Zakaj dopuščamo, da je vse obrnjeno na glavo?

Pred kratkim je Gibanje Svoboda praznovalo svoj tretji rojstni dan. Ob obletnici so zapisali, da so njihove vrednote enake kot ob nastanku stranke. Na svoji spletni strani jih navajajo: svoboda, spoštovanje, vključenost, gibanje in skupnost. 

Te vrednote so res spoštovanja vredne. In dobre. Toda po treh letih obstoja Gibanja in po skoraj treh letih vladanja Svobode lahko na vseh področjih v praksi doživljamo popolno nasprotje zgoraj omenjenih vrednot.  

Ustavimo se najprej pri svobodi. Ali lahko povežemo pristranskost sodišč, odvzem živali s kmetij, nenormalno moč nekaterih nevladnih organizacij, ki so v resnici vladne, arogantno delo parlamentarnih komisij, predlog zakona o medijih, ki uvaja cenzuro, prepoved blagoslova prostorov v javnih ustanovah itd. s svobodo mišljenja in delovanja? 

Nato spoštovanje. V tem, da so uvedli evtanazijo, da že vrtčevske otroke nagovarjajo k »razmišljanju« o spolu in spolni usmerjenosti, da kdor ne zagovarja agende LGBT in spremembe spola, že velja za sovražnika, da v umetnosti spremljamo razvrat in dekadenco, ni ravno veliko spoštovanja človekovega dostojanstva.  

Naslednja vrednota je vključenost. Ali je trenutna vlada že kdaj povabila na razgovor opozicijo ali sprejela njene dobre predloge? Se še spomnite ukinitve spomina na žrtve komunističnega nasilja, zavrnitve intervjuja z Urško Cankar Soares na RTV, govora Roberta Goloba o depolitizaciji RTV ali brutalnih kadrovskih čistk v javnem sektorju in podjetjih v večinski lasti države? Nič od tega ni vključevalno.  

Vrednoto gibanja na spletni strani Gibanja Svoboda razlagajo kot izmenjavo »idej in izkušenj civilne družbe za utrditev demokracije in demokratičnih vrednot«. Od kod torej na silvestrovo predlagan zakon o medijih? In malo pred njim oderuški in nepravičen predlog davka na nepremičnine? Od kod s stroko neusklajeni predlogi zakonov v zdravstvu, kmetijstvu in gospodarstvu, pa šlamastika z omrežninami? To ni demokracija. 

Kot zadnjo vrednoto navajajo skupnost. Toda skupnosti se ne gradi z izločanjem, s sprejemanjem zakonov, ki ljudi stiskajo v kot in jim jemljejo to, kar so si s trdim delom zaslužili. 

Sprašujem se, ali so člani Gibanja Svoboda prebrali to, kar imajo zapisano na svoji spletni strani. Nemogoče je namreč delovati tako diametralno nasprotno od zapisanega, razen če je to preračunljivo in načrtno, zapisi na spletni strani pa le vaba za dobromisleče volivce, ki so se ponovno pustili »nategniti« starim stricem in novemu obrazu.  

Pred časom smo se v neki družbi pogovarjali o vodilnih v politiki. Za nekoga je bilo slišati, da sicer ni slab človek, ampak mora tako delati, ker je v tej in tej stranki in ima tega in tega nad sabo. Ali res? Ali se odrasel človek res mora ukloniti zahtevam drugih in povoziti svojo vest, svoje vrednote, svoja načela? Če jih ima in so drugačna od tega, kar se od njega zahteva ali pričakuje, mu tega ni treba. Lahko pa to stori zaradi drugih interesov in (navideznih) lastnih koristi: da zadrži položaj, dober zaslužek, navidezno spoštovanje in ugled. Toda vedno ima tudi drugačno možnost. Morda je pot potem težja in bolj naporna, a gotovo bolj pravilna. Vsakdo ima notranjo svobodo in se sam odloča o svojem delovanju.  

Kot je zapisal Viktor E. Frankl, človek ni svoboden od okoliščin. Toda svoboden je v tem, da do teh okoliščin zavzame stališče. V okviru svojih meja se odloča, ali jim bo podlegel ali ne. Ima možnost, da se vda ali pa se z neko situacijo spopade in se tako dvigne nad te okoliščine.  

Ljudje, ki se vedno uklanjajo in prilagajajo okolju, ne morejo spremeniti ničesar.

Ljudje, ki se vedno uklanjajo in prilagajajo okolju, ne morejo spremeniti ničesar. Človek ima potencial, svobodo, da sebe ali pa nekaj v svetu spremeni – na bolje.  

Tudi France Prešeren, po katerem se imenuje kulturni praznik, je stopil iz povprečja. Ni pustil, da bi drugi odločali o njem. Sledil je svoji poti, svojim ciljem, svojim talentom. Njegova pot ni bila lahka, se ga pa prav zato še danes spominjamo. In tudi njega bi radi nekateri označili zgolj za pijanca in ženskarja. Toda pomislimo: ali bi se njegova dela in spomin nanj v tem primeru res ohranili? Kot je pred časom povedal dr. Milček Komelj, je France Prešeren v zavesti več generacij veljal za duhovnega očeta slovenske države.  

Čez nekaj dni bomo praznovali praznik kulture, umetnosti. Po besedah dr. Milčka Komelja je umetnost najgloblji izraz človekovega bistva. In tu je tudi vir naše identitete. Primerljivo s površnostjo in poplitvenostjo našega življenja je tudi umetnost zašla v dekadenco, postaja bolj kot ne cenena zabava. Kot pravi Pavle Ravnohrib, je zloraba kulture v politične namene del globalistične agende, zatona evropske civilizacije.  

Čeprav izraza umetnost in kultura ostajata, sta dobila drug obraz – popačen, plitev, površinski, celo žaljiv. Tudi besedno poimenovanje prej omenjenih vrednot ostaja, toda doživljamo jih v ravno nasprotnem pomenu: svobodo kot samovoljo, spoštovanje kot uničevanje in ubijanje, vključevanje in skupnost pa kot izključevanje, osamitev, otopelost. 

Zakaj dopuščamo, da je vse obrnjeno na glavo? Morda bi bil čas, da prisluhnemo sebi, da se odkrito in argumentirano izpostavimo za svoja stališča in trdno stopimo na svoje noge. Zavoljo ohranitve prave svobode, življenjskih vrednot in – svoje prihodnosti. 

Morda bi bil čas, da prisluhnemo sebi, da se odkrito in argumentirano izpostavimo za svoja stališča in trdno stopimo na svoje noge.