2001: Slovenska odiseja – kako je Drago Jančar videl slovenske medije pred 20 leti in kaj je danes drugače?



Pred kratkim sem prebral prispevek Draga Jančarja, objavljen daljnega leta 2001 v reviji Dignitas, z naslovom “Skrivnostno izginotje Laure Bush in druge zgodbe: deset let dolg labodji spev neodvisno-odvisnih medijev”. Primarno govori o stanju novinarstva v naši državi pred dvajsetimi leti, a večkrat sem se moral prepričati, da res govori o tistih časih. Bere se namreč, kot da bi bil lahko napisan danes ...

V tistih časih sem obiskoval osnovno šolo in politika me ni zanimala. Imam pa meglene spomine, kako sem pogosto z radia ali televizije slišal, kakšen lopov je Janez Janša ter kako je opozicija, ki jo vodi, kriva za vse probleme. Milana Kučana sem videl kot prijaznega majhnega starčka, starega očeta naroda, medtem ko je Janša oviral razvoj naše male in mlade države in nasploh bil vir vseh političnih težav.  

Indoktrinacija


Zakaj se mi zdi to pomembno? Ker je to dojemanje, ki mi je bilo vsajeno dolgo nazaj, ko sem bil mlad in nekritičen. Temu, kar sem slišal, sem verjel. V mnogem je takšno dojemanje podzavestno ostalo v meni in pogosto, ko se mu skušam upreti, ga kritično ovrednotiti, imam slabo vest. Da delam nekaj slabega. In vendar se mi zdi to izrednega pomena, ker verjetno nisem edini, ki je, oziroma še vedno tako dojema realnost, v kateri živi. 
Gre za podzavestni vpliv, ki se mu ne moremo izogniti, razen če se povsem umaknemo iz družbe oziroma zapremo v svoj informacijski mehurček.

Mediji ustvarjajo našo realnost. Podajajo nam informacije, seveda skrbno izbrane. Pogosto jih tudi vrednotijo, pozitivno in negativno. Na nas vplivajo, tudi če jih redno ne spremljamo, tudi če imamo do njih kritično distanco. Gre za podzavestni vpliv, ki se mu ne moremo izogniti, razen če se povsem umaknemo iz družbe oziroma zapremo v svoj informacijski mehurček. Sam to imenujem indoktrinacija, čeprav morda ni najbolj primerna beseda. 

Ali si vse samo domišljam?


Konec koncev nas v nič ne silijo, ni jih treba spremljati, ni nam treba verjeti. Imamo možnost izbire in imamo sposobnost kritičnega razmišljanja. Vsaj našo generacijo so to še učili. Ne gre za očitne laži in propagando, ki bi jih morda povezovali z določenimi zgodovinskimi režimi. Vendar je vse skupaj zaradi tega morda še bolj nevarno. Ker površnemu opazovalcu ne izpade kot nasilna propaganda. Ugledni mnenjski voditelji, komentatorji, strokovnjaki in kulturniki to s svojim delovanjem redno utrjujejo. Ker določenih stvari ne kritizirajo, ne izpostavljajo, pravzaprav o njih sploh ne govorijo. Torej ne obstajajo, gre samo za moje paranoične blodnje. Ki, kot pogosto slišim, mi jih še utrjuje propaganda določenih strankarskih medijev (mislim, da vemo, o katerih govorim), čeprav jih sploh ne spremljam. 
Ugledni mnenjski voditelji, komentatorji, strokovnjaki in kulturniki to s svojim delovanjem redno utrjujejo.

Morda sem res paranoičen in si vse skupaj samo domišljam. Ter je skrb, da se to še kar naprej izvaja nad mojimi sodržavljani, nad vedno novimi generacijami, odveč. Medije so nam namreč res ugrabili, a šele pred dvema letoma, in kmalu bomo situacijo rešili in popravili. Vse je torej OK in lahko grem mirno spat. 

