1944: »Zavezniško« sejanje množične smrti pri Gorici (10. del)

»Zavezniki« so z bombardiranjem na Goriškem uničili več kot 150 človeških življenj in jih okrog 300 ranili. Letala so odvrgla 32.370 kasetnih (šrapnelskih, cluster) bomb, ki so se razpršile v manjše smrtonosne drobce. Ob cesti, ki pelje v Gorico, je ležalo veliko ubitih. Celo na poljih so ubili ali ranili veliko kmetov.

»Zavezniška« letala so v soboto, 18. marca 1944, s tremi eskadriljami bombardirala letališče Roje pri Gorici. Nemci so na poljih okrog letališča zgradili velike hangarje, da so lahko vanje skrili vojaška letala. Ameriški in britanski »zavezniki« so hoteli, seveda na željo partizanov, popolnoma uničiti letališče, zato so odvrgli bombe na široko območje, ki je zajelo vasi Gabrje, Rubije, Sovodnje, Peč, Rupo, Miren, Orehovlje, Bilje, Vrtojbo, Štandrež in polje v bližini letališča.

32.370 kasetnih bomb

Že zjutraj so na letališču sprožili alarm za zračni napad, vendar so ga okrog 10. ure preklicali. Malo pred 11. uro je sledilo presenečenje. Iz smeri Mirenskega gradu, med Vrhom in Gradom, so se nenadoma pojavila angleška in ameriška letala, nekatera bolj svetla, druga temnejša, drugo ob drugem, ki so jih spremljali lovci. Priletele so tri eskadrilje, v vsaki je bilo okrog osemnajst letal.

Bombardiranje se je začelo že pri Rubijah in se nadaljevalo proti severu, v smeri Mirna, Vrtojbe in Šempetra. Letala so odvrgla 32.370 kasetnih (šrapnelskih) bomb, ki so se razpršile v manjše smrtonosne drobce.

Na samem letališču je prišlo do velikega razdejanja, saj je umrlo precej vojakov, uničenih je bilo več letal. Na Rojah je gorelo. Ob cesti, ki pelje v Gorico, je ležalo veliko ubitih. Na poljih je bilo ubitih ali ranjenih veliko kmetov, ki so v tistem času sadili zgodnji krompir.

Eksplozije so ljudi zbegale. Eni so hiteli v hiše odpirat okna, da jih eksplozije ne bi razbile, matere so iskale otroke, drugi so bežali v zaklonišča. Marsikdo ni utegnil narediti dveh korakov, ker so ga delci eksplodirane granate že dosegli.

Strašen prizor

Eksplozije so ljudi zbegale. Eni so hiteli v hiše odpirat okna, da jih eksplozije ne bi razbile, matere so iskale otroke, drugi so bežali v zaklonišča. Marsikdo ni utegnil narediti dveh korakov, ker so ga delci eksplodirane granate že dosegli. Letala so odvrgla svoje breme in pustila za sabo strašen prizor. Kamor si pogledal, povsod mrtvi in ranjeni, razmesarjeni, umazani od zemlje. Povsod je bila kri, z vseh krajev sta se slišala jokanje in stokanje. Živina na polju je splašena begala in dirjala na vse strani s plugom ali vozom vred. Asfaltirana cesta je bila posejana z lijaki, ki so jih naredile bombe ob eksploziji. Na Rojah je gorelo. Bilo je kakor na sodni dan.

Kamor si pogledal, povsod mrtvi in ranjeni, razmesarjeni, umazani od zemlje. Povsod je bila kri, iz vseh krajev sta se slišala jokanje in stokanje. Žival na polju je splašena begala in dirjala na vse strani s plugom ali vozom vred.

Uničili so 150 življenj

Nebo se je potemnilo in zaradi eksplozij so se dvigali celi oblaki prahu in zemlje. Tisti dan je umrlo in bilo ranjenih tudi več civilnih delavcev na letališču, večinoma Furlanov, ki so bili nasilno mobilizirani v nemško delovno organizacijo Todt, ki je gradila nasipe in bunkerje v bližini tega letališča.

»Zavezniki« so z bombardiranjem na Goriškem uničili več kot 150 človeških življenj in jih okrog 300 ranili.

V Mirnu 30 ubitih

V tem bombnem napadu je bil zelo prizadet tudi Miren, predvsem Breg, kjer je umrlo 30 ljudi; 27 domačinov in dve vaščanki s Peči (ena ženska in dekle, ki se je na Bregu učilo šivati) ter eden iz Ločnika. Devet ljudi je umrlo ob samem bombardiranju, drugi pa so pozneje podlegli ranam v goriški bolnišnici. Kdor je bil hudo zadet, ni učakal naslednjega dne. Še tisti, ki so bili lažje ranjeni, so bili v bolnišnici dolgo časa. Bombardiranje je prizadelo tudi bližnje Orehovlje, kjer je bilo pet mrtvih. Tudi tam je bilo precej težje in lažje ranjenih.

V bombnem napadu je bil zelo prizadet tudi Miren, predvsem Breg, kjer je umrlo 30 ljudi; 27 domačinov in dve vaščanki s Peči (ena ženska in dekle, ki se je na Bregu učilo šivati) ter eden iz Ločnika.

Ranjenci v cerkvi

Nekatere družine iz Mirna so izgubile po več članov. Ranjence in mrtve iz zgornjega dela Mirna so ljudje začeli nositi v cerkev. Ležali so na slamnjačah po sredini cerkve in pod korom. Tam je mirenski dekan Oskar Pahor (1888–1964) te nesrečneže tolažil in s solznimi očmi podeljeval poslednje zakramente. Ranjenci so stokali in prosili duhovnika, naj pride tudi k njim. Medtem je pred cerkev pripeljal nemški tovornjak, ki je naložil ranjence in jih odpeljal v goriško bolnišnico.

Težavo je predstavljal požgan most čez reko Vipavo, ki je povezoval zgornji in dolnji del Mirna, ki so ga sredi septembra 1943 zažgali partizani, da bi upočasnili nemško napredovanje po kapitulaciji Italije. Zato so partizani ranjence iz dolnjega Mirna kar z vozovi pripeljali do mostu čez Vipavo v Gabrjah, kjer so jih naložili na nemške tovornjake in jih odpeljali v bolnišnico v Gorico.

Tudi pet otrok

Naslednji dan je bila nedelja in praznik sv. Jožefa. Ob treh popoldne je bil pogreb dvajsetih ubitih, med njimi petih otrok, mlajših od deset let (Pavel Frančeškin, Jurij Klančič, Peter Kosič, Lovrenc Štanta, Silvester Ušaj). Najmlajši žrtvi bombardiranja v Mirnu sta imeli pet let, najstarejša pa 69 let. Na mirenskem pokopališču so izkopali velik skupni grob, v katerega so pokopali večino ubitih, enega zraven drugega. Na Peči, kjer sta bili ubiti dve ženski, je bil pogreb ob pol petih.

Pogreb tistih, ki so umrli v bolnišnici, je bil v naslednjih dneh. Iz mirenske mrliške knjige je razvidno, da je bilo pokopanih: 19. marca 1944 devet oseb, 20. marca 16 oseb, 21. marca ena oseba, 31. marca pa je umrla v letalskem napadu ranjena vaščanka iz Mirna (Župnija Miren skozi stoletja, Miren, 2009; Renato Podbersič ml., Novi glas, 13. marec 2014).

Spomenik sredi Mirna

Alarmi, ki so naznanjali nevarnost zračnega napada, so se vrstili tudi po bombardiranju, le da je tokrat vsak zarezal v dušo ljudi. V vseh sta ostala strah in globoka žalost. »Zavezniki« so Gorico bombardirali tudi 8. aprila 1945. Bombe so padle na bližnji slovenski Štandrež in ubile 12 ljudi.

Danes je na grobu v Mirnu plošča z napisom: Padli v borbi 1941–1945. »Padli«? Saj so jih vendarle ubili. In – kakšna »borba«? Komunistična in »zavezniška«. Na ubite v bombardiranju marca 1944 spominja spomenik v parku sredi Mirna.

Danes je na grobu v Mirnu plošča z napisom: Padli v borbi 1941–1945. »Padli«? Saj so jih vendarle ubili. In – kakšna »borba«? Komunistična in »zavezniška«.

V Trstu so ubili 700 ljudi

»Zavezniki« so večkrat bombardirali tudi Trst. Najbolj je v kolektivnem spominu zapisan napad 10. junija 1944. Petnajst minut po sprožitvi alarma je z morja ob 9. uri v več valovih priletelo na desetine bombnikov. Odvrgli so 98 ton bomb. Padale so z višine 4.000 metrov. Zadele so objekte v pristanišču in ladjedelnici, pomol Audace, železniško postajo Sv. Andrej, mestno središče in predmestje, vključno z Barkovljami. Potopile so tudi ladjo Rdečega križa. Pri Sv. Jakobu so uničili 112 hiš, še 300 so jih poškodovali. Uničili so rafinerijo v Žavljah. Zadeli so tudi cerkev v Ulici Rossetti. Med vračanjem proti domu v bližnji Ulici Dei Porta je pod ruševinami bombe, ki je zadela hišo, umrl tudi Pepi Tomažič, oče Pina in Danice Tomažič.

