Aleš Čerin, Časnik: Vse-dopuščajoča-škodo-delajoča “krščanska usmiljenost”

Aleš Čerin v svoji kolumni za Časnik.si spregovori o mejah, ki si jih v medsebojnih odnosih postavljamo. Začne pa s primerom moža srednjih let, s katerim se je pogovarjal. Potožil mu je, da se je pred davnimi leti v družino z njegovim dovoljenjem zaradi osamljenosti preselila tašča. Povedal je, da je tašča kmalu pokomandirala njega, svojo hčerko in tudi otroke. Preprosto je prevzela nadzor nad celotno družino, mož pa ni sposoben napraviti mejo.

»Meja je pravzaprav črta, ki ločuje. V medosebnih odnosih ta “črta” ločuje eno osebo od druge, v medgeneracijskem sobivanju eno družino od druge. Zaradi meje ima tako lahko oseba ali družina svojo identiteto, svoje odgovornosti in tudi svoje pravice. Zaradi meje se v medosebnih odnosih počutimo varne, daje nam občutek, da imamo dovolj “zraka za dihanje”,« zapiše avtor.

Vemo, da so zdrave meje dobre, da jih je treba postavljati, jih negovati in pri njih vztrajati, piše Čerin. »Tako težko rečemo ‘ne’ otrokom in tudi drugim, kot tale mož iz uvoda ne zmore reči ‘ne’ svoji tašči. Morda se mu zdi, da je to “nebožje”, četudi racionalno ve, da nam Bog postavlja meje in zahteva, da ostanemo znotraj njih,« je prepričan.

Meje si lahko in si moramo postaviti sami – najprej sebi in tudi drugim. Meja, ki bi jo mož postavil svoji tašči, bi bila zdrava meja. Z mejo bi pač zaščitil šibkejše. »Če pa bi, pa to ni primer tega moža, postavil mejo le za svoje sebične namene – morda zaradi komoditete, da bi izključil taščo, ki bi bila v stiski kakšne bolezni, pomanjkanja ali zaradi svoje sovražnosti do nje, bi bila pa to nezdrava meja. Ni namen meje, da nam pomaga odstranjevati bližnje iz našega življenja, pač pa da – v primeru uničevanja – zavarujemo sebe in svoje bližnje pred zlom,« še zapiše Čerin v svoji kolumni za Časnik.si.