Déjà vu


Potem pa preberem takšen, uvodoma omenjen zapis in se vprašam, če pa si morda vsega le ne domišljam. Drago Jančar je ugleden pisatelj, v tistih časih ni bil ignorantski mulec, imel je izkušnje, znanje in sposobnost opazovanja in opisovanja. Kar je napisal pred toliko leti, se mi zdi čudno znano, ne samo iz spomina, ampak glede na trenutno dogajanje. Mediji, ki določenih tem ne pokrivajo, verjetno ker so drugorazredne. Jančar omeni obisk prve dame ZDA, Laure Bush, v romarskem središču v Brezjah. Ki ga je večina medijev takrat ignorirala ter pisala, da počiva na letališču. 

Druga obravnavana tema je demoniziranje Janeza Janše. Kot sem zapisal, se tega spomnim. Ostalo je z mano. Obraz Janše je globoko v meni zasidran kot obraz kriminalca. Naj poudarim, da tudi danes, ob vsem, kar vem, o njem nimam pozitivnega mnenja. Verjamem, da bi to držalo, tudi če se me v to ne bi prepričevalo, ko sem bil bolj dojemljiv. Z njegovimi izjavami in delovanjem se pogosto ne strinjam. Na glasovanjih ni moja izbira. Kljub temu ne verjamem, da je kriv za vse, kar gre v naši državi slabo, da je utelešenje zla v naši družbi. Ki ga moramo držati stran od oblasti, ne glede na ceno. 
Obraz Janše je globoko v meni zasidran kot obraz kriminalca.

Zapis Draga Jančarja opisuje, kako je do takšnega dojemanja, ki je v današnjem času doseglo že raven histerije, prišlo. Sam to imenuje “medijski umor”. Kot zapiše, “'junak slovenske pomladi’ je postal v očeh dobršnega dela slovenske javnosti, pri katerih je desetletno pranje možgan počasi, a zanesljivo delovalo, vsaj zelo nevaren politik, če ne že zaničevanja vredna osebnost.” Takšno poročanje se je širilo tudi v tujino, z “zanesljivimi informacijami” iz Slovenije, kot mu je povedal novinar uglednega avstrijskega dnevnika.  

Omenja spravno izjavo Boruta Pahorja, da “nismo sovražniki, ampak politični nasprotniki”. Ter, da ne bomo govorili samo o Janši, kakšnih napadov so bili deležni Jože Pučnik, Andrej Bajuk, Barbara Brezigar, ustavni sodniki Jambrek, Jerovšek in Šturm. Ki jim je bilo skupno to, da niso “naši”, torej so sovražniki. 

Zgodovina se ponavlja


Zaključimo s še enim zanimivim zapisom. “Danes, leta 2001, ni težko ugotoviti, da se je v pretežnem delu slovenskih medijev obdržala samocenzura in servilnost do oblastnikov. Samo dve kratki obdobji sta bili, ko so se mediji odkrito in z vso močjo postavili zoper vlado, v dveh letih po prelomu s komunizmom, ko je državo vodila Demosova in v šestih mesecih preteklega leta, ko je bila na oblasti tako imenovana Bajukova vlada. A v teh dveh interregnumih je prišla toliko bolj do izraza tretja karakterna lastnost nekdanjega samoupravnega in družbenopolitičnega novinarstva: ideološka agresivnost. Ta pa seveda sama po sebi ne pozna, ne razume in ne priznava osnovnih kategorij objektivnega poročanja in fair komentiranja. Ideološka pozicija nima z demokratičnim tekmovanjem različnih konceptov nič skupnega, njen cilj je zrušiti njihove, če so na oblasti, jih sproti onemogočati, če so v opoziciji, vseskozi pa hvaliti naše, naj bodo v vladi ali v opoziciji, slaviti resnične ali namišljene dosežke naših in jim spregledovati politične, gospodarske, vsakršne napake.” 

Ali smo leta 2001 ali 2022? Malce sem zmeden ...
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Video - Jan Macarol: "Električni avtomobili redko gorijo, ko pa gorijo, gorijo drugače, zato jih je težje pogasiti"
  • 21. 12. 2024
Gledali smo: Filmski Piccolomini
  • 25. 01. 2025
Dražgoše kot tragedija
  • 24. 01. 2025