Zamolčani poraženki supervolilnega leta 2022

Kdo so veliki poraženci supervolilnega leta 2022? Vsi vemo, da so to Janeza Janša s svojo stranko SDS, nas redno spominjajo mediji. "Desni sredini supervolilno leto prinašalo poraz za porazom," in "supervolilno leto je SDS prineslo super poraze," sta zgolj dve takšni medijski sporočili ob delanju bilanc v izdihljaju leta.  

Nenazadnje smo v komentarju Od poraza preko poraza do končnega poraza in še v kakšnem drugem članku kritično o "dosežkih" desnega pola pisali tudi na Domovini. 

Malo pa je bilo v večinskih medijih, pa tudi na teh straneh, napisanega o drugih velikih, a zamolčanih poražencih politično turbulentnega leta 2022: Če smo Golobovi rehabilitaciji navkljub kot takšne še prepoznavali politike SAB-a in LMŠ-ja, pa so se uspešno potuhnili v obeh socialističnih strankah, za katerima so porazni volilni rezultati tako na državnozborskih kot predsedniških in lokalnih volitvah.

Resda sta obe stranki, za razliko od Šarčevih in Bratuškovih, državnozborske volitve preživeli. In res je v 2. krogu županskih volitev vtis nekoliko popravila SD. A to bistveno ne spreminja širše slike, v kateri sta ravno SD in Levica morda celo glavni poraženki leta 2022.

Socialni demokrati namesto vodenja države peto kolo koalicije

Volitve v državni zbor

"Tanja Fajon je v mojih očeh bodoča premierka Slovenije," je ob sestopu s čela Socialnih demokratov konec maja 2020 svojo naslednico napovedal odhajajoči Dejan Židan.

In čeprav so se Socialni demokrati po menjavi na predsedniškem mestu javnomnenjsko povzpeli na prvo mesto med KUL konkurenco, je Fajonova bodoča premierka Slovenije ostala le v Židanovih očeh, medtem ko so volivci na "edini merodajni anketi" v njej prepoznali vse druga kot osebo, ki bi lahko vodila državo.

Po prevzemu stranke s strani Tanje Fajon je SD-ju javnomnenjska podpora sicer poskočila, a nad 20 odstotkov opredeljenih volivcev se je povzpela le enkrat, novembra 21, tik preden so se začele širiti vesti o nameravanem vstopu Roberta Goloba v volilno tekmo.

Kot je razvidno iz grafa, je pojav Gibanja Svoboda močno oklestil javnomnenjsko podporo SD-ju, ki pa je ostala nad 10 odstotki – do državnozborskih volitev, ko je bil rezultat še enkrat nižji. SD je na volitvah dobila zgolj 6,7 % podporo, kar je manj, kot so ji kadarkoli prej in potem kazale javnomnenjske ankete.

Predsedniške volitve

Hud poraz na volitvah v državni zbor je Socialnim demokratom očitno načel samozavest do te mere, da se s svojim kandidatom najprej niso upali spustiti v odprto tekmo za predsednika republike. Dolgoletni pretendent, Milan Brglez, se je opogumil šele po sporu znotraj Svobode in odstopu Marte Kos od napovedane kandidature.

Brglez je postal kandidat najmočnejših koalicijskih strank, a je glede na visoka pričakovanja povsem pogorel. Volilo ga je le 15,5 % sodelujočih volilnih upravičencev, prepričljivo sta ga premagala tako Anže Logar (34 %) kot Nataša Pirc Musar (27 %).

Lokalne volitve

Socialni demokrati sodijo med štiri slovenske stranke z ukoreninjeno in razvejano terensko strukturo (SLS, SDS, SD in NSi), kar se odraža v kontinuiteti volilnih uspehov na lokalni ravni. In čeprav so vse etablirane stranke žrtve pojava t. i. neodvisnih list in neodvisnih kandidatov, je slednje SD tokrat udarilo bolj kot ostale.

Od 54 predlaganih županskih kandidatov je bilo v prvem krogu izvoljenih le 10. Nekoliko so vtis vendarle popravili v 2. krogu z izvolitvijo štirih dodatnih županov, kar jih je s skupnim številom 14 županov s 4. dvignilo na 2. mesto med strankami, takoj za SLS.

Za razumevanje, zakaj je ta rezultat zgolj slepilo pred še tretjim porazom leta za Socialne demokrate, je dovolj pogledati trende števila izvoljenih županov in občinskih svetnikov.

