Zvonjenje: kulturna dediščina ali kaj več?

dr. Gabriel Kavčič
vir: Pixabay
POSLUŠAJ ČLANEK
»Vivos voco, mortuos plango, fulgura frango,« pravi star zvonarski izrek: »Žive kličem, mrtve objokujem, strele lovim.« Zadnje vloge zvonovi ne opravljajo več, prav tako se nanje ne zanašamo več za merjenje časa, čeprav se še dobro spomnim, kako so me zvonovi ljubljanske Stolnice med študijem pred izpiti, ko šteje vsak firkelc (vsakih petnajst minut), vztrajno opominjali, da se čas nezadržno izteka.

Zvonovi so praktično vseprisotno glasbilo, v Aziji so se uporabljali že stoletja pred našim štetjem. Krščanstvo jih je »posvojilo« predvsem v okviru meništva kot klic k molitvi, v drugi polovici prvega tisočletja pa se je njihova uporaba razširila po vsej Evropi.

Pomembnost zvonov za našo kulturo je nesporna, o njih pojejo pesmi in opisuje jih proza. Spominjajo nas na pretekla stoletja, ko so zvonovi vabili k molitvi zaradi turške nevarnosti in kuge, pa tudi pred ujmami. Kako zelo je slovenskemu človeku blizu vloga zvonjenja, lahko opazimo, ko pravimo, »da nekaj obesimo na véliki zvon«, »da je po toči zvoniti prepozno«, da je umrlemu »zvonček zapel«, o nujnosti kakega dejanja pa pravimo, da »bije plat zvona«.

Zvon je zaradi vsega tega glasbilo, ki nas spremlja od zore do mraka ne le vsak dan, ampak tudi od zore do mraka naših življenj. Nekatere župnije zaženejo zvonove ob krstu otrok, pred leti pa sem bral o hrvaškem župniku, ki je vse zvonove zagnal kar ob vsakem rojstvu otroka v njegovi župniji. Na drugi strani pa je slišati tudi o največjih anti-zvonarjih, ki se ob priliki smrti v njihovi družini nenadoma spreobrnejo in postanejo veliki podporniki tradicije zvonjenja in zahtevajo vse zvonove za umrlega.

Naši zvonovi so nekakšen pečat in priča velikanskega dela naše zgodovine, naše kulturne dediščine in neštetih usod naših prednikov. 9. maja 1945 so morale ljubljanske cerkve zvoniti ob vkorakanju partizanov v Ljubljano; radostno so nas zvonovi 25. junija 1991 pospremili na pot samostojne države; prav tako smo letos z zvonjenjem zaznamovali začetek našega četrtega samostojnega desetletja. Samo predstavljamo si lahko denimo, kaj vse je videl in čemu vse je pel naš najstarejši zvon, ki od leta 1333 doni iz zvonika koprske Stolnice.

Na drugi strani pa realnost 21. stoletja: vse pogosteje se pojavljajo civilna gibanja, ki nasprotujejo zvonjenju. Nekaterim državljanom je to pač prijetna melodija, del kulturne dediščine ali – najpomembnejše – klic k molitvi. Nekaterim drugim pa predstavlja le nepotreben hrup, četudi zakonodaja pravi, da zvonjenje cerkvenih zvonov ni nikoli hrup.

Celo NIJZ se ubada z možnostjo kvarnih vplivov zvonjenja na državljane, na primer možnost vznemirjenosti in motenj spanja. In presenetljivo dobro so zadeli glavno težavo: zvonjenje je lahko povzročitelj raznih motenj, tudi jeze, med drugim takrat, »ko zvonjenje za posameznika nima sporočilne funkcije«.
Kaj boš vpletal mujezina v to temo, dragi katoličan, če pa sam nikoli ne zmoliš angelovega češčenja, ko zapoje najbližji zvon?

V tem smislu je treba razumeti tudi nedavni članek nekega slovenskega portala z naslovom »Razjarjeni vaščani: ›je res treba, da zvoni vsakih petnajst minut?!‹«, na katerem so besedo dobili neznani »domačini ene od gorenjskih vasi«, ki jih moti trajanje, jakost in pojavnost zvonjenja. Vladi zato predlagajo, da zvonjenje opredeli kot hrup. V nadaljevanju pa drugi državljani ugotavljajo, da »21. stoletje terja spremembe«

Do neke mere je sicer pritožnikom treba dati prav. Zvonjenje bi se res lahko omejilo tako, da ponoči zvonovi utihnejo, kar je tako ali tako navada v večini slovenskih župnij. Smotrno je tudi razmisliti o trajanju zvonjenja, posebej v strnjenih naseljih. Ni namreč malo tistih, ki jih zvonjenje sploh ne moti, ne razumejo pa potrebe po tolikšni jakosti in trajanju.

Zato res drži, da je na mestu uvidevnost s strani pritožnikov in domačega župnika, pa se da marsikaj rešiti. Težava se seveda pojavi, ko kak nadobudnež pride butat na vrata in izsiljevat dušnega pastirja. Potem uvidevnosti že na začetku ni in s tem tudi ne rešitve.

Kar je bolj zaskrbljujoče, pa je utapljanje zvonjenja – skupaj z mnogimi drugimi delci naše prekrasne kulturne dediščine – v kulturni brezobličnosti in brez-kulturnosti našega časa. Če zvonjenje ne spomni na nič lepega, kaj šele na molitev, če nima nobene »sporočilne funkcije«, potem seveda nima smisla in postane le moteč hrup.

Zato bi morali tudi mediji – če hočejo biti konstruktivni in koristni v službi narodu – paziti, komu dajejo besedo, ko se govori o tako pomembnem delu naše kulturne dediščine. Včasih namreč gre za čisto navadno nasprotovanje tistih, ki sami nimajo spoštovanja do ničesar / nikogar, niti lastne kulturne dediščine, ali pa so kar odkrito nestrpni.

Nasprotovanje zvonjenju je torej lahko nekaj dokaj razumnega; lahko gre za klasični stari antiklerikalizem; lahko pa se tudi uvršča med žalostne, a prisotne pojave norčevanja iz naše kulture, narodnih noš, narodnozabavne glasbe, zastave in podobnega.

To pa je nevarna smer, pred katero je treba opozarjati, če želi naš narod čez nekaj let še imeti kaj, kar ga bo povezovalo, utrjevalo, in kar bo lahko kot svojo dediščino pokazal zanamcem, tudi tistim, ki zaradi mlačnosti katolikov morda že dolgo ne bodo več vedeli, čemu je zvonjenje pravzaprav izvorno namenjeno.

In to je zadnja misel, povezana z naraščajočim nasprotovanjem zvonjenju naših cerkva: ne zanašajmo se na argument kulture in zgodovine. Vse do sedaj povedano seveda drži, a glavni argument je bistveno bolj pomemben: zvonjenje kliče k molitvi. Podporniki zvonjenja se radi sklicujejo na kulturo in svarijo rekoč: »boste že videli, anti-zvonarji, ko bodo mujezini peli z minaretov ...«

Kaj boš vpletal mujezina v to temo, dragi katoličan, če pa sam nikoli ne zmoliš angelovega češčenja, ko zapoje najbližji zvon? To – naše redno krščansko življenje, na katerega nas zvonjenje najprej spominja – bi bilo resničen argument za pomembnost zvonjenja, ki je utemeljen na verski svobodi. To je resnična »sporočilna funkcija«, in to bi bil argument iz življenja, ne pa iz zgodovine ali kulture. Brez tega, to si je treba priznati, zvonjenje dejansko izgublja smisel.

 
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Quo vadis, Bližnji vzhod?
  • 08. 10. 2024
RTV
Polom informativnega programa: nihče več pri zdravi pameti se ne želi zaposliti na RTV
  • 07. 10. 2024
Frančišek, film
Film: Frančišek
  • 06. 10. 2024