Attila Bartakovič: Porabščina kot živi jezik sicer umira, toda slovenstvo v Porabju je vedno bolj živo

Vir foto: Tina Babič

Slovenske skupnosti in manjšine, ki živijo izven meja naše države, so pogosto kar malo pozabljene s strani matične domovine in tudi medijev. Kar pa ne pomeni, da se tam nič ne dogaja in da slovenstvo med njimi ni živo. Attila Bartakovič, direktor Radia Monošter, nam je v tokratnem intervjuju predstavil svoje delo, porabske Slovence in njihovo živahno skupnost, ki je v zadnjih letih znova zadihala s polnimi pljuči.

Kakšno poslanstvo ima radio Monošter in kako dolgo že obstaja? 

Naš radio obstaja že od 1997. Na začetku smo oddajali štiri ure na teden, danes pa že štiri ure na dan. Dve tretjini programa poteka v porabščini, ena tretjina pa v knjižni slovenščini. Smo edina manjšina na Madžarskem, ki ima svoj samostojni radio. Lastnik tega radia je Slovenska državna samouprava. Delujemo pa kot neprofitno podjetje. Naše poslanstvo je, da negujemo porabsko besedo. To, kam lingvistično spada porabščina, je dilema slavistike. Je pa jasno, da ta jezik na tem prostoru obstaja že več sto let in naše poslanstvo je, da ga ohranjamo.

Vse institucije in organizacije v Porabju zelo tesno in aktivno sodelujemo. Skupnost, čeprav nas ni veliko, je zelo živa. Morda smo številčno res najmanjša manjšina, toda kulturno in vsebinsko smo zelo bogati, povezani in aktivni.

Situacija je takšna, da stari ljudje, ki govorijo samo porabščino, počasi umirajo. Kjer živita skupaj dve ali tri generacije, porabščino še obvladajo. Že naslednja generacija, pa bolj obvlada slovenski knjižni jezik, saj se ga tudi učijo v šolah. Misim, da ne bomo več dolgo imeli sogovornikov, ki govorijo čisto porabščino. Nekateri že mešajo ob jezika – porabščino in knjižno slovenščino. Na šolah se poučuje slovenščina kot knjižni jezik, tako da mladi, ki končajo gimnazijo, fakulteto … govorijo knjižno slovenščino, »domanja reč« se pa pozablja. Že moja generacija, srednjih let, meša jezika. Tako da lahko rečem, da porabščina kot živi jezik umira.

Porabščino in izročilo sicer zelo negujejo raznorazne skupine in društva. Plesne, šege, pevski zbori … v vsaki vasi je kako društvo. Zelo si prizadevamo, da se ta jezik ohrani.

Situacija je takšna, da stari ljudje, ki govorijo samo porabščino, počasi umirajo. Na šolah se poučuje slovenščina, tako da mladi, ki končajo gimnazijo, fakulteto …govorijo knjižno slovenščino, »domanja reč« se pa pozablja.

Če vi v Monoštru na cesti srečate sonarodnjaka, govorite z njim v porabščini?

Odvisno od sogovornika. S starimi, se »pogučavlemo« porabsko. Če je sogovornik mlajši, običajno bolj mešano, če prihaja iz Slovenije, govorimo knjižno, sicer nas ne razumejo dosti. Razen če so iz Prekmurja, s temi se kar razumemo.

Vsak četrtek imamo na radiu oddajo Magazin, ko govorimo o aktualnih dogodkih z obeh strani meje. To oddajo delamo v vseh jezikih. Lahko bi rekli, da vsak Slovenec v Porabju obvlada tri jezike. Slovensko madžarsko in porabsko.

Porabščina ima – kot prekmurščina – svoj knjižni jezik, slovar, slovnico …  je pa seveda v osnovi podobna slovenskemu. Imamo dvojino, posebnost pa je, da ponekod ne uporabljajo spola, tako da recimo ženska reče: Jaz sem bil.

Koliko je Slovencev v Porabju?

Ko je bilo zadnje štetje v začetku 2000, se jih je za Slovence opredelilo 2800. Vendar nas je več. Takrat je bilo vprašanje nerodno zastavljeno in si moral izbrati med madžarsko in slovensko narodnostjo. Veliko je namreč mešanih zakonov. V oktobru imamo sedaj novo štetje in madžarska vlada nam je šla na roko in so pripravili vprašalnik tako, da lahko izbereš več narodnosti. Tako, da lahko napišeš oboje. Mi pa sedaj pozivamo Slovence, tudi tiste, ki imajo le enega od staršev ali starih staršev slovenske narodnosti, naj se opredelijo kot Slovenci. Pričakujemo, da jih bo sedaj okoli 5000.

 

Kaj je bil razlog, da se v preteklosti niso opredelili kot Slovenci? Je bil kriv odnos madžarske države do manjšine?

Ne bi rekel. Sicer je bila tu v preteklosti železna zavesa in to je imelo velik vpliv na nas. Tudi zato, ker smo ostali odrezani od matične države. Po drugi strani pa smo ostali skupaj in ohranili jezik. Ko je železna zavesa padla, se je začela asimilacija, ljudje so se precej razkropili: v notranjost Madžarske, veliko na delo v Avstrijo, kjer so plače za naše razmere zelo dobre, kar nekaj jih je šlo tudi študirati v Slovenijo … Tudi jaz. Tri leta sem v Ljubljani študiral sociologijo, pozneje pa sem se prepisal v Sombotel, kjer se je takrat odprla katedra za slovenščino.

Lahko zagotovo rečem, da nas madžarska država podpira. Podpirajo nas finančno in tudi drugače. Tudi slovenska vlada zadnje čase zelo skrbi za to, v kašnem stanju je manjšina …

V Sloveniji nekako velja neko prepričanje, da je madžarska država precej mačehovska do slovenske manjšine v Porabju. To drži?

Vir foto: Tina Babič

Mislim, da ne. Dve leti sicer delam profesionalno v okviru manjšine, a tudi prej sem bil od mladih let aktiven pri raznih društvih, glasbi … Lahko zagotovo rečem, da nas madžarska država podpira. Podpirajo nas finančno in tudi drugače. Imamo svoje šole. To je po moje nek mit iz preteklosti, danes ni več tako. Večkrat nas pride obiskat sekretar madžarske vlade in vsako leto dobimo dve tretjini proračuna od madžarske države. Ostalo pa preko razpisa od urada za Slovence v zamejstvu in po svetu. Tudi novi slovenski minister je bil že tukaj in državna sekretarka. Dobro sodelujemo. Po mojem bo še boljše. Tudi slovenska vlada zadnje čase zelo skrbi za to, v kašnem stanju je manjšina.

S tem, ko se Slovenija decentralizira, pridobimo tudi mi, ki živimo na drugi strani meje.

Kakšen je odnos slovenske in madžarske cerkve do porabske manjšine?

Cerkev ima pomembno vlogo pri identiteti Porabcev. Odnosi so dobri. Tudi na našem radiu je že bil škof Štumpf. Imamo tudi vzpostavljene stike s uredništvom katoliškega radia Mir Slovenija. Novembra bomo imeli direkten prenos slovenske maše. Ustvarili smo tudi 20 min dolg film, ki prikazuje križev pot v Sakalovci. Porabska ženska v porabščini moli križev pot.

Po porabskih cerkvah imamo redno slovenske maše. Iz Slovenije prihajajo duhovniki, tudi škof. Sombotelski škof Janoš sam celo mašuje v slovenščini in tudi madžarske duhovnike, ki delujejo v Porabju, spodbuja, da se naučijo slovensko. Tudi če je maša madžarska, je v njej vsaj kakšen del v slovenščini.

Po porabskih cerkvah imamo redno slovenske maše. Duhovniki prihajajo iz Slovenije, tudi škof. Tudi sombotelski škof Janoš prihaja in celo mašuje v slovenščini.

