Zlatko, presstitucija in svoboda govora

Pretekli petek smo izvedeli, da je tožilstvo ovrglo ovadbo zoper Zlatana Čordića. Ovadil ga je direktor NIJZ Milan Krek in sicer zaradi suma neupravičenega snemanja.

Spomnimo, Čordić je novembra lani v središču Ljubljane zasledoval gospoda Kreka. Medtem ko je neznani pomočnik vse skupaj snemal, je Čordić Kreku skušal prekrižati pot in mu zastavljal nesramna in žaljiva vprašanja. Krek je večkrat zamenjal smer hoje, da bi se zalezovalcema izognil, in ju prosil, naj ga pustita pri miru. Po dobrih osmih minutah in pol je zagrozil, da bo poklical policijo in takrat sta Čordić in njegov pomočnik odnehala.

Kritikom Janše se ni bati pregona, kakšnim drugim kritikom vendarle

Isti dan, prav tako v petek, je v Evropskem parlamentu potekala seja skupine za spremljanje spoštovanja demokracije, ki je obravnavala Slovenijo. Na seji smo lahko slišali ogromno opozoril o posegih v medijsko svobodo v Sloveniji s strani trenutno vladajočih, ki da je le vrh ledene gore, in da gre za širšo problematiko posegov politike v svobodo izražanja. Tudi Čordić je bil kot primer tega omenjen več kot enkrat.



Ob vsej zaskrbljenosti za svobodo novinarskega dela bi se na prvi pogled morali razveseliti odločitve tožilstva, da ovadbo zoper Čordića ovrže. Če tožilstvo ne bo preganjalo niti do vlade izjemno kritičnega aktivista, ki je s kolegom na ulici oviral in verbalno napadal direktorja NIJZ, da bi dobil »odgovore na vprašanja javnosti«, potem se novinarji nimamo res česa bati pri svojem delu.

No, to velja za kritično delo do aktualne vlade, ki jo vodi »slovenski Orban« Janša. Video, ki ga je Janša skušal predvajati v evropskem parlamentu, pa ga je predsednica odbora Sophie in't Veld cenzurirala, namreč razkriva celo serijo napadov na novinarje, ki so kritično poročali o drugi strani, ki je trenutno slučajno v opoziciji. Od brutalnih pretepov in skorajšnjega umora do številnih novinarjev, ki so izgubili službo.

Zavržena ovadba pa, poleg zavedanja, da se kritikom trenutne oblasti ni treba bati pregona, prinaša tudi zlovešče sporočilo. S funkcionarji, ki delajo za trenutno oblast, se lahko dela, kar hoče. Če kot družba dajemo signal, da je Čordićevo ravnanje sprejemljivo, potem je samo vprašanje časa, kdaj bomo od mazaških akcij, groženj in strašilnih performansov prišli do fizičnega nasilja.

Ob tem je prav smešno poslušati eminentne govorce, kot je direktor RTV Slovenija, pa urednica STA in nekdanja informacijska pooblaščenka, ki jadikujejo, kako je svoboda izražanja ogrožena zaradi Janeza Janše.

Če kot družba dajemo signal, da je Čordićevo ravnanje sprejemljivo, potem je samo vprašanje časa, kdaj bomo od mazaških akcij, groženj in strašilnih performansov prišli do fizičnega nasilja.

Upravičeni in namišljeni očitki

Najhujša stvar, ki so jo konkretno navedli, je spor zaradi financiranja STA, ki bi bil že zdavnaj rešen, če bi STA posredoval dokumente, ki jih je zahtevala vlada oz. v njenem imenu Ukom, ne-dvig RTV prispevka in nekaj neprimernih tvitov.

Nikakor ne zagovarjam premierjevega sproščanja ventilov s čivkanjem, še posebej, ko je njegovo čivkanje vulgarno in neprimerno. In večkrat tudi je. Tako zanj kot za njegove koalicijske partnerje in Slovenijo bi bilo bolje, če bi se uspel kdaj zadržati, preden koga ozmerja s prostitutko. A po svoje tudi razumem, da kdaj izgubi živce. To, kar mediji počnejo z njim zadnjih trideset let, ni medijski umor, je medijski masaker.

In čeprav premierju evropske države ne pritiče niti samovoljen odklop s seje Evropskega parlamenta, niti zmerjanje novinarjev na Twitterju, je to tudi edino, kar lahko na tem področju Janši očitamo. Nekaj žaljivk na socialnih omrežjih pa še nobenega resnega novinarja ni odvrnilo od nadaljevanja svojega dela. Prav nasprotno, običajno ga še podžge.

Pomenljiva je tudi vsebina posebej izpostavljenih tvitov in kritik. Tisti, ki je bil domnevno za STA tako uničujoč, da so ga morali izpostaviti, je kritika tega, da je STA sredi epidemije opravil intervju prav z Zlatanom Čordićem, ki je znan korona skeptik in avtor več ekscesov in pozivov proti nošenju mask. Dajati prostor v državno sponzoriranem mediju človeku, ki ruši skupna prizadevanja za zajezitev virusa, morda res ni nacionalna sramota, državotvorno pa prav tako ne.

In glede drugega tvita, tistega o prostitutkah. Zadeva je pristala na sodišču, kjer še vedno ni povsem končana. Se je pa po tem tvitu začela pogosteje uporabljati beseda presstitucija, ki označuje dejanje, ko novinar napade in diskreditira določenega posameznika, običajno brez resnih dokazov.

Prav ena izmed ozmerjanih novinark je denimo prejšnji teden izvajala nekaj takšnega nad poslancem Desusa Brankom Simonovičem. Če je sprva kazalo, da res ni diplomiral, je novinarka pripravila bombastično zgodbo, še preden je poslanec lahko posredoval dokaze, nadaljevala pa jo je tudi po tem, ko so na dan prišli dokazi, da je diplomiral, kar so potrdili tudi na njegovi fakulteti. Čisto slučajno gre za poslanca stranke Desus, ki je imel pomembno vlogo pri neuspehu Karla Erjavca da bi strmoglavil Janeza Janšo s premierskega položaja.

Čeprav v tem trenutku res ni neposredno ogrožena, se za svobodo govora ne smemo nehati prizadevati. Kot tudi ne za več dostojnosti v javnem diskurzu. Takrat, ko na Gregorčičevi sedi Janša, in takrat, ko je tam kdo drug. V tej luči gre tudi pozdraviti skrb evroposlancev.

Prav zanimivo pa je videti, kako lahko malo presstitucije, malo odvečnega dramatiziranja in političnih povezav ter nekaj nepremišljenega tvitanja ustvari povsem izkrivljeno sliko stanja v naši državi. Da se tako stanje kot slika izboljšata, pa bo vsakdo od vpletenih moral opraviti svoj del domače naloge.

Zvočni posnetek komentarja Petra Meršeta: