Zakaj NLB nočemo prodati in zakaj je nihče noče kupiti

Najpogostejši komentar tistih, ki so proti prodaji NLB je, da je sistemska banka, ki obenem spada v družinsko srebrnino.

Najprej je potreben prevod: kaj pomeni sistemska banka? Google tu odpove, tudi vsevedna Wikipedia pojma ne pozna. Še najbližje je blog Finančni periskop, ki sistemsko banko definira kot banko, ki je tako velika, da jo je potrebno sanirati z državnim denarjem (too big to fail).

Če pa pogledamo podrobneje v ozadje poslovanja NLB, vidimo, da je sistemska banka tista, ki po naročilu politike opravlja posle, ki jih normalna komercialna banka ne bi. Razlogi so različni: od prevelikih tveganj pri sicer legalnem poslu (npr. posojila pomembnim podjetjem, ki so v resnih težavah in verjetno ne bodo mogla vrniti kreditov pravočasno, če sploh), do skrajno spornih poslov, kot je razvpita milijarda iz Irana.

Poleg tega pa sistemska banka nudi zlato padalo posameznim zaslužnim kadrom, ki dobijo dobro plačane službe.

Samo ti razlogi so dovolj za odlog prodaje banke na strani sedanjih lastnikov (države). Verjetno ni na razpolago nobenega zanesljivega »strateškega partnerja«, ki bi tako prakso toleriral še v bodoče.

Zakaj bi jo sploh kdo kupil?

Tudi na strani kupcev je vprašanj veliko. Banka se sooča z velikimi tveganji, ki morajo skrbeti vsakega bodočega lastnika. Tu je negotovost okoli Iranske milijarde. Kakšne bodo sankcije? Kaj bodo počeli sedanji lastniki: koliko bo še posojil za razne višje interese, začenjši z drugim tirom?

 Nakup deleža NLB brez obeta prevzema banke je zaradi opisanih tveganj in prenizkega donosa dokaj neprivlačen.

Tu je slaba izkušnja s KBC, ki je dobesedno pobegnila iz NLB (delež je kupila za 435 mio EUR, prodala pa za 2,8 mio EUR). Razprave o domnevni pretirani sanaciji lahko pomenijo, da se bo država spomnila, da na tak ali drugačen način od banke (iz)terja »pravično povračilo«. In tu so še zgodbe filial, zlasti Frankfurtske.

Objektivno gledano gre za manjšo banko, ki posluje bolj ali manj samo še v Sloveniji. Tuje banke, ki želijo posel v Sloveniji, seveda tehtajo, ali se jim bolj splača prevzeti kakšno obstoječo banko ali nastopiti samostojno.

Za vstop je sicer primernejša manjša banka, ker je cenejša, bolj obvladljiva in nima tako velikih bremen preteklosti. Institucionalne investitorje pa zanima zgolj in samo donos v času, ko nameravajo banko imeti v svojem portfelju.

NLB trenutno nima dovolj vabljivih dobičkov, ravno tako je vprašljivo, ali bi bilo možno izvesti radikalno kleščenje premalo donosnih dejavnosti banke.

Ključno vprašanje seveda je, kdo bo imel kontrolni delež. Nakup deleža brez obeta prevzema banke je zaradi opisanih tveganj in prenizkega donosa dokaj neprivlačen. Za nobeno banko ni slovenski trg tako ključnega pomena, da bi kupila NLB, boljše naložbe imajo na voljo tudi skladi. Drugih kupcev ni.

NLB ni prestižna banka, razen morda za Hrvate. Ampak ko je treba odvezati mošnjiček, se vključi razum.

Iz zgoraj povedanega sledi, da se tako prodajalec kot kupci po tihem strinjajo z odlogom. Evropska komisija mora seveda zagodrnjati, vendar kaj hujšega verjetno ne bo.

Kaj bo čez čas drugače? Nič, razen cene. Edini, ki bomo na slabšem, bomo spet slovenski davkoplačevalci. V najboljšem primeru se bomo morali sprijazniti »samo« s precej nižjo kupnino, v slabšem z novo sanacijo, v najslabšem z likvidacijo. Zgled Mercatorja je dovolj poučen.