V času vodenja Boruta Pahorja, ko so Socialni demokrati doživljali največje uspehe, je število njihovih županov doseglo 20. Leta 2018 je začelo padati, po letošnjih volitvah pa jih imajo "zgolj" še 14.



Pri občinskih svetnikih Socialnim demokratom kaže še slabše. Če so še tri mandate nazaj po državi imeli 372 občinskih in mestnih svetnikov, jih imajo danes samo še 269. Pri čemer so iz nekaterih mest, denimo Ljubljane, skoraj popolnoma izginili: med 45 mestnimi svetniki v prestolnici sta samo 2 Socialna demokrata.

 

Trend SD-ja pri mestnih svetnikih je negativen, čeprav so etablirane stranke glede na "neodvisne liste" na minulih lokalnih volitvah v povprečju celo pridobile: število od političnih strank "neodvisnih" svetnikov je iz 940 v letu 2018 padlo na 759 v letu 2022:

Levica na meji izbrisa

Volitve v državni zbor

Medijsko nadpovprečno zastopana in javnomnenjsko vedno dobro stoječa Levica je prvi hladen tuš v svoji osemletni karieri na nacionalni sceni doživela na aprilskih državnozborskih volitvah.

Čeprav jim je večina anket pred volitvami pogumno napovedovala med 7 in 8 odstotki, je za marsikoga, predvsem pa zanje, v nedeljo, 24. aprila, zvečer prišel šok, ko so prvi neuradni rezultati kazali komaj kaj nad štirimi odstotki podpore. Do poznega večera so sicer prilezli do končnih 4,46 %. Koordinator Levice Luka Mesec se za razliko od Tanje Fajon ni sprenevedal, da gre za velik poraz te radikalno leve stranke, ki si je po agresivni opozicijski politiki obetala rast podpore ter napovedovala vstop v vlado po volitvah.

Slednje je tudi po milosti zmagovalke, Gibanja Svoboda, realizirala in postala tretja partnerica, od katere absolutna parlamentarna večina ni odvisna. V manjšo uteho jim je lahko bilo zgolj dejstvo, da so v koalicijsko pogodbo uspeli vnesti precej lastnih "zahtev" ter dobili ministrstva, ki so si jih želeli, in preko njih vpliv na politike, ki so jim pomembne: delo, socialne zadeve, državna stanovanja, družinski in LGBTQ odnosi, kultura.

Tudi za Levico, podobno kot za Socialne demokrate, velja, da so se na volitvah odrezali mnogo slabše, kot so jim v zadnjih dveh letih kadarkoli kazale javnomnenjske raziskave. Enako velja za povolilne mesece.

Predsedniške volitve

Po udarcu na aprilskih državnozborskih volitvah je Levica s svojim kandidatom pravi fiasko doživela na oktobrskih predsedniških volitvah. Vedno glasni in ekscentrični poslanec Miha Kordiš je svoj stik z realnostjo doživel pri 2,8 odstotkih in med vsemi sedmimi kandidati končal kot prepričljivo zadnji.

Komu v stranki s predsednikom na čelu je takšen rezultat najbolj radikalnega zastopnika Levice v nacionalni politiki po tihem morda še ustrezal, saj je legitimiral manj radikalno, "Golobu prijaznejšo" koalicijsko politiko, ki ob temah, kjer so bili v opoziciji vedno glasni, zdaj pragmatično gledajo stran in molčijo. A ankete kažejo, da jim politika "mižanja" ne prinaša dodane vrednosti.

Lokalne volitve

Svarilo, da z vstopom v koalicijo stvari za Levico niso krenile na bolje, temveč kvečjemu na slabše, so bile novembrske lokalne volitve. Levica po osmih letih na sceni in gradnji lokalne prisotnosti ni dobila niti enega župana ter zgolj 22 mestnih in občinskih svetnikov v celotni državi. Za njihove svetniške kandidate ni volilo niti 18 tisoč volivcev.

Kasneje so se sicer kitili z uspehom njihovega nekdanjega celjskega svetnika Matijo Kovača v Celju, a ta se je v kampanji in tudi kasneje Levice javno otepal, saj je Celjane prepričal kot "neodvisni kandidat" s široko, nazorsko raznoliko podporno ekipo.



4 od 22 občinskih, oziroma mestnih svetnikov je Levica osvojila v Ljubljani, ki ostaja njihova najmočnejša in primarna baza. Nenavadno za stranko, ki se v svojem besednjaku zavzema za delavstvo in malega človeka, a v ničemer v nasprotju s trendi primerljivih strank radikalne leve opcije po Evropi.