Življenje prek roba zemeljskega

»Nekoga moraš imeti rad …«, Mislim, da je opisano dejstvo, da nekoga moraš imeti rad, najbolj prvotna in prvobitna bivanjska potreba, kar jih obstaja in ki jo je tako zelo lepo izrazil Ivan Minatti.

Seveda pa je še pred tem dosti prej sama danost življenja oziroma danost samega življenja, ki pa še bolj kakor ta, da namreč moramo nekoga imeti radi, izvira iz najbolj bivanjske potrebe po ljubezni, ker je življenje potrebno najprej ljubiti, šele nato spočeti.

Človeško življenje mora izvirati in izhajati že dosti pred spočetjem, iz najbolj čiste - kolikor se le da – prvinske namere in želje, življenje ljubiti in ga v polnosti tudi sprejeti, nič drugega. Edini in prvi pogoj, ki je tudi edini pravi pogoj za spočetje življenja je in mora biti: ljubiti.

Ljubiti življenje v dejanju in resnici

Edina »stvar«, za katero sem prepričan, da o njej vsi vsaj podobno mislimo, da jo je nad vse najprej potrebno vzljubiti in ljubiti, je življenje. Niti ne samó v neki le zgolj platonski idejni zasnovi oziroma platonskem idejnem svetu ali zgolj v možnosti življenja in potentiam.

Edini in prvi pogoj, ki je tudi edini pravi pogoj za spočetje življenja je in mora biti: ljubiti.

Življenje je namreč potrebno ljubiti v dejanju in resnici, kot beremo v Prvem pismu apostola Janeza v 3. poglavju, v vrstici 18.  Življenja tudi ne moremo ljubiti samo v nekem svetu Platonovih idej in zamisli, ampak v konkretnosti človeških bivanjskih življenjskih potreb slehernega izmed nas.

In če drži – in zagotovo drži – da nekoga moraš imeti rad, potem verjetno drži tudi, da je nekje kraj, kjer je vse dobro, ker mora biti vse dobro. In je nekje kraj, kjer mora biti vse prav, ker mora biti vse prav. In je nekje kraj, kjer mora biti vse pravično, ker mora biti vse pravično. In je nekje kraj, kjer mora biti vse čisto, ker mora viti vse čisto. In je nekje kraj, ker mora biti vse sveto, ker mora biti vse sveto. In je nekje kraj, kjer mora biti vse Božje, ker mora biti vse Božje.

Kajti, če je vse Božje, je vse v ljubezni in je vse Ljubezen. Saj na koncu koncev, in na konci tudi tega konca, in ne nazadnje, tudi na koncu vseh koncev,  mora biti nekaj, kar po svojem bistvu, torej vsebini sami, osreči vsakega. V krščanskem nauku je to ljubezen, zato, ker je to tudi osnovna opredelitev Boga, kajti Bog je ljubezen (Deus caritas est).

Življenje je bilo najprej v Ljubezni

Zato so nebesa, v katera se oziramo ob prazniku Vseh svetih, tako zelo nedvoumen, upajoč in tih odgovor Boga, da je življenje bílo najprej v Ljubezni, in prav tako biló ljubljeno spet najprej od Ljubezni same in v Ljubezni sami.

Zato resnično blagor vsem, ki tudi ob Dnevu mrtvih (kot imamo neposrečeno navado imenovati praznik Vseh svetih), najdejo in odkrijejo večno davno, večno lepo in večno neskončno ljubezen, s katero Bog ljubi vsako življenje.

Praznik Vseh svetih nam razkriva dejansko namero Boga, da nas ljubi z večno ljubeznijo in to v dejanju učlovečenja, smrti in vstajenja Jezusa Kristusa, ter v resnici Življenja, ki se je bila z vstajenje našega Gospoda v vsej polnosti tudi razodela.

Praznik Vseh svetih nam daje osrečujoče spoznanje, da ima življenje smisel le v tistem, kar večno in za vedno ostane. Gotovo pa tudi v tistem, kar ni in za večno tudi ne ostane. A to le pod pogojem, da nam to, kar imamo in dedujemo samo na tem svetu, služi, da s tem odgovorno ravnamo in vse z ljubeznijo in v ljubezni razdajamo in razdamo.

Saj na koncu pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen (prim. 1 Kor 13,13). Tista ljubezen, s katero smo sprejemali in dajali, razumeli in tolažili, vzgajali in poučevali, gledali n poslušali ...

Ne ostane torej tisto, kar smo, ampak tisto, s čimer smo sprejemali in dajali ... In če smo vse sprejemali in dajali z ljubeznijo, ostane na koncu samo ljubezen.