Kakšen je program Radia Monošter?

V prvi uri imamo reportaže, pogovor s sogovornikom, potem iz arhiva povzemamo stvari, imamo razne kotičke, Vöro za vöro (Uro za uro) – to je katoliška oddaja. Imamo jezikovni kotiček, družbeni kotiček, šport … V slovenskem jeziku pa prevzamemo kakšno oddajo iz prvega programa radia Slovenija. Studio ob sedemnajstih, mladinsko oddajo Hudo, Nočni obisk, Razkošje v glavi … Se pravi, Radio Monošter prinaša Porabcem tudi nekaj iz Slovenije. Veliko se dogaja.

Naši frekvenci sta 106,6 MHz in 97,7 MHz. Oddajmo pa seveda tudi v živo preko spleta, na voljo pa je tudi bogat arhiv.

Kako je s slovenskimi šolami v Porabju? Poteka pouk v slovenščini?

V Monoštru imamo slovensko osnovno šolo in gimnazijo, nadalje sta dve osnovni šoli na Gorjem Seniku in Števanovcih. V šolah nam pomagajo asistentke iz Slovenije in, kolikor se da, se dela slovenščini, če pa je kaj v madžarščini, se to prevede v slovenščino. Otroci namreč prihajajo z različnim znanjem slovenščine.

Mislim, da je prihodnost v tem, da mladi ostanejo v Porabju, in za to se morajo ustvariti delovna mesta.

Kaj se dogaja na kulturnem področju?

Veliko. V Budimpešti deluje ansambel z imenom Špajsni-flajsni muzikanti, ki poje v porabščini. Svoj čas sem tudi sam igral v ansamblu Lacija Korpiča, ki je bil in je še dandanes znani glasbenik.

Imamo precej plesnih in folklornih skupin, komorni zbor, pevski zbor, aktivni so cerkveni pevski zbori, ljudski pevski zbori …V vsaki vasi je kakšno kulturno društvo. Tedensko izhaja časopis Porabje. Aktivna publicista sta bila Karel Krajcar in Irena Barber, danes pa so Francek Mukič, Dušan Mukič, Marija-Kozar Mukič in Miki Roš, ki pišejo knjige in delajo tudi v porabščini.

Vir foto: Zveza Slovencev na Madžarskem

Tudi v Porabju se srečujete z demografsko krizo. Na madžarskem se vlada precej ukvarja z ukrepi za dvig rodnosti. Se to kaj pozna tudi v Porabju ali gre samo za populizem neke politike?

Ne gre za populizem. Ti ukrepi se izvajajo in mladim staršem se pomaga. Nedavno smo imeli konferenco, tu v slovenskem domu, na temo gospodarskega razvoja Porabja. Prisoten je bil minister Jevšek in tudi predstavniki madžarske vlade in se dela na tem, da bi se Porabje tudi gospodarsko dvignilo, da bi ljudje imeli boljše možnosti, da si osnujejo družino.

Mislim, da je prihodnost v tem, da mladi ostanejo v Porabju, in za to se morajo ustvariti delovna mesta. Na tem se aktivno dela. Prej sem bil zaposlen na uradu za delo (podobno kot Zavod za zaposlovanje v Sloveniji) in kar poznam to situacijo. Dosti dobrega kadra pobere Avstrija, toda glavno je, da tukaj ohranijo prebivališče. Delo je tudi doma in z njim se da preživeti. Nasploh danes vsak, ki je pripravljen delati, dobi delo.

Kako je Porabje razvito gospodarsko?

Na področju turizma se stvari kar razvijajo. Vedno več ljudi prihaja sem. Kupujemo stare stavbe in jih obnavljamo. Pred kratkim smo kupili mlin, ki ga bomo obnovili.

Nekaj podjetij je tudi v Porabju. V Monoštru je industrijska cona, kjer je veliko tovarn in kar nekaj delovnih mest. Veliko dobrega kadra pa nam, kot sem že omenil, pobere Avstrija, saj s tamkajšnjimi plačami ne moremo tekmovati.

