O migrantih, teroristih in podcenjevanju medijskega občinstva
POSLUŠAJ ČLANEK
Zadnje dni Slovenijo pretresa novica, ki smo jo pričakovali že nekaj časa in je bila jasna vsem, ki posedujejo vsaj osnovnošolsko znanje geografije: po t.i. balkanski poti so skupaj z množicami pribežnikov potovali tudi teroristi.
Kar so ves čas opozarjali iskreni strokovnjaki in ignorirali mediji, da namreč obstaja problem ločevanja in identifikacije med begunci in zločinci, se je potrdilo na najbolj tragičen način.
Najbrž si nihče, razen mogoče najbolj zagrizenih aktivistov Amnesty International, ni predstavljal, da so prav vsi migranti novodobni angelčki z željo po sobivanju v srcu in žarom po svobodi v očeh.
Kljub temu pa se je v medijih ustvarjalo ozračje in namera, da je vsaka kritika reševanja begunske krize ponoven prihod fašizma in rasizma na evropska tla, vsak pomislek o smiselnosti odpiranja mej ljudem, o katerih ne vemo skoraj nič, pa napad na same temelje evropske civilizacije.
Mediji so zavestno ignorirali in zmanjševali tako aktualne kot dolgoročne težave.
Pri naših dominantnih levičarskih medijih namreč prevladuje konsenz, da na drugi strani političnega pola nimajo sogovornika, ki bi zastopal ideje in interese drugače mislečih državljanov, temveč ideološkega nasprotnika.
Humanitarna levica mora tako ves čas spremljati, nadzorovati in po potrebi cenzurirati desnico oz. celo majhne deviacije od običajne platitude »tudi begunci so ljudje«, s katero se utiša vsak, še tako premišljen in racionalen pomislek ali predlog.
V demokratični in uspešni družbi morajo biti alternativne ideje in pogledi nujno slišani in predstavljeni v medijih. V takšni družbi nikakor ne bi smelo biti odvisno od novinarjev in medijev, še posebno ne od državnega in formalno nevtralnega medija, da odločajo, katere tematike in problematike so primerne za javno obravnavo.
S samocenzuriranjem, potvarjanjem in ignoriranjem določenih vsebin pri begunski problematiki, še posebej kar se tiče varnostnih in integracijskih vprašanj, smo lahko na lastni koži videli podcenjevanje običajnega Slovenca s strani osrednjih medijev.
Vendar to ni nekaj novega – naši mediji že ves čas samovoljno gradijo svojo realnost, v kateri je privatizacija nepotrebna, naše zdravstvo in čakalne vrste ne potrebujejo reforme in naša vlada na vseh področjih obvladuje situacijo.
Zaradi takšnega odnosa smo lahko v zadnjem času priča vse večjemu nezaupanju do klasičnih velikih medijev in razvoju alternativnih medijev, ki so zmožni širokemu občinstvu posredovati tudi drugačne poglede in informacije oziroma jih napotiti v pravo smer.
Lahko samo upamo, da je ta razvoj znamenje tudi širšega obujanja javne sfere, ki bo iz apatičnosti zbudilo slovensko volilno telo.
Če ljudje ne dobijo relevantnih informacij o tako osnovnem vprašanju kot je splošna varnost, dobijo občutek, da so nepravično prikrajšani za celotno sliko dogajanja.
V takšnem okolju imajo različne vrste zarot posledično še večjo možnost za uspeh, širi se nezaupanje v politiko, državo in Evropsko unijo, kar na koncu prispeva do razvoja in popularnosti poceni in neinteligentnega ksenofobnega nacionalizma tipa Trump, Le Pen in Wilders.
Evropejci in Slovenci smo dobrodelni in razumni ljudje. Od naših medijev in mnenjskih voditeljev si zaslužimo več od podcenjujočega odnosa, ki izvira iz pomanjkanja vere v povprečnega človeka.
Jeseni nas po vsej verjetnosti čaka begunski popravni izpit in na nas je, da zahtevamo, da se ta odnos spremeni.
Kar so ves čas opozarjali iskreni strokovnjaki in ignorirali mediji, da namreč obstaja problem ločevanja in identifikacije med begunci in zločinci, se je potrdilo na najbolj tragičen način.
Najbrž si nihče, razen mogoče najbolj zagrizenih aktivistov Amnesty International, ni predstavljal, da so prav vsi migranti novodobni angelčki z željo po sobivanju v srcu in žarom po svobodi v očeh.
Kljub temu pa se je v medijih ustvarjalo ozračje in namera, da je vsaka kritika reševanja begunske krize ponoven prihod fašizma in rasizma na evropska tla, vsak pomislek o smiselnosti odpiranja mej ljudem, o katerih ne vemo skoraj nič, pa napad na same temelje evropske civilizacije.
Mediji so zavestno ignorirali in zmanjševali tako aktualne kot dolgoročne težave.
V demokratični družbi nikakor ne bi smelo biti odvisno od novinarjev in medijev, še posebno ne od državnega in formalno nevtralnega medija, da odločajo, katere tematike in problematike so primerne za javno obravnavo.
Levičarsko enoumje
Pri naših dominantnih levičarskih medijih namreč prevladuje konsenz, da na drugi strani političnega pola nimajo sogovornika, ki bi zastopal ideje in interese drugače mislečih državljanov, temveč ideološkega nasprotnika.
