Želja Janeza Krstnika, da bi bil uslišan

Veliko je načinov, s katerimi ljudje izražamo svojo prvobitno željo in hrepenenje, da bi bili slišani. Ni ga verjetno koraka, ki bi ga naredili, da ne bi izražali – tako ali drugače – željo po biti slišan.

V tem izrazu je skrito tudi vse tisto, kar se nanaša na biti slišan, kot npr. biti upoštevan, biti sprejet, biti opažen, biti zaščiten, biti ljubljen, biti uspešen, biti brez razlike upoštevan, biti pohvaljen, biti pravično grajan, biti pravično in pravilno opozorjen, biti pravilno in pravično konkurenčen, biti pravilno izzvan …

V biti slišan se zares skriva veliko hrepenenje človeka, ki želi biti slišan v najbolj polnem pomenu in polni vsebini, ki jo premore besedna zveza biti slišan.

S preprostimi besedami pa vse to večkrat povzamemo z izrazom, da je mora biti človek sprejet. Najprej sprejet takšen kakršen je, nato pa se je vredno potruditi s pravilnim usmerjanjem in pravilnimi napotki za življenje, da postane tak, kakršen mora postati.

Kaj vse bi naredili zato, da bi bili slišani

K temu, da je to tako zelo pomembno in nujno, me napeljuje dejstvo oziroma spisek stvari, ki smo jih pripravljeni narediti, da bi bili slišani v naši najbolj osnovni življenjski razsežnosti svojega bitja.

Najstniška leta so tako zgovorna glede tega. Takrat se običajno zalomi prav pri tistih stvareh, ki so škodljiva, da z njimi pošljemo velik, velikokrat tudi šokanten alarm, da bi za Božjo voljo bili vendar le že enkrat slišani.

Razne vrste zasvojenosti in ekstravaganc se gremo takrat, predvsem zaradi tega, ker mogoče nismo bili slišani v osnovnem dejstvu sprejetosti. Vse to pa samo zaradi tega, da bi pritegnili pozornost, pa četudi z moralno, versko in družbeno nesprejemljivimi vedenji in dejanji, včasih celo s kriminalnimi.

In to vse samo zaradi tega, ker nas kdo ni opazil, da potrebujemo pomoč, ali pa bolje rečeno sprejetost, sprejetost tudi v težavah in mladostniških nevšečnostih.

Biti sprejet v svojih težavah

In če kdo v tem ni sprejet, potem ima prav to, kar se mu dogaja, skorajda za nenormalno, pa ni. Da ima človek take in drugačne težave je normalno. Ni pa normalno, če to drugi – tudi starši – jemljejo za nenormalno.

Kajti šele tedaj, ko je kdo normalno sprejet v njegovih težavah in problemih, se lahko vse normalno tudi rešuje in pomaga.

Osebno pa je zame najtežje sprejeti dejstvo, da smo komu dali sporočilo, da so njegovi problemi nenormalni. Zato prav ta človek potem večkrat seže, tedaj  pa res, po prav nenormalnih »rešitvah« oziroma dejanjih, s katerimi celo ogrozi in škoduje življenju, svojemu in drugemu.

Bog prav z božično skrivnostjo sporoča vsakemu, da je slišan v njegovi najbolj osnovni potrebi po sprejetosti in to v kateri koli težavi.

Bog pa za nameček daje še več, da smo z njegove strani vedno sprejeti iz obilja njegove ljubezni.

To je tudi sporočilo Janezovega ekstravagantnega nastopa pred ljudmi, ko je želel pokazati na Jezusa, ki nam razodeva tàko Božjo ljubezen, kjer je vsak sprejet.