Ob obletnici beneškega plebiscita: farsa, ki je Slovence potisnila v primež raznarodovanja

Beneški plebiscit leta 1866 je bil zgolj geopolitična farsa, ki je Beneške Slovence pahnila v primež raznarodovanja in dolgotrajnega zanikanja njihovih pravic. Ta se je še okrepil z vzponom fašizma, med vojno in po njej pa je prostor za desetletja zaznamovala prepletenost ideoloških pritiskov obeh strani, pa tudi radikalni načrti etnične bonifikacije. To in še mnogo več je bilo obrazloženo na današnjem znanstvenem posvetu ob 160. obletnici Beneškega plebiscita, ki je potekal v Peterlinovi dvorani Društva slovenskih izobražencev v Trstu.

Dogodek z naslovom Beneška Slovenija med zgodovino in sedanjostjo je celovito osvetlil zapleteno zgodovinsko pot Beneških Slovencev, ki so kot skrajni zahodni rob slovenskega etničnega prostora leta 1866 prek plebiscita prešli pod okrilje kraljevine Italije. To je sprožilo dolgotrajne procese raznarodovanja in globoke družbene spremembe.

Oproščeni vojaščine in davkov

Širši geopolitični okvir združevanja Italije in položaj Benečije podrobneje predstavil Peter Černic, medtem ko je njen status obmejne vojne krajine osvetlila zgodovinarka dr. Ines Beguš. Pod oblastjo Beneške republike so tamkajšnji prebivalci več kot 400 let uživali posebne ugodnosti in samoupravo. Oproščeni so bili vojaščine in davkov, v zameno pa zvesto varovali mejo in prelaze pred Avstrijo.

Po propadu Beneške republike in kratkem obdobju pod Francozi so v 19. stoletju regiji zavladali avstrijski birokratski aparat in visoki davki. Vse od takrat so si tamkajšnji prebivalci prizadevali pridobiti nazaj svoboščine iz časov Beneške republike. Usodno pa je bilo leto 1866. Takrat je, čeprav je porazila Italijo, Avstrija zaradi uspehov italijanskih zaveznikov, Prusov, morala odstopiti ravno to ozemlje.

Piemontsko kraljestvo je imelo pri priključevanju novih ozemelj navado, da je povprašalo prebivalstvo, ali se želi priključiti ali ne, kar so storili tudi v Beneški Sloveniji. 21. in 22. oktobra tistega leta so tako organizirali plebiscit, na katerem so tudi v okrajih s slovenskim prebivalstvom skoraj vsi glasovali za Italijo.

Napoleonski plebiscit

Toda kot je v svojem predavanju opozoril zgodovinar dr. Aleš Maver, je šlo pravzaprav za t. i. »napoleonski plebiscit«, saj ni ponujal izbire, temveč je le na zunaj ratificiral odločitve, sprejete v okviru mednarodnih mirovnih pogajanj. Številke o skoraj soglasni podpori Italiji niso odražale pravega razpoloženja ljudi, katerih usoda se je znašla v primežu geopolitike. Kot je pripomnil dr. Maver, se takšni »napoleonski plebisciti« danes odvijajo denimo v Rusiji, medtem ko so jih v Belorusiji izpopolnili do perfekcije.

Poleg tega je glasovanje na plebiscitu leta 1866 potekalo v ozračju izjemnih pritiskov. Čeprav so se propagande posluževali tudi s pomočjo glasbenikov, ki so hodili po vaseh in vzklikali novemu kralju, je bilo ustrahovanje očitno, je opomnil publicist in zgodovinar Jure Banchig. Veljalo je namreč prepričanje, da bi bil vsakdo, ki se ne bi udeležil plebiscita, takoj označen za izdajalca.

Duhovnik z glasom proti pokvaril praznik

Uradni rezultat plebiscita za priključitev h kraljevini Italiji v špetrskem okraju je tako pokazal navidezno skorajda popolno soglasje s 3687 glasovi »da« in le enim glasom »ne«. Ta edini glas proti v občini Sveti Lenart je prišel s strani odločnega duhovnika Valentina Blediga, medtem ko je v drugih slovenskih ali mešanih občinah proti priključitvi glasovalo še 36 volivcev. »Ta edini 'ne' je bil v občini Sveti Lenart in je imel le vlogo pokvariti praznik tistim, ki so upali v celovitost 'dajev'«, je dodal Banchig.

