Žiga Turk, Časnik.si: Čedalje več fašizma?

"V nekih lepših, srečnejših časih, ko se levičarji v svoji dominantnosti še niso počutili tako ogrožene, je bila diskreditacija za vse priložnosti beseda neoliberalec, lani pa se je ob diskusijah o družinskem zakonikom in migrantih ter po udarcih, ki jih je v zadnjem letu prejela levica, se je kot taka uveljavila beseda fašist," pravi Žiga Turk v komentarju za Časnik.

Živčnost in jeza levice zaradi neuspeha miselnih monopolov, ki razpadajo v medijih, saj so razkrinkali oblike novinarstva, ki imajo zdaj ime post truth (po-resničnost) in fake news (potvorjene novice) ter zgrešenem konceptu multikulturnosti, se kaže v poseganju po težjem in v vojni preizkušenem orožju. Stekla levica zdaj svoje nasprotnike obklada s fašisti, klerofašisti, neofašisti, evrofašisti ipd. Sebe pa deklarira za antifašiste, kratko antifo, s čimer počne enako kot je nekoč počel Josip Stalin.

To vrnitev Turk razloži na primeru fašizma iz časa druge svetovne vojne in po njej. Pravi, da je zanimiva prvič zato, ker je bil medvojni boj komunistov proti vsem ostalim popolnoma neuspešen in drugič zato, ker so sile fašistične Italije na vzhodni fronti igrale povsem obrobno vlogo, če sploh.

"Nadaljevanje politike z nedemokratičnimi sredstvi je ključna lastnost fašizma v njeni trockistični definiciji," pravi Turk, ki poudarja, da je prav zato žalitev ometavanje ljudi, ki so bili izvoljeni na poštenih in demokratičnih volitvah s fašisti, klerofašisti, evrofašisti, ekofašisti.

"Pri cepetanju, da je ta ali oni fašist, gre za poskus izobčenja osebe ali politike iz demokratičnega procesa. O obtožencu ne pove nič, o obtoževalcu pa, da je miselno ostal dedič prvega antifašista, Josipa Stalina.

Kar pa ne pomeni, da lahko diskreditacije vzamemo zlahka. "Obtožbe, da naj bi bil predvojni jugoslovanski režim klerofašističen, so še vedno izgovor za krvavo revolucijo," v komentarju, ki si ga v celoti lahko preberete na Časniku, pravi Žiga Turk.