Arbitraža, slovenska nedoslednost in zamujene priložnosti
Martin Nahtigal
- 7. 1. 2018 ob 20:40
- 4 komentarjev
POSLUŠAJ ČLANEK
Embed from Getty Images
Hrvaška in Slovenija sta do grla zapleteni v nesposobnosti lastnih politikov. Slovenska vlada brani arbitražo in jo razglaša kot veliko zmago. Po drugi strani pa hrvaška politika pridobiva nacionalistične politične točke z zavračanjem sprejema arbitraže kljub temu, da je realno na boljšem kot Slovenija.
Pri vsem tem pa so v to vmešana tudi »romanja« k centrom moči od ZDA do Bruslja, ki pa nikakor ne sledijo zgodbi, ki jo prodaja Miro Cerar. Kajti uspešno jo lahko prodaja samo v medijski krajini, kot jo imamo v Sloveniji.
Mednarodna javnost in centri moči, na katere se naši politiki tako radi sklicujejo, so se v polnosti umaknili v sence. Ohranjajo stališče, ki so ga od samega začetka: potreben je dialog, potrebno se je dogovoriti. Taka dikcija in razumevanje situacije pa je daleč stran od uveljavitve arbitražnega sporazuma kot je napisan, kar si za vsako ceno želi naš premier. In stališče o dialogu ni enako podpori uveljavitvi arbitraže. To pa je jasno že vsakomur.
Hrvaška izvaja svojo strategijo dosledno – ne priznava, da je arbitraža kakorkoli merodajna in izvaja ribolov na polovici Piranskega zaliva. In tako ustvarjajo umetno napeto ozračje brez kakršnegakoli rezultata. Pisanje kazni slovenskih policistov in potem prepuščanje hrvaškim ribičem, da nadaljujejo s svojim delom, pa je znak popolnega umanjkanja doslednosti.
Dialog, vsaj upamo lahko, teče daleč od oči kamer in na relaciji Cerar – Plenković. Vsaj tako bi se dalo čutiti glede na dogajanje v zadnjih dneh.
Saj napetega ozračja ne potencira sam Plenković ampak je v prve bojne vrste postavil zunanjo ministrico, ki razlaga mit o tem, da smo o meji dogovorjeni že 20 let. Ter evropsko poslanko, ki bi iz udobnega Bruslja rada opazovala posnetke hrvaške vojaške mornarice na polovici Jadranskega zaliva.
Morda so to priprave na počasno priznanje vsaj meje na morju v skladu z arbitražnim sporazumom. Vendar za to obstaja zelo majhna možnost, je bolj na ravni pobožnih želja.
Še hrvaškim medijem je jasno, da je slovensko vztrajanje pri arbitraži popolnoma nesmiselno, saj smo poraženci te arbitraže. Tako je Jutranji list najbolje to zapisal v eni povedi: »Paradoks je, da Cerar vztraja pri uveljavitvi arbitraže, čeprav sodba ni v prid Sloveniji, medtem ko Hrvaška zaradi očitno kompromitiranega postopka in odločitve hrvaškega sabora o izhodu iz arbitraže ne more sprejeti uveljavitve razsodbe arbitražnega sodišča, čeprav gre večinoma njej v prid.«
Slovenska diplomatska igra, če jo sploh lahko tako imenujemo, je bila polna uveljavitev arbitraže. Pred svetom se predstavljamo kot verniki v pravo in upoštevanje mednarodnih sporazumov. Vendar še sami pred seboj nismo dosledni.
Slovenija ni prepustila Hrvaški Trdinovega vrha. Sicer s taktičnim izgovorom, da dokler se na morju stvar ne uredi, Slovenija ne bo dala Trdinovega vrha. To pa nas naredi le selektivne vernike – zaupamo v pravo, želimo uveljaviti arbitražo ampak … najprej bomo vzeli morje, ter ne dali kopnega. Take poteze zamajejo strategijo uveljavitve arbitraže ter nas prikažejo kot nedosledne in nesposobne.
Nedoslednost in nesposobnost je res rdeča nit te vlade, pa če gre za šolstvo, mejo ali pa kaj drugega. Najbolje, da to rdečo nit zasleduje do konca tega žalostnega mandata.
Tako lahko vsaj upamo, da bo novi premier premogel toliko narodnega interesa in se usedel za mizo s Hrvati ter poskušal najti rešitev, ki jo bo lahko Slovenija imenovala vsaj kompromisna rešitev in ne Pirova oz. Cerarjeva zmaga mednarodnega prava.
Hrvaška in Slovenija sta do grla zapleteni v nesposobnosti lastnih politikov. Slovenska vlada brani arbitražo in jo razglaša kot veliko zmago. Po drugi strani pa hrvaška politika pridobiva nacionalistične politične točke z zavračanjem sprejema arbitraže kljub temu, da je realno na boljšem kot Slovenija.