A navdušenje nad novimi oblastmi se je hitro poleglo zaradi agresivne politike poitalijančevanja. Kako globoko je državni aparat posegel v duhovno življenje manjšine, je v svojem prispevku prikazal Egon Pelikan, ki je na podlagi dokumentov iz vatikanskih arhivov predstavil rabe slovenščine v cerkvah v Benečiji leta 1933 in vlogo videmskega nadškofa Giuseppeja Nogare.

Prepoved slovenščine v cerkvah

Kljub poskusom upora duhovništva in spomenicam, ki so romale vse do Vatikana in papeža Pija XI., so lokalne policijske oblasti in fašistični aparat z nasilnimi hišnimi preiskavami in plenjenjem slovenskih molitvenikov sčasoma zlomili odpor, je povedal Pelikan. Tako so sčasoma morali prenehati celo s kratkimi slovenskimi povzetki po obsežnih pridigah v italijanščini.

»Ukaz o pridigah zgolj v italijanščini je prizadel večino prebivalstva, ki je zdaj tiho, ker se boji represalij,« je povzel Pelikan. Te represalije so bile namreč neomajne; zapor ali konfinacija. Ukrep o prepovedi slovenščine v cerkvah je nato veljal skoraj pol stoletja.

Poboj, ki je očrnil partizanstvo

Med drugo svetovno vojno je Beneška Slovenija postala občutljivo bojišče, ujeto med različne ideologije in geopolitične interese. Kot je v svojem obsežnem referatu pojasnil dr. Renato Podbersič, sta tako partizansko gibanje kot protirevolucionarni tabor na to območje gledala z vidika pomika slovenskih meja proti zahodu.

Partizanska stran je prek terenskih akcij, vzpostavljanja stikov z italijanskimi antifašisti ter političnega delovanja sistematično spodbujala zavest o nacionalni pripadnosti ter vključevala domačine v odpor. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 in nastanku Kobariške republike so se sicer odprle nove možnosti, a je to obdobje prineslo tudi prve večje izbruhe revolucionarnega nasilja.

Dogodki, kot je bil poboj t. i. ozupovcev nad Porčinjem spomladi 1945, so za desetletja »očrnila partizanstvo in z njim enačeno slovenstvo«. Po vojni se je stiska nadaljevala, kar je po besedah Podbersišča v svojem dnevniku ubesedil tudi župnik v Lazah Anton Kufolo. »Z dežja smo prišli pod kap,« je zapisal 15. maja 1945.

Zemlja, ki izgublja stebre

Na drugi strani je protirevolucionarni tabor na čelu z odvetnikom Albinom Šmajdom koval zlasti politične načrte in propagando. Čeprav vojaško niso pomembneje posegali v Benečijo, so v svojih tajnih elaboratih skrbno načrtovali povojno revizijo meja vse do reke Tilment ter celo predvidevali ukrepe t. i. etnične bonifikacije oziroma zamenjave prebivalstva.

Pogled v sedanjost in zapleteno identiteto območja je ponudila Erika Jazbar, ki je opozorila na specifičen utrip Beneških Slovencev, ki se danes soočajo s številnimi izzivi. Medtem ko osrednje ustanove v Nadiških dolinah – od šolskega središča v Špetru, Inštituta za slovensko kulturo do muzeja SMO – skrbijo za ohranjanje jezika, pa širše območje zaznamuje desnosredinska lokalna politika, zemlja pa postopno »izgublja stebre, na katerih je gradila svojo identiteto.«

Za trdnejšo matico

Je pa položaj zamejstva po njenih besedah odvisen tudi od matične države. »Če bo ta razvijala pluralizem, če bo v živi obliki ohranjala vrednote, na katerih se je gradila slovenska identiteta, če se bo slovenska država otresla monopolov in se demokratizirala, se bodo tudi obmejne manjšine oziroma zamejstva lahko naslanjale na trdnejšo stavbo,« je pojasnila.

Zbrane na znanstvenem posvetu so pozdravili tudi državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, predsednik Društva slovenskih izobražencev Martin Brecelj in direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić.