Ameriške vrednote se pretvarjajo, da so "univerzalne". V resnici pa so nova oblika ideološke agresije, pravijo Rusi. So ruske vrednote kaj drugačne?

POSLUŠAJ ČLANEK

Rusija se pod predsedovanjem Vladimirja Putina svetu predstavlja kot »mednarodna konservativna sila«. A v  prejšnjem članku smo ugotovili, da raziskave ruske družbe ne izkazujejo nobenih nadpovprečno »konservativnih« stališč. Kaj naj bi torej ruska konservativnost pomenila in zakaj se Putin sklicuje nanjo?

Splošno sprejeto tako med svetovno javnostjo kot političnimi analitiki je, da od Putinovega povratka na mesto predsednika leta 2012 govorimo o »konservativnem obratu« v ruski politiki. Vendar pa ima ta trditev nekaj težav: najprej že vprašanje, kakšna sploh je definicija konservatizma. Ali pomeni le vztrajanje pri obstoječem in ustaljenih institucijah posamezne družbe in je torej konservativec v liberalni družbi liberalec, v komunistični pa komunist? Ali pa konservatizem vsebuje nespremenljive vrednote, ki presegajo čas in prostor?

Po mnenju politologa Michaela Freedena konservatizem skuša to dvoje – partikularizem in univerzalizem – spraviti skupaj. Pri Rusih se to posebej dobro vidi: konservativci med njimi vedno poudarjajo, da je Rusija drugačna od Zahoda, in ga kritizirajo, ker ta svoje vrednote predstavlja kot vesoljne, veljavne za vse. Hkrati pa se pri poudarjanju svoje drugačnosti največkrat sklicujejo na pravoslavno vero, ki naj bi bila sama nosilec vesoljne, vsesplošne resnice.

Profesor Paul F. Robinson z univerze v Ottawi za Russia in Global Affairs piše, da konservativci skušajo to navidezno kontradiktornost zaobiti na tri načine. Prvi je z razlago, da je ruska posebnost prav v tem, da je nosilka vesoljne resnice in mora torej braniti svojo ločeno identiteto za dobro vsega človeštva. Drugi je, da univerzalno dobro enačijo z nacionalno raznolikostjo in tako hkrati zavračajo univerzalizem ter ohranijo idejo posebnega poslanstva Rusije. Tretji način pomeni preprosto opustiti koncept univerzalnega poslanstva in poudarjati, da bi morala biti prioriteta »Rusija za Ruse«. Oglejmo si podrobneje posamezne veje.

Pravoslavni ali slavofilni konservatizem

Francoska revolucija pride kot božja kazen za zahodnjaški racionalizem, Napoleon je na pohodu, dokler ga ne ustavijo Rusi in s tem vso Evropo rešijo pred moralno pogubo, pravoslavje pa ostane edina pravemu krščanstvu zvesta religija. Rusi so kot izbrani narod poklicani, da stojijo med svetom in Antikristom ter temu preprečujejo vstop, njihovo posebno duhovno poslanstvo je, da rešijo dekadentni Zahod pred propadom, pred barbarstvom. Moskva predstavlja »tretji Rim«, ruski narod pa »novi Jeruzalem«.

Takšna skupina prepričanj, ki na ekonomskem področju vključuje t. i. »leve« politike z večjo vlogo države v ekonomiji in dobro razvito socialno državo, se širi od začetka 19. stoletja naprej in so jo sprejeli številni konservativci po svetu. Treba pa je poudariti, pravi Robinson, da pri tem ne gre za politični, ampak predvsem za kulturno-religiozni projekt. Zato njegovega uspeha ne moremo presojati glede na moč Rusije, ampak glede na to, koliko mu uspe sodobni »sekularni materializem nadomestiti z bolj tradicionalnim religioznim razumevanjem vesolja«. Vseeno pa ima tudi politične posledice: povezovanje Rusije s podobno mislečimi akterji, skepsa do globalizacije, do ZDA in njenega kapitala. 

Civilizacijski konservatizem

Post-slavofilna ruska filozofija se je razdelila na dve veji. Ena še naprej verjame v univerzalno resnico, druga pa jo povsem zanika in sprejema popolni partikularizem. Verjame, da vsaka izmed različnih in soobstajajočih civilizacij napreduje na svoj način proti svojim ciljem, zato jih ne smemo presojati po enakih standardih, za skupno dobro pa velja: večja, kot je raznolikost med civilizacijami, bolje je. Ker se Zahod trudi za ravno obratno, da bi dominiral nad vsemi, je poslanstvo Rusije, da vzpostavi lastno, slovansko ali evrazijsko civilizacijo. Kako agresivna bi morala pri tem biti, pa ostaja vprašanje. Med zagovorniki aktivnejšega pristopa je Aleksander Dugin, znani filozof in zloglasni »Putinov ideolog«, kot mu pravijo. »Ameriške vrednote se pretvarjajo, da so 'univerzalne'. V resnici pa so nova oblika ideološke agresije na raznolikost kultur in tradicij, ki še vedno obstajajo v preostalem svetu,« denimo piše.