Pri vsem tem pa so v to vmešana tudi »romanja« k centrom moči od ZDA do Bruslja, ki pa nikakor ne sledijo zgodbi, ki jo prodaja Miro Cerar. Kajti uspešno jo lahko prodaja samo v medijski krajini, kot jo imamo v Sloveniji.
Še hrvaškim medijem je jasno, da je slovensko vztrajanje pri arbitraži popolnoma nesmiselno, saj smo poraženci te arbitraže.
Arbitraža ni edina končna rešitev
Mednarodna javnost in centri moči, na katere se naši politiki tako radi sklicujejo, so se v polnosti umaknili v sence. Ohranjajo stališče, ki so ga od samega začetka: potreben je dialog, potrebno se je dogovoriti. Taka dikcija in razumevanje situacije pa je daleč stran od uveljavitve arbitražnega sporazuma kot je napisan, kar si za vsako ceno želi naš premier. In stališče o dialogu ni enako podpori uveljavitvi arbitraže. To pa je jasno že vsakomur.
Hrvaška izvaja svojo strategijo dosledno – ne priznava, da je arbitraža kakorkoli merodajna in izvaja ribolov na polovici Piranskega zaliva. In tako ustvarjajo umetno napeto ozračje brez kakršnegakoli rezultata. Pisanje kazni slovenskih policistov in potem prepuščanje hrvaškim ribičem, da nadaljujejo s svojim delom, pa je znak popolnega umanjkanja doslednosti.
Pobožne želje
Dialog, vsaj upamo lahko, teče daleč od oči kamer in na relaciji Cerar – Plenković. Vsaj tako bi se dalo čutiti glede na dogajanje v zadnjih dneh.
Saj napetega ozračja ne potencira sam Plenković ampak je v prve bojne vrste postavil zunanjo ministrico, ki razlaga mit o tem, da smo o meji dogovorjeni že 20 let. Ter evropsko poslanko, ki bi iz udobnega Bruslja rada opazovala posnetke hrvaške vojaške mornarice na polovici Jadranskega zaliva.
Morda so to priprave na počasno priznanje vsaj meje na morju v skladu z arbitražnim sporazumom. Vendar za to obstaja zelo majhna možnost, je bolj na ravni pobožnih želja.
Nedoslednost in nesposobnost je rdeča nit te vlade, pa če gre za šolstvo, mejo ali pa kaj drugega.
Nedoslednost nas bo pokopala
Še hrvaškim medijem je jasno, da je slovensko vztrajanje pri arbitraži popolnoma nesmiselno, saj smo poraženci te arbitraže. Tako je Jutranji list najbolje to zapisal v eni povedi: »Paradoks je, da Cerar vztraja pri uveljavitvi arbitraže, čeprav sodba ni v prid Sloveniji, medtem ko Hrvaška zaradi očitno kompromitiranega postopka in odločitve hrvaškega sabora o izhodu iz arbitraže ne more sprejeti uveljavitve razsodbe arbitražnega sodišča, čeprav gre večinoma njej v prid.«
Slovenska diplomatska igra, če jo sploh lahko tako imenujemo, je bila polna uveljavitev arbitraže. Pred svetom se predstavljamo kot verniki v pravo in upoštevanje mednarodnih sporazumov. Vendar še sami pred seboj nismo dosledni.
Slovenija ni prepustila Hrvaški Trdinovega vrha. Sicer s taktičnim izgovorom, da dokler se na morju stvar ne uredi, Slovenija ne bo dala Trdinovega vrha. To pa nas naredi le selektivne vernike – zaupamo v pravo, želimo uveljaviti arbitražo ampak … najprej bomo vzeli morje, ter ne dali kopnega. Take poteze zamajejo strategijo uveljavitve arbitraže ter nas prikažejo kot nedosledne in nesposobne.
Nedoslednost in nesposobnost je res rdeča nit te vlade, pa če gre za šolstvo, mejo ali pa kaj drugega. Najbolje, da to rdečo nit zasleduje do konca tega žalostnega mandata.
Tako lahko vsaj upamo, da bo novi premier premogel toliko narodnega interesa in se usedel za mizo s Hrvati ter poskušal najti rešitev, ki jo bo lahko Slovenija imenovala vsaj kompromisna rešitev in ne Pirova oz. Cerarjeva zmaga mednarodnega prava.
Zadnje objave
Jabolčni žepki iz listnatega testa
25. 1. 2025 ob 19:00
Gledali smo: Filmski Piccolomini
25. 1. 2025 ob 17:30
Reševalec v rudniku: Vsem nam je težko, naredili smo vse, kar je bilo v naši moči
25. 1. 2025 ob 15:11
Kaj Trumpov drugi predsedniški mandat prinaša svetu, Evropi in Sloveniji
25. 1. 2025 ob 12:00
Dodatki k pokojninam v prave roke
25. 1. 2025 ob 6:00
Na Hrvaškem zaradi bojkota samevajo mnoge trgovine
24. 1. 2025 ob 17:47
Ekskluzivno za naročnike
Jabolčni žepki iz listnatega testa
25. 1. 2025 ob 19:00
Gledali smo: Filmski Piccolomini
25. 1. 2025 ob 17:30
Kaj Trumpov drugi predsedniški mandat prinaša svetu, Evropi in Sloveniji
25. 1. 2025 ob 12:00
Prihajajoči dogodki
JAN
31
Slovesnost ob predstavitvi znamke Veronike Deseniške
11:00 - 13:00
FEB
03
FEB
15
Valentinov romantični operni koncert za zamudnike
20:00 - 22:00
MAR
10
Izbor urednika
Reševalec v rudniku: Vsem nam je težko, naredili smo vse, kar je bilo v naši moči
25. 1. 2025 ob 15:11
Narodni ponos od zibeli do groba
23. 1. 2025 ob 9:00
Domovina 184 - Donald Trump: "Začenja se zlata doba Amerike"
22. 1. 2025 ob 6:00
[Odmev tedna] Bojan Požar: Rdeči škornji Urške Klakočar Zupančič
18. 1. 2025 ob 1:09
4 komentarjev
Kraševka
Kugy, žalostno, toda resnično. Celo Istro, ki jo imajo danes Hrvati, smo pa morali plačati Slovenci - s SLOVENSKIM MORJEM in VASMI, ki so ostale na Italijanski strani. Hrvatje niso prispevali nič, le dobili so veliko. Tudi ta arbitraža, dejansko ni dala Slovencem nič, pa smo bili od vedno pomorski narod.
Referendum pred desetletjem, ki so ga bivši komunisti dobili in se z njim VESELILI, pa je narekoval to drago ARBITRAŽO, ki nam je le pojedla veliko denarja.
Kugy
Lele, Yugo so pokopali taki kot ti. Zavarovani v državo, ki pa je bila zunaj kič notri pa votla. Podpirali ste Stalinizem in tip države, ki je bil iste krvne skupine kot danes S. Koreja. Tito je imel možnost, ko je zapustil Stalina in šel modolovat k Ameriki, uvest demokracijo. Vendar je vedel, da ne bo dosmrtni Maršal, pa se bal se je za vse grehe, ki jih je imel na grbi. Takratna vzgoja državljanov in ne odpravljene zgodovinske anomalij, so na koncu eskalirala v kruto vojno in razpad države. Vsi ti problemi, ki jih danes imamo s sosedi, v gospodarstvu in politiki, so rezultat pedeset let poneumjanja. Še 150 let ne bomo kompatibilni z ostalim svetom. Toliko da boš razumel kje je bila zamujena prilika tretje Yogoslavije.
Alojzij Pezdir
Dokler bodo volivci na eni in drugi strani slovensko-hrvaške meje nespametno nagrajevali brezkompromisno monološko in sprenevedavo alibično politiko "svojih" državnih voditeljev in strankarskih prvakov, ki bodo medijsko grmeli in se javno zaklinjali, da nikakor ne bodo odstopili od svojih stališč "niti za milimeter", kar pomeni, da jih noben resen pogovor, kaj šele dogovor, ne zanima, bodo pragmatični in prilagodljivi politiki na obeh straneh pač izvajali natančno tiste vrste politiko brezplodnega priseganja na edino "naš prav", ki jim tako rekoč brez posebnih naporov prinaša parlamentarno večino in izvršilno oblast, v mednarodnih odnosih pa jim zagotavlja obvladljivo negotovi ter za vsakršne politikantske manipulacije najrodovitnejši "status quo".
Da so največje žrtve teh perverznih "iger brez časovnih meja" prebivalci ob sporni meji, žal ne zanima niti vladajočih predstavnikov oblasti na obeh straneh meje niti njihovih naivnih volivcev, ki svoje politične voditelje naravnost ščuvajo v položaj trmoglavega "vkopavanja" na svojih položajih ter trmoglavega zavračanja vsakršnih možnosti spoštljivega, ustvarjalnega in k odpravljanju težav za najbolj prizadete prebivalce ob meji usmerjenega dialoga ter sporazumevanja.
Za otipljivo in ključno spremembo političnih strategij in taktik vladajočih elit na obeh straneh v demokratični družbi lahko poskrbijo le volivci, ki bodo morali na naslednjih volitvah dati prednost tistim strankam in tistim prvakom ter potencialnim državnim voditeljem, ki bodo resnično in dejavno zainteresirani ter sposobni za tvoren, spoštljiv in temeljito argumentiran dialog s skupnim ciljem, da v razumnem času najdejo za obe strani sprejemljive ter uresničljive ter dokončne rešitve vseh mejnih vprašanj ter da pri tem kar v največji meri upoštevajo mednarodno zavezujoče odločitve arbitražnega tribunala in ob tem dobrososedsko in prijateljsko kreativno zavarujejo drobne in vsakdanje interese za mirno in plodovito življenje in sožitje najbolj neposredno prizadetih prebivalcev ob meji.
Tone
Če bi dobro poznal zgodovino ne bi take neumnosti kvasil.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.