Kaj bi si še želeli od Slovenske države?

V novi vladi, pa tudi v prejšnji, je bilo kar nekaj visokih predstavnikov vlade doma iz Prekmurja, območja, ki je nam Porabcem nekako malo bližje, tako po govorici kot pokrajini. S tem, ko se Slovenija decentralizira, pridobimo tudi mi, ki živimo na drugi strani meje.

Vir foto: Tina Babič

Kakšni so načrti?

Še naprej dobro delati in krepiti slovenstvo v Porabju. V prihodnosti pa bi si želeli tudi bolj približati mladim. Veliko vsebin je za otroke, pa za starejše, za mlade pa skoraj nič. In to nišo bi radi zapolnili.

Vse institucije in organizacije v Porabju zelo tesno in aktivno sodelujemo. Skupnost, čeprav nas ni veliko, je zelo živa. Morda smo številčno res najmanjša manjšina, toda kulturno in vsebinsko smo zelo bogati, povezani in aktivni.

Je upanje za porabske Slovence?

Je, veliko. Mislim, da nas bo v prihodnosti še več. Imamo podporo Slovenije, imamo podporo Madžarske, tudi podporo Cerkve, mi sami smo aktivni in povezani. Kako ne bi bilo upanja! Skupaj delamo za eno stvar in prihodnost je svetla!

Kaj priporočate turistu iz Slovenije, ki bi rad obiskal Porabje? Kaj naj si po vašem mnenju ogleda?

Turistična ponudba je kar pestra. Da se prespati tukaj v hotelu Lipa, v sklopu katerega je odlična restavracija. Vse vodijo Slovenci, tako da ni treba znati madžarsko ali angleško. V Monoštru je prelepa baročna cerkev, prav tako odlične terme. Znamenita je vasica Gorni Senik, kjer si lahko ogledate hišo jabolk, pa slovensko vzorčno kmetijo s čebelarstvom, raznimi živalmi, pa tudi tukaj se da prespati. Podeželje je nasploh prekrasno, na ogled je tudi rojstna hiša duhovnika Janoša Küharja, ki je veliko naredil za slovenstvo.

Vreden ogleda je tudi že omenjeni križev pot na prostem v Sakalovcih. Tam blizu je tudi primer obnovljene starodavne hiše, kjer si lahko ogledamo, kako so živeli v starih časih. V Števanovcih je na ogled bivša kasarna z obsežno razstavo stare vojaške opreme – orožja, oblačil … Prikazano je, kako so vojaki živeli. Ponašajo se tudi z lepo zbirko starih avtomobilov. V sami vasi Števanovci je tudi hotel. Blizu je jezero, ki je primerno za kopanje. Na Gornjem Seniku je tromeja, v Andovcih Mali triglav. Veliko je tudi kvalitetne gostinske ponudbe. Tudi cerkve v Porabju so vredne ogleda in v njih se je v preteklosti najbolj gojilo slovenski jezik.

3 komentarji

  1. Hvala redakciji Domovine za ta lepi in poučen priaz sedanjega stanja v med
    PORABSKIMI SLOVENCI. Me veseli, da je vzdušje in da so razmere pozitivne.
    Vse dobro Slovenem V PORABJU, NAJ SE ZAVEDAJO, DA SO DEL VSEH NAS Slovencev.
    L.r. Janez Kepic-Kern

      • …žal ni tako samo v Ljubljani.

        V nekoč italijanskih, danes slovenskih mestih ob morju je raba slovenščine (pa tudi italijanščine, ki je – nikar ne pozabimo! – v teh mestih jezik avtohtone narodne manjšine) v še večjem zatonu, kot v slovenski prestolnici. Vsaj občutek je tak – ko se v teh mestih sprehajaš po ulicah ali obiščeš od tujcev oblegane trgovine, kjer niti blagajničarke ne obvladajo dobro slovenščine – da slovenski jezik v teh krajih zamira.

Komentiraj