Humanitarna levica mora tako ves čas spremljati, nadzorovati in po potrebi cenzurirati desnico oz. celo majhne deviacije od običajne platitude »tudi begunci so ljudje«, s katero se utiša vsak, še tako premišljen in racionalen pomislek ali predlog.
V demokratični in uspešni družbi morajo biti alternativne ideje in pogledi nujno slišani in predstavljeni v medijih. V takšni družbi nikakor ne bi smelo biti odvisno od novinarjev in medijev, še posebno ne od državnega in formalno nevtralnega medija, da odločajo, katere tematike in problematike so primerne za javno obravnavo.
Usodna napaka: podcenjevanje občinstva
S samocenzuriranjem, potvarjanjem in ignoriranjem določenih vsebin pri begunski problematiki, še posebej kar se tiče varnostnih in integracijskih vprašanj, smo lahko na lastni koži videli podcenjevanje običajnega Slovenca s strani osrednjih medijev.
Vendar to ni nekaj novega – naši mediji že ves čas samovoljno gradijo svojo realnost, v kateri je privatizacija nepotrebna, naše zdravstvo in čakalne vrste ne potrebujejo reforme in naša vlada na vseh področjih obvladuje situacijo.
Zaradi takšnega odnosa smo lahko v zadnjem času priča vse večjemu nezaupanju do klasičnih velikih medijev in razvoju alternativnih medijev, ki so zmožni širokemu občinstvu posredovati tudi drugačne poglede in informacije oziroma jih napotiti v pravo smer.
Lahko samo upamo, da je ta razvoj znamenje tudi širšega obujanja javne sfere, ki bo iz apatičnosti zbudilo slovensko volilno telo.
Če ljudje ne dobijo relevantnih informacij o tako osnovnem vprašanju kot je splošna varnost, dobijo občutek, da so nepravično prikrajšani za celotno sliko dogajanja.
V takšnem okolju imajo različne vrste zarot posledično še večjo možnost za uspeh, širi se nezaupanje v politiko, državo in Evropsko unijo, kar na koncu prispeva do razvoja in popularnosti poceni in neinteligentnega ksenofobnega nacionalizma tipa Trump, Le Pen in Wilders.
Evropejci in Slovenci smo dobrodelni in razumni ljudje. Od naših medijev in mnenjskih voditeljev si zaslužimo več od podcenjujočega odnosa, ki izvira iz pomanjkanja vere v povprečnega človeka.
Jeseni nas po vsej verjetnosti čaka begunski popravni izpit in na nas je, da zahtevamo, da se ta odnos spremeni.
Zadnje objave
Dolg do Domovine poplačan, stranka SLS naj bi dolgovala še nekaterim
5. 10. 2024 ob 12:30
Pakt s hudičem
5. 10. 2024 ob 6:00
Antonio Tavares je posvojil že 46 otrok, ki jim je bila s splavom namenjena smrt
4. 10. 2024 ob 21:03
Marta Kos ima na varčevalnih računih okoli milijon evrov
4. 10. 2024 ob 15:00
Ekskluzivno za naročnike
Pakt s hudičem
5. 10. 2024 ob 6:00
Sami si jemljemo moč razsodnosti
4. 10. 2024 ob 9:04
Prihajajoči dogodki
OCT
05
Pohod za življenje 2024 - Ljubljana
09:30 - 11:30
OCT
09
OCT
12
OCT
17
NOV
02
Rok Škrlep: Recept za srečo (snemanje predstave)
19:00 - 21:00
Video objave
Drzni zmagovalci - Štefan Pavlinjek: "Vsak podjetnik bi moral biti pilot."
3. 10. 2024 ob 18:00
Izbor urednika
S pohodi za življenje širijo veselje do življenja
20. 9. 2024 ob 18:04
»Tomaž Vesel je bil k odstopu prisiljen«
13. 9. 2024 ob 6:00
Se Makarovičeva boji, da bo izgubila tožbo proti Možini?
12. 9. 2024 ob 19:08
1 komentar
Jernej Bradeško (gostujoči pisec)
Bravo. O tem pišem že dalj časa, potrebno je izpodbijati obvezno plačilo RTV prispevka na vseh sodnih inštancah, ker kar nam servira ''državna radiotelevizija'' oz. ''neodvisni javni medij'' je daleč od novinarstva. To so samo še plačani pisuni ki za davkoplačevalski denar žalijo intelekt državljanov in zganjajo običajno propagando. Da ne govorimo o tem koliko ljudi je zaposlenih na RTV Slo. Nebi se strinjal edino v točki kjer avtor poimenuje določene politike za ''poceni neinteligenten ksenofobni nacionalizem'', saj se s tem postavlja na isto linijo razmišljanja in etiketiranja ideoloških nasprotnikov kot prej omenjeni mediji. Gre namreč za drug pogled in potrebno je skočiti iz kalupa in pogledati onstran ''idealne'' liberalne ideologije. Mogoče obstaja tudi v drugačnih pristopih kaj dobrega, da ne govorim o tem da našteti politiki samo z populistično retoriko lahko pridejo v javnost. In to po zaslugi medijev ki jih avtor opisuje v članku.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.