Rusija bi se morala s sorodnimi državami tako združiti v »evrazijsko civilizacijo« in se anglo-saksonski pod ameriškim okriljem postaviti po robu. Čeprav je teorija precej vplivna, okoliške države, kot so Kitajska, Indija in nekdanje članice Sovjetske zveze, niso najbolj navdušene nad podrejanjem ruskemu vodstvu

Izolacionistični konservatizem

Povsem drugačno idejo zagovarjajo izolacionistični konservativci. Že po letu 1812, ko so Rusi pregnali Napoleonovo vojsko, so nekateri menili, da bi morali nadaljevati pregon in osvoboditi vso Evropo, drugi pa – med njimi vplivni general Aleksander Šiškov –, da se je treba ustaviti na meji, saj so pomembni le ruski interesi. Kasneje se je ideja razvijala kot opozicija panslavizmu, ki je govoril o združevanju Slovanov, medtem ko je izolacionizem oznanjal slogan: »Rusija za Ruse!«

Verjetno najbolj znani pristaš tega je bil Aleksander Solženicin: verjel je, da se mora Rusija zaradi duhovnih problemov, ki jo pestijo po desetletjih komunizma, za nekaj časa oddaljiti od zunanjih zadev in se osredotočiti nase. Zato je zagovarjal tudi, naj se preostale bivše republike ločijo od Sovjetske zveze.

Tudi danes je ideja živa. Rusija naj v skladu z njo ne bi izzivala svetovnega reda, v katerem dominirajo ZDA, saj bi njegov razpad povzročil kaos, ampak naj bi se osredotočila na to, da predstavlja regionalno silo, mejne države, kot je Ukrajina, pa so nekakšno vmesno varovalno območje. 

Državni oz. uradni konservatizem

Kakšen pa je konservatizem, ki ga zagovarjajo uradne ruske oblasti? Kot piše Robinson, je pri njih najti predvsem elemente pravoslavne in civilizacijske verzije. Vladimir Putin se tako pogosto sklicuje na tradicionalne vrednote kot na vir »mehke moči« in priložnost za povezovanje s podobno mislečimi drugod, posebej v ZDA. V odloku o »osnovah državne kulturne politike«, sprejetem pred letom dni, beremo o kulturni suverenosti Rusije, ki je osnovana na »duhovnih in moralnih vrednotah«. Vojna proti Ukrajini naj bi tako predstavljala boj teh vrednot proti dekadentnemu in liberalnemu Zahodu. Očitno je, da s takšno dikcijo vladi uspeva pridobivati pomemben del naklonjenosti na svetovni ravni.

V uradni zasnovi zunanje politike iz leta 2016 pa beremo, da so danes »kulturna in civilizacijska raznolikost sveta ter obstoj več modelov razvoja« jasnejši kot kadarkoli. Rusija naj bi bila sila, h kateri gravitirajo okoliške države, in Ukrajina je med njimi najdragocenejša, zato njeno bližanje zahodnim orbitam jemljejo kot grožnjo. 

Uradni konservatizem je vedno bolj pragmatičen in zmeren od posameznih naštetih vej. Avtor članka pa opozarja na dejstvo, ki ga ne smemo spregledati: slogan uradne ideologije je »pravoslavje, avtokracija (samovlada), narodnost« – in če se filozofi predvsem osredotočajo na prvo in zadnjo maksimo, je za državne voditelje ključna druga. Prioritete oblasti torej nikdar niso bile ideološke, ampak le čim bolj povečati moč in stabilnost države. 

Podobno raziskovalec dr. Ciril Hovorun v članku za Public Discourse piše, da »militantni ruski religiozni konservatizem 21. stoletja, paradoksno, odseva anti-religiozni socializem 20. stoletja«, skupno točko pa imata med drugim v hudi instrumentalizaciji religije. Problem z »vrednotami«, na katere se sklicuje Putin, pa je, da v resnici ne obstajajo ali pa jih, kot smo že pisali, v večji meri odraža prav Ukrajina. 

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike