Zbudi me za praznik: nostalgija po časih, ko 1. maja še nismo preživljali na morju

»A doma sneži? Bejž no,« je bil, ob  fotki deklet v kopalkah na jadranski plaži, eden izmed številnih  pozdravčkov, kakršnim se te dni na Facebooku ni dalo izogniti.

Nasploh se je Slovenija za praznike zdela prazna; na cestah, razen proti jugu, ni bilo pretirane gneče, v odgovor na e-pošto so letela avtomatska sporočila o odsotnosti, na telefonske klice pa hitri odgovori v stilu: »Ej, se slišva v torek, sem na morju.« Pa ne vrtim ravno številk elite višjega sloja prebivalstva.

Po drugi strani pa iz prazničnih sindikalističnih govorov in ljudskih modrovanj ne zmanjka nostalgičnih besed o časih,»ko je bilo delo cenjeno, smo imeli vsi službe in smo vsi lahko dopustovali na Jadranu.«  Hrepeneče nostalgična je tudi Dimekova balada Zbudi me za prvi maj, ki jo staro in mlado  vzneseno prepeva na koncertih obsoteljske skupine Mi2.



Od kod torej vsa ta nostalgija, ko pa realnost priča, da smo Slovenci prvomajske delavske manifestacije raje zamenjali za pomladansko obmorsko uživancijo?

Pravica bentiti čez politike, tajkune in sistem ter vzdihovati za časi, ko vse to ni bilo dovoljeno, je navsezadnje zaščitni znak naše demokracije.

Napak bi bilo oceniti, da nostalgija po nekih drugih časih med ljudmi ni pristna, še bolj napačno bi jo bilo obsojati kot nekaj slabega, sprevrženega. Pravica bentiti čez politike, tajkune in sistem ter vzdihovati za časi, ko vse to ni bilo dovoljeno, je navsezadnje zaščitni znak naše demokracije.

In čeprav se pri spominih človeku v glavnem zdi, da za nazaj izgleda vedno vse bolj lepo, trdovratnost teh nostalgičnih občutkov dokazuje, da ne morejo biti povsem neosnovani.

Nostalgija po praznih policah?

A nekaj zagotovo velja. Čeprav se dostikrat interpretira tako, jugonostalgija ne prihaja iz hrepenenja po materialnem. Slovenija s svojim nadaljevanjem socializma z drugimi sredstvi v primerjavi s sočlanicami Evropske zveze sicer postaja vse bolj revna država. A tako materialno slabo, kot nam je šlo v rajnki Jugi, gre danes redko komu, brezposelnost gor ali dol.

Pri tem se ne zanašam zgolj na znamenito švercanje kave, banan in pralnih praškov, ampak na povsem konkretne številke. TV Slovenija je med prazniki denimo objavila podatke o rasti povprečnih plač v državi. Ta je (v neto vrednostih današnjega denarja) leta 1991 znašala 43 €, leta 2000 503 €, leta 2015 pa 1035 €.

Resda so se dvignile tudi cene življenjskih potrebščin, a v povprečju mnogo manj kot plače. Novinarji nacionalke so tako izračunali, da bi leta 1991 za povprečno plačo lahko kupili 397 štruc črnega kruha, danes pa kar 157 več, torej 554. Nič drugače ni s povprečnimi avtomobili srednjega razreda. V reviji Avto-magazin so tako navedli, da je bilo za Golfa CL leta 1984 potrebno odšteti 46 povprečnih mesečnih plač, danes pa Volkswagnovega Pola dobimo že za 11 povprečnih plač.

Tovrstne primerjave bi lahko delali v neskončnost, a sporočilo je verjetno jasno tudi največjim dvomljivcem. Vsaj kar se materialnega tiče, lep nostalgičen spomin lahko preživi, dokler ga ne bi v praksi ponovno zaživeli. Ob pomanjkanju dobrin, ki se danes zdijo povsem samoumevne, bi se ljudem verjetno popolnoma zmešalo.

Vsaj kar se materialnega tiče, lep nostalgičen spomin lahko preživi, dokler ga ne bi v praksi ponovno zaživeli.

Kaj torej danes manjka?

Nekaj pa je v tistih časih vendarle moralo biti boljše, da je jugonostalgija preživela petindvajset let materialne prosperitete.

Morda je smiselno obrniti dilemo in se vprašati, ali nista generatorja te skrivnostne, tako pogrešane substance prav pomanjkanje in revščina v komunizmu? Ali bolje, je kapitalistični razcvet materializma to substanco likvidiral, izrinil iz naših življenj?

Zadnje vprašanje bi znalo biti tisto pravo. Prej kot o krasnem starem svetu, jugonostalgija priča o občutku življenjske praznine v sedanjosti, ki jo skušamo zapolniti s sladkobo banjic sladoleda. Ta praznina je posledica individualizma, in ironija je, da bolj kot s kopičenjem materialnih dobrin skušamo nadomestiti manjko medčloveške topline, bolj nas notranje razjeda in pušča prazne. Prikriti je ne moremo niti z obupnimi Facebook pozdravčki iz toplih krajev, namenjenimi prepričevanju vseh in vsakogar, kako se imamo fajn, na splošno uživamo življenje in pri tem ne potrebujemo prav nikogar.

Saj veste, počitnice v tropih, za katere ne izvedo vsi znanci, prijatelji, sodelavci, so zgolj enormno zapravljanje denarja.

Ker ambicija tega zapisa ne presega obravnave fenomena jugonostalgije, lepim Šifrerjevo ponarodelo, ki daje nekaj odgovorov in zanjo velja kot za življenje na splošno: radi jo prepevamo, manj pa po njej živimo.

Za konec velja še zgolj pripomniti, da poti do dobrih gostiln ne tlakujejo rdeče zvezde kar je ključna zmota jugonostalgičnih sanjarjenj. Šele spoznanje tega bo pripeljalo do iskanja otipljivejših rešitev.