu. Prvi tovrsten, vsaj za časa mojega življenja. Američani so izvolili predsednika, ki od prvega dne svojega nastopa izpolnjuje dane obljube.

Od samega začudenja nad tem dejstvom pa demokratični svet, tako zelo vajen kupovati mačka v žaklju, le obnemelo opazuje.

Ne bi škodilo, če bi si državnika s hrbtenico, sposobnega vodenja države, izvolili tudi sami. Pa ne Trumpa, da ne bo pomote.

Večine ljudi spremljanje političnega dogajanja ne zanima. Ni jih težko razumeti. S (slovensko) politiko je približno tako kot če bi na primer vsak dan jedli hamburger. Sprva bi vam bil neizmerno všeč, po nekaj tednih bi se ga naveličali. Poskusili bi ga pripraviti drugače … a kmalu bi ga imeli spet dovolj. Čez glavo. Postalo bi vam slabo, ne bi ga mogli videti, izogibali bi se ga in ga preklinjali. Kot v tistem dokumentarcu, kjer zdrav Američan poizkusi z dieto, po kateri se vsak dan prehranjuje v McDonaldsu.

Najprej govorijo tako, potem pa ...

Prav enako dovolj zvrhano mero imamo volivci puhlic in gradov v oblakih v tistem predvolilnem času, ko je vsem neizmerno veliko mar za ljudi. Politiki so mojstri igralstva, ki je sprva tragikomično, nato dolgočasno in kmalu po tem, ko nastopijo mandat, postane neprebavljivo.

Spomnite se gledališča z velikim poštenjakom Mirom Cerarjem v glavni vlogi ali tistih variacij z Borutom Pahorjem v vsak dan v drugi vlogi. In mislite na vse obljube, neizpeljane reforme, dodatne davke ali množico palic, ki ste jih dobili namesto korenčka, ko boste volili naslednjič.

Ob tem ne čudi, da večina Slovencev na politike stresa le gnev in jezo. Za to imajo upravičene razloge. Ob ponavljajočem se pesku v oči, vsakogar prej ali slej mine potrpljenje. Ali pa tudi ne. Ko že mislimo, da si slabših ne bi mogli izvoliti, nam to po čudežu uspe znova. Tako s(m)o si delno krivi čisto sami. Učimo se namreč (pre)počasi.

Moje zaupanje v demokracijo je bilo močno tedaj, ko še nisem imela volilne pravice. Ko pa sem lahko volila, mi je hitro postalo jasno, da je politika hudo prepomembna reč, da bi jo zaupali politikom in bi se v resnici moralo imenovati volilna odgovornost, ki bi terjala njej namenjen predmet na vseh ravneh izobraževanja.

Američani so s Trumpom dobili to, kar so tako dolgo čakali: človeka s hrbtenico, ki se je takoj, odločno in vztrajno lotil izpolnjevanja svojih obljub.

Od Trumpa se naj učijo

Britanski humorist in pisatelj Alan Coren je dejal, da je demokracija v tem, da izbereš svoje diktatorje, potem ko povedo tisto, kar misliš, da hočeš slišati. Celo bogati Trump, predstavnik ameriške elite, je uspel z igranjem zastopnika malega človeka, ki naj bi se, pradoksalno, boril prav proti tem elitam, iz katerih izhaja.

A razlika med njim in našimi politiki je v besedah, v obljubah. Vajeni smo skoraj pravljičnih besed o miru, blaginji in upanju, prav teh, ki so jih imeli v ZDA več kot dovolj. Bili so besni, zato je uspela diametralno nasprotna taktika nesmiselne retorike, žalitve in nastopi, ki so jih mnogi primerjali s Hitlerjevimi. Do sedaj v zgodovini še nikoli ni bil dober znak, ko je nek voditelj z močjo, nenavadnimi pakti, močno gestikulacijo in velikimi besedami reševal svet in obljubljal mir.

Če pa kaj dobrega, so z njim Američani dobili to, kar so tako dolgo čakali: človeka s hrbtenico, ki se je takoj, odločno in vztrajno lotil izpolnjevanja svojih obljub. Tega bi se naši politiki lahko pospešeno učili od Trumpa, sicer bodo tudi slovenski in evropski volivci prej ali slej izvolili Trumpu podobnega populista. Kot se je zavedal že Platon, demokracija žal legitimira tudi oblast vseh nesposobnih, ki jih izvolijo tudi vsi, ki imajo prevar že dovolj. Alternative in novi obrazi niso vedno to, kar si želite.

Bodite tako pametni in za dobro politike naredite svetu dve uslugi: najprej se s svetlobno hitrostjo učite od Amerike (sicer se svetu obetajo huda trenja in nestabilnosti). In nato, izvolite že vendar koga sposobnega voditi državo. Če ga ne najdete, potem kandidirajte sami.