Zaostritev s Hrvaško, ki to ni ali izhod v sili za Mira Cerarja

Premier Cerar in slovenska medijska krajina sta skupaj uspešno naslikala podobo, da se je na OZN parketu odvijala nepojmljiva drama in da je celotno dogajanje šokiralo našo diplomacijo. Vendar to je le to – umetelno naslikana podoba, ki je eden izmed delčkov mozaika, ki našega predsednika vlade slika bolj odločnega, kot v resnici je.

Arbitraža ali smrt

Preden je Cerar pristal v bilateralno srečanje, je tiskovni urad hrvaškega predsednika vlade postavil okvir tega srečanja. Plenkovićeva izjava je bila, da »si vsi politični akterji na Hrvaškem želijo rešiti vprašanje meje na kopnem in morju z dvostranskim dogovorom. Prizadevali so bomo, da bomo šli v tej smeri.« Kako lahko potem Cerar reče, da se je pripravil na srečanje s ciljem, da se bosta s Plenkovićem pogovarjala o implementaciji sodbe arbitražnega sodišča.

Plenković ne spreminja svoje igre in ne popušča. Stalno poudarja pomembnost dialoga in dogovarjanja. Ta narativa ga postavlja v isto linijo kot Federico Mogerhini, ki je pred kratkim na Blejskem strateškem forumu poudarjala predvsem pomembnost dialoga in poslušanja drug drugega v mednarodnih odnosih.

Na istem dogodku pa je Cerar govoril o spoštovanju mednarodnega prava, kot o enosmerni komunikaciji, ki jo izvaja Slovenija, ki jo lahko povzamemo, če sprejmemo postavljeno raven drame, ki naj bi se dogajala – arbitraža ali smrt.

Odpoved zagrebškega srečanja se zdi nekaj zelo nespametnega, nekaj kar je bolj predmet notranje kot zunanje politike.

Odpoved zagrebškega srečanja se zdi nekaj zelo nespametnega, nekaj kar je bolj predmet notranje kot zunanje politike. Je uresničitev pritiska našega zunanjega ministra Karla Erjavca, ki na vsak način otežuje komunikacijo s Hrvaško. S tem uničuje Cerarju poligon, kjer bi se lahko prikazoval kot kompetentnega in spretnega diplomata, pravnika; kar mu slovenski volivci, čeprav v manjšini, še vedno priznavajo da je.

Na Plenkovićovo igro dialoga je tako padel čudovit obliž Cerarjeve izjave, da komunikacija s Hrvaško ni smiselna. Cerar se je preprosto vdal notranjim pritiskom in pograbil rešilno slamico, ki mu jo je dal Plenković v obliki svojih ostrih besed na temo arbitraže.

Dolga igra bilaterale

Modro pa bi bilo, da bi Cerar zagrebško srečanje ohranil in diplomatsko mrežo spodbudil, da skomunicira sporočilo Slovenije, ki je: naš cilj je arbitraža in spoštovanje mednarodnega prava ter smo zrela država, ki pristaja na bilateralna srečanja in bomo na njih pristajali toliko časa, da bo Hrvaška sprevidela, da nima izhoda – dogovor v gabaritih arbitraže ali spoštovanje arbitraže same.

Igramo dolgo igro; igro, pri kateri naša navezovanja na Rusijo z več kot 48 diplomatskimi stiki v zadnjih 14 mesecih; ponujanje za mediatorja pri tem, da nas nihče ni vprašal za mnenje in še kakšna podobna poteza, vsakič znova otežujejo delo naših prijateljev. Juncker je izjavil, da »ne misli, da bi bilo vmešavanje Evrope v spor modro in koristno«. Bolj očitnega signala, da izgubljamo borbo na diplomatskem parketu, ne potrebujemo.

Bilaterala bi nas prikazala kot odraslega igralca, ne kot cepetajočega najstnika, ki drži v rokah papir o zmagi na bralni znački, ki nikogar ne zanima. Bilaterala bi nam dala možnost, da ta papir v formi sodbe arbitražnega sodišča celo unovčimo.

Dragi premier, radi bi se prikazali kot močen političen karakter, takega vas Slovenija trenutno tudi potrebuje. Bodite močen predvsem znotraj koalicije. Volitve so pred vrati, dovolj je bilo kupčkanja zaradi kupčkanja samega. To vas še hitreje pelje na smetišče zgodovine in politike.

Udarite po mizi in vodite igro. Ali pa vsaj ne podaljšujte agonije zavoljo služb in političnih uslug. To našo državo preveč stane.