Zakaj bo Abraham preživel feminizem

Milan Knep
14

    Nemara je že napočil čas, da po več desetletjih prenehamo z nerganjem feministk, kako je za vse probleme v družbi, v družini in pri vzgoji kriva patriarhalna miselnost.

    Abraham, o katerem govori današnje prvo berilo, je bil klasični patriarh. Bog ga je poklical in mu predlagal, naj gre iz svoje dežele. Abraham se o tem ni z nikomer posvetoval, ampak je šel, kakor mu je naročil Gospod. Sara, njegova žena, mu je s skupino hlapcev in dekel brez pomišljanja sledila.

    Sodobne feministke ob takšnih besedilih dvignejo glas in s svojim vreščanjem onesposobijo