Zlom – prek zgodb do realne slike življenja v Jugoslaviji – Knjiga, ki ji (še) ni bilo usojeno postati film

Peter Merše
13
Foto: Igor Vovk

V petih izmišljenih zgodbah, ki pa so delno tudi avtobiografske, Anton Tomažič v svojem prvem leposlovnem delu prikaže realnost življenja v Jugoslaviji. V zgodbah se da lepo zaznati razvoj v tem obdobju, ki je naposled pripeljal tudi do zloma sistema, ki tako ni le naslov prve zgodbe, po kateri naslov nosi tudi knjiga, ampak ima simbolnejši pomen.

Zlom namreč simbolizira tudi osebne bitke posameznikov, ki so se v preteklem sistemu živeli in se v njem nemalokrat tudi zlomili. V sistemu, ki je bil nekoliko mehkejši od različic vzhodno in južno od nas se je svobodomiseln posameznik znašel pred težko dilemo. Ostati zvest svoji vesti ali se zlomiti in pridobiti privilegij, ki bi iz tega izšel.

V prostorih Zavoda Iskreni je avtor Anton Tomažič v družbi urednika Leona Jagodica in direktorja Zavoda Igorja Vovka predstavil knjigo, katere zgodba pa ni posebej sveža, saj je v njegovem predalu na luč sveta čakala kar 35 let. Tomažič, sicer pravnik, se je namreč že v mladosti navduševal tudi nad režijo, je v osemdesetih spisal scenarij za film Zlom.

Filmska zgodba ni ugledala luči sveta, zato je zdaj v knjižni obliki

Scenarij je poslal na podjetje Viba film. Kljub temu, da režima nikjer neposredno ne kritizira, je zgodba prikazovala apatijo samoupravljanja, zato je bil toliko bolj presenečen, ko je scenarij dobil odobritev. Ključno vlogo pri tem je imel direktor Vibafilma Bojan Štih.

Za režiserja je bil določen Jože Pogačnik in priprave so že stekle, nato pa je produkcijo prekinila smrt Bojana Štiha. Njegovi nasledniki za izvedbo projekta niso našli sredstev. Zgodba je tako obtičala v predalu vse do danes. Tomažič ne skriva ambicije, da bi se zgodba kdaj prelila tudi na film, a zato, da jo spravi med ljudi, jo je najprej predelal v knjižno obliko.

foto: Peter Merše

Anton Tomažič je kot pravnik in inovator imel pionirsko vlogo pri uvajanju računalništva v pravni sistem ter ustanovil portal IUS-INFO. Kot disident je aktivno sodeloval pri osamosvojitvi Slovenije in bil Demosov poslanec v prvem svobodno izvoljenem parlamentu.

Čas osamosvojitve je opisal v knjigi V Objemu Slovenske pomladi, v knjigi Velika priložnost pa kot podjetnik vzpodbuja mlade k optimizmu. Svojo izkušnjo padca v brezno na otoku Nevis iz katerega se je sam rešil po 10 dneh je opisal v knjigi Drugi kraj rojstva: Nevis, je pa tudi prejemnik priznanja Poslovna dejavnost kot plemenita poklicanost.

Bralec skozi življenjske zgodbe delavcev v Megastroju (Litostroju) spoznava življenje v Jugoslaviji

Večina zgodb je postavljena v tovarno strojev Megastroj, ki predstavlja ljubljanski Litostroj, v katerem je bil Tomažič vrsto let zaposlen kot pravni svetovalec direktorja, tako da je razmere v tovarni dobro poznal, nekaj zgodb pa tudi v gore in v vojsko. Čeprav so zgodbe izmišljene, pa Tomažič priznava, da imajo tudi nekaj avtobiografskih prvin.

Bralcu ne želi opisovati stanja v Jugoslaviji, ampak želi, da ga bralec začuti sam, s čimer je knjiga po njegovem mnenju primerna tako za kritike nekdanje skupne države in predvsem njenega režima, kot tudi za Jugonostalgike. Tako knjižnih, kot filmskih uprizoritev tega časa nam v Sloveniji še krepko manjka, je prepričan Tomažič.

Foto: Peter Merše

Ugotavlja, da je bilo v Jugoslaviji stanje boljše kot v drugih državah vzhodnega bloka. Večini ljudi materialno ni kaj dosti manjkalo, oz. niso imeli občutka, da jim karkoli manjka. Problem je bil pri bolj svobodoljubnih ljudeh, ki jih je sistem jasno usmerjal ter jih tudi strogo kaznoval, če so od začrtanih smernic preveč odklonili. A kot ugotavlja, večini ljudi svoboda ni toliko pomembna, zato so tudi v Jugoslaviji dobro shajali. Sam se uvršča med svobodomiselnejše posameznike, zato si tistih časov ne želi več.

Želi pa si o njih pisati, govoriti, razlagati, da bi jih ljudje bolje začutili. In pot do pozornosti bralstva skuša doseči z zanimivo zgodbo. Zato je knjiga na prvi pogled daleč od izobraževalnega gradiva. Po žanru nekje med kriminalko, dramo in romanco, odvisno od posamezne zgodbe. Kot taka lahko doseže tudi bralce, ki iščejo le zanimivo zgodbo za sprostitev. Iz nje pa se vseeno tudi kaj naučijo. Zaveda se namreč, da marsikdo, še posebej mlajši, ali pa opazovalci iz tujine o jugoslovanskem socializmu nimajo pravega razumevanja.

Tuje mu je zatekanje v skrajnosti, tako kot založbi Iskreni

Tomažiču je pri naslavljanju teme preteklega režima tuje zatekanje v skrajnosti, pa naj gre za samoupravljanje ali narodno spravo, ki ji je tudi posvečena ena zgodba v knjigi. Kot ugotavlja imamo v Sloveniji dva povsem diametralna pogleda, ki se ne strinjata praktično o ničemer. Sam s želi, da bi spravo dosegli, k čemur je tudi aktivno pripomogel z osebno pobudo.

Foto: Igor Vovk

Tomažič tudi glede pisanja še ni rekel zadnje. Omenjena knjiga je njegovo prvo leposlovno delo, ideje pa ima za še kakšnega, če bo le dobil kaj motivacije od bralstva. Njegova prva leposlovna knjiga je zdaj pred vami, na voljo tudi v Založbi Iskreni.

Založbi, ki kot del zavoda nima ambicije biti klasična založba z obilico izdanih knjig, ampak predvsem biti dopolnilo poslanstva zavoda Iskreni. Kot je dejal urednik založbe Leon Jagodic je v pripravi še več del, prvič tudi za mladino.

Knjigo Zlom Antona Tomažiča lahko naročite v e-trgovini Iskreni.

13 KOMENTARJI

  1. Zanimivo, da je direktor Vibafilma v tistih časih bil pripravljen posneti film.

    Osemdeseta so bila v marsičem bolj odprta za vsakršno disidentstvo kot pa danes. Takrat so se odpirale teme, za katere nekateri nočejo, da bi se danes leta 2020. Ljudje so imeli pokončnost in hrbtenico (tudi levi demokrati), številni pa bi se danes prodali za nekaj srebrnikov.

  2. Bojan Štih je bil človek širokega duha, zato me to kar omenjate ne preseneča. Zelo pa si želim, da bi se posnel film o našem revolucionarnem obdobju in to po pisateljski predlogi kakega velikega mojstra peresa. Jančar se mi ponuja, ker dobro razume ta čas.

  3. Knjigo “Zlom” sem z užitkom prebrala. Dobra je.

    Tudi jaz sem bila zaposlena v tistih letih, kot pisatelj Anton Tomažič.
    Poleg rednega dela sem bila tudi v Sindikatu in imela funkcijo “KULTURNI ANIMATOR”. Predvsem smo prirejali proslave ob novem letu in organizirali izlete. Večina zaposlenih je bila za varianto “enonočni izklet”, kajti vsaka noč ima svojo moč.

    Če bo posnet film, bi bilo mogoče dobro, da bi dodali še tematiko RAČUNOVODSTVA.
    Kajti na BILANCO uspeha, je MOČNO vplivala “politična ekonomija”.
    Imeli smo SDK, pa vendar, v katero podjetje bodo šli REVIZORJI, so odločile POLITIČNE STRUKTURE.
    V našem podjetju so bili kar pogosto, so pa sami priznali, da so v občini nekatera podjetja, kamor še niso vstopili.

    • Kraševka, s tem, ko si nas spomnila na priljubljene enonočne sindikalne izlete, si me vrnila v mlajša leta.

      Kot nekdanja sindikalna funkcionarka se morda še spomniš znane aktivne sindikalistke, ki je šele zjutraj prišla domov s sindikalne zabave in pod vtisom rajske zabave zapela še ne docela budnemu možu: “Jaz sem mlada sončnica, polna sem semenčic!”

      • Nesramno obtožujete vse po člez.

        Naši izleti so bili namenjeni spoznavanju domovine Slovenije in naših sosednjih držav. Noben primer se pri nas ni zaključil tako žalostno, kot je omenjen v “Zlomu”. Na vseh naših izletih se je veliko prepevalo, včasih tudi plesalo.

        Se je pa s pomočjo izleta formiral marsikateri novi par. Veliko jih je dozorelo v zakonsko zvezo.

      • Kraševka, v svoji družbeno politični sindikalni ihti očitno nisi za šalo.

        Ne bi se pošalil na račun sindikalnega dela, ker sem bil vedno le navaden član sindikata, ki nisem imel vpogleda v sindikalno garaštvo, če me na lepe trenutke sindikalnih zabav ne bi spomnila s sledečim stavkom:

        “Večina zaposlenih je bila za varianto “enonočni izklet”, kajti vsaka noč ima svojo moč.”

      • Slovenec kremeniti, tisti stavek, kaj je rekla žena možu, ko se je vrnila z izleta, se mi je zdel žaljiv.
        Vedno so bili na naše izlete vabljeni možje in žene naših delavcev, čeprav so zakonci delali drugje. Zato se mi je zdel nujen odgovor.
        Nisem bila funkcionar, ampak le “kulturni animator”, sicer sem imela drugo delovno mesto.
        Naše proslave so bile res kulturne in enako izleti.

      • Kraševka, upam, da niste vsi krščanski demokrati tako občutljivi.

        Sploh nisem težil okrog tvojega sindikata, temeveč sem se le šalil na račun nekdnjega sindikata nasploh.

        Skoraj ne morem verjeti, da še nisi slišala za nekdanjo ponarodelo himno sindikalnih žurerjev, ki govori o mladi sončnici, ki mnogokrat ni bila daleč od resnice.

        Meni se ni težko opravičiti, če si me narobe razumela.

      • Seveda sprejmem opravičilo. Verjamem, da se je marsikje dogajalo marsikaj.
        Prav zato smo v našem kolektuvu (to je tudi vodstvpodjetja podpiralo), vabili na obletnice podjetja in na izlete tudi sozakonce. Zadovoljni delavci in zdrave družine, smo vedno smatrali, da pripomorejo k uspehu podjetja.

        Levičarska in liberalna družba, pa danes gleda na družino zasmehovalno, kar se kaže tudi sedaj v primeru pri Pivčevi v Izoli.

  4. Res je g. Rokc 80 leta so bila leta, ko so že poganjale prve korenine Slovenske pomladi. Sicer ne bi mogli v dveh letih dovolj spremeniti miselnosti večine Slovencev za osamosvojitev in prehod v nov družbeni sistem.
    Sam vidim večji problem kot v spremebi idoloških premis, v problemu nerazumevanja in okostenele socialistoične miselnosti povzani s temelji delovanja učinkovitih gospdarsko razvojnih modelov. Ta mislnost izvira in je pogojena z neverjetno finančno nepismenostjo ne samo preprostih ljudi temveč tudi in predvsem politikov.
    Pri tem ni bistvenih razlik med levim in desnim polom saj imata oba v osnovi zgrešen (še vedno socialistični pogled na vlogo in pomen denarja sploh pa javnega denarja in javnega v odnosu na privatno) Tako še danes včina ljudi in politikov pozna zakonitosti delovanja socialističnega gospodarstva, zelo malo pa vemo o temeljnih strutkurah delovanja kapitalisitičnega sistema, ki temelji na privatni lastnini in na denarju ter bankah.
    Pojem denarja je v zavsti ljudi še vedno negativen, (vsi ki si finačno opomorejo mpo prepričanju ljudi tega niso dosegli, ker bi bili sposobni in delavni ampak ker kradejo). Ko pa gre za ravnaja z javnim denarjem pa je odnos še bolj katastrofalen. Kdor se uspe dokopati do upravljanja z javnim denarjem, pozabi da zanj veljajo ista načela kot za zaseben denar.
    Z javnim denarjem se dobesedno razsipa in seveda išče vse načine kako bi se ga spravilo v zasebne žepe. Posledično imamo manj učinkovit gospodarski sitem in slabši stabdard od držav, kjer te stvari obvladajo že nekaj stoletij in ne le 29 let.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime