Zdravstvo v evropskem kapitalističnem raju

Privzeta profilna slika
Izidor Benedičič

Foto: depositphotos.com
POSLUŠAJ ČLANEK


V Združenem kraljestvu, še posebej pa v Angliji, je državno subvencioniranje storitev izjemno redko. Šolnina za angleške univerze lahko znaša tudi do 11.000 funtov na leto . Študentske vozovnice so delno subvencionirane, toda 30 odstotni popust je ob visokih cenah javnega prevoza kaj slaba tolažba. Cene vrtcev se začnejo se pri 1.000 funtov (~ 1150€) na mesec. Če imaš več otrok, morda dobiš nekaj popusta - odvisno od izvajalca - toda država ti ne primakne niti penija.  Normalno je, da vsak plačuje za svoje potrebe.

Z eno izjemo: zdravstvo je brezplačno. Zdravstveni domovi in bolnišnice so v lasti NHS (ang. National Health Service), ki se financira neposredno iz proračuna, in nudi brezplačno zdravstveno oskrbo vsem prebivalcem, pa če plačujejo davke ali ne. NHS je že od ustanovitve leta 1948 nacionalni ponos, neke vrste simbol narodne enotnosti. Tudi zadovoljstvo Britancev s svojim zdravstvenim sistemom je visoko nad svetovnim povprečjem.

Kruta realnost …


To ne pomeni, da je britansko državno zdravstvo lahko zgled svetu. Resnici na ljubo je v zelo slabem stanju. Pesti ga pomanjkanje kadra - samo v Angliji, denimo, NHS išče skoraj 100.000 delavcev, od tega 10.000 zdravnikov in 40.000 medicinskih sester. Posledično se čakalne dobe iz leta v leto daljšajo. Do zobozdravnika je že dve leti mogoče priti le samoplačniško. Povprečen čas čakanja na reševalno vozilo, če ne gre za smrtno nevarnost, je skoraj ena ura.

Minulega novembra je čez 10.000 ljudi na urgenci čakalo na obravnavo več kot 12 ur. Seveda je k temu pripomogel Covid, toda že leta 2018 je število takšnih primerov preseglo 1.000, in odtlej iz leta v leto raste.

Opozorila, da je zdravstvo na majavih nogah, prihajajo vsako jesen. Vladni poskusi, da bi NHS pomagali z dodatnim financiranjem, so se znova in znova izkazali za jalove. Združeno kraljestvo zdravstvu trenutno namenja največ v Evropi, kar 12.8 % BDP  - leta 1998 je bila ta številka še pri 6.3 %. Za dobro mero je vlada zdravstvu namenila milijarde dodatnega denarja za spopadanje s koronavirusom. In vendar se zdi, da se situacija v zdravstvu le še slabša.

… ki združuje …


Ker se Britanci vsako zimo spogledujejo s skorajšnjim kolapsom zdravstva, je Covid prinesel dodatno negotovost. Prav to je s pridom uporabila britanska vlada v svojih poskusih spopadanja z epidemijo. Na tiskovnih konferencah je  bil v ospredju velik napis "Zaščitimo NHS" (protect the NHS).

"Zaščitimo NHS" je utripalo na obvestilnih tablah nad avtocesto, "Zaščitimo NHS" je ponavljala državna televizija BBC. "Zaščitimo NHS" je  bil slogan, ki se mu niso drznili oporekati ne opozicija ne najtrši liberalci v vladi. Celo ko je večina Evrope sproščala ukrepe proti epidemiji, je Združeno kraljestvo čakalo na poletje, ko je zdravstveni sistem najmanj obremenjen.

Poudarjanje solidarnosti, ne le do soljudi, temveč tudi do zdravstvenega sistema, je kljub kritikam sčasoma obrodilo sadove, in v veliki meri pripomoglo k visoki precepljenosti prebivalstva.

Britanci se pač vsaj nekoliko zavedajo, da je javno zdravje skupna dobrina, do katere imamo tudi odgovornost. Zato v teh dneh (konec decembra 2021) ljudje množično derejo na cepilna mesta - na dan se razdeli skoraj milijon poživitvenih odmerkov, kar predstavlja 1.4 % celotnega prebivalstva. Za primerjavo - v Sloveniji se je med Dnevi cepljenja cepilo 0.7 % prebivalstva. Cepljenje se razume kot majhen prispevek k normalnemu delovanju zdravstva. In ker so Britanci ponosni na svoj NHS, so pripravljeni nekaj storiti zanj.
Za večino Slovencev je dostop do zdravstvene oskrbe pač od boga (t.j. države) dana pravica, za katero nismo pripravljeni odšteti niti centa, kaj šele, da bi nekoliko spremenili svoje življenjske in delovne navade.

Ali ločuje?


 Tudi Slovenci se strinjamo, da je dostopno in kvalitetno javno zdravstvo pomembno.  Mnenja o tem, kako ga je najbolje doseči, so sicer deljena, toda vsaj v teoriji vsi soglašamo, da nam je javno zdravstvo vrednota. V preteklih mesecih se je ponudilo obilo priložnosti, da bi to pokazali tudi z dejanji. Lahko bi, denimo, zahtevali nakup boljše zaščitne opreme, ali se zavzemali za dvig plač za preobremenjeno zdravstveno osebje. Lahko bi javno pozivali k cepljenju, nošenju mask in delu od doma. Lahko bi vsaj stisnili zobe in se odpovedali počitnicam na Majorki in kuhanemu vinu na stojnicah.

Na žalost je bilo mnogo teh priložnosti zamujenih. Za večino Slovencev je dostop do zdravstvene oskrbe pač od boga (t.j. države) dana pravica, za katero nismo pripravljeni odšteti niti centa, kaj šele, da bi nekoliko spremenili svoje življenjske in delovne navade. Posledica te miselnosti pa so številne okužbe, ki polnijo bolnišnice in zdravstvene domove.

Zdravstveni delavci so postavljeni pred herkulsko nalogo: hkrati naj prepričujejo javnost o obstoju virusa, o smiselnosti nošenja mask, dokazujejo varnost in učinkovitost cepiv ter obenem še kvalitetno in brez daljšanja čakalnih dob opravljajo svoje delo. V zahvalo pa Slovenci režemo maske, hodimo na proteste in trgujemo s ponarejenimi PCT potrdili.

Na srečo nekateri še premorejo dovolj skrbi za domovino in za skupno dobro, da so pripravljeni začasno žrtvovati del svojih svoboščin in individualnih pravic. S tem za javno zdravstvo storijo največ, kar je v tem trenutku mogoče. Svojevrstna ironija pa je, da nam v tem daje zgled najbolj liberalno-kapitalistična država v Evropi.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

JUL
20
6. festival langaša
12:00 - 23:59
JUL
20
16. Festival Arsena
21:00 - 23:59
JUL
21
Jakobov sejem
08:00 - 14:00