Ubitih je bilo predvidoma več kot 400 ljudi, brez strehe je ostalo 4.000 ljudi. Skupno je Trst doživel kakih 20 različnih napadov s 700 ubitimi. Teh bi bilo še več, če Trst ne bi razpolagal s predoroma Sandrinelli in pri Sv. Vidu ter 17 zaklonišči za civilno prebivalstvo. 10. aprila istega leta je bombardiranje Opčin zahtevalo 36 žrtev in 50 poškodovanih hiš. Ubiti so bili v glavnem domačini. Pogreb je spremljala slovenska pesem (Aleksander Koren, Primorski dnevnik, 23. april 2023).

Uničenje cerkve v Idriji

Danes stoji župnijska cerkev v Idriji izven mestnega središča. Več stoletij je stala – posvečena je bila zavetnici rudarjev sv. Barbari – v središču mesta. Zidati so jo začeli leta 1622, končali so jo šele leta 1741, in sicer z dogradnjo zvonika, ki je bil visok kar 56 metrov. Imela je tri baročne oltarje. Oltarno sliko zavetnice je leta 1829 naslikal Matej Langus. Slike za procesijo in križev pot je izdelal slikar Jurij Tavčar. Slikarja Ivan Štrukelj in Pavel Šubic sta poslikala prezbiterij in ladjo. Cerkev je imela bogato izoblikovane orgle z 19 registri.

Uničevanje t. i. zaveznikov

Mesto je živelo svoje značilno življenje, dokler niso nadenj priletela »zavezniška« letala. Koordinate za kraj bombardiranja so »zaveznikom« dali seveda komunisti. Kar desetkrat so letala priletela nad Idrijo in jo uničevala. Uničila so rudniške naprave, del gradu Gewerkenegg, cerkev so uničujoče bombardirali dvakrat, uničili so osemnajst stanovanjskih objektov. Ubitih je bilo več ljudi. Uničena je bila duša Idrije.

Ker je v deželi s koncem vojne zavladal komunistični režim in je lahko Cerkev le životarila pod njegovim škornjem, ljudje močno poškodovane cerkve niso smeli obnavljati. Celo material za obnovo naj bi že zbrali. Potem pa je »nekdo« (takratne krajevne oblasti z imeni in priimki) rekel »ne«. Leta 1951 so jo po ukazu porušili. Trg se je z odstranitvijo cerkve precej razširil na velikost 60 x 100 metrov in tam je bilo dolgo časa le parkirišče za socialistične avtomobile.

Petnajst let kasneje so na prostoru starega pokopališča pozidali novo cerkev. Pokopališko cerkev sv. Križa so razen zvonika porušili in na njenem mestu so po načrtih arhitektov Antona Bitenca in Jožefa Kregarja pozidali današnjo župnijsko cerkev.

Zaviti v »tančico skrivnosti«?

Pred leti so o raketiranju Idrije posneli film, 26. aprila 2018 smo si ga lahko ogledali na prvem programu Televizije Slovenija. Film je bil predstavljen z nekaj stavki. Med drugim smo lahko brali, da je bilo v zadnjih mesecih druge svetovne vojne na Idrijo izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so »terjali tudi nekaj žrtev«. Kar pomeni, če prevedemo to nemogočo latovščino, da so tisti, ki so prileteli nad Idrijo in jo obstreljevali z raketami, umorili vrsto ljudi. »Terjali« – kakšna nemogoča beseda za zločinsko uničevalno bombardiranje! In kaj pomeni v tem primeru prav tako skrajno neprimerna beseda »žrtev«, če pa so ljudje vendarle izgubili vse – življenje.

In naprej: »Več deset let so ostali ti dogodki nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo?« Ne komunisti ne njihovi dediči niso (bili) zainteresirani, da bi izvedeli resnico o tem. In še: »Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, ko je lastnik idrijskega vojnega muzeja v roke dobil posebno dokumentarno fotografijo.« Oh, o raketiranju in uničenju Idrije – tako kot mnogih drugih krajev v Sloveniji – se je vedelo, le govorilo se ni o tem, iz različnih razlogov. Obstajale so nekatere fotografije preluknjanih stavb in ruševin. V Idriji je na glavnem trgu zevala praznina, na mestu, kjer je »nekoč« stala župnijska cerkev sv. Barbare. Zdaj pa je naenkrat »nerazumljive dogodke razkriva/l/« dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo. Scenarij je napisala Monika Rijavec, režiral ga je Dušan Moravec.

Nadaljevanje prihodnjič.

(D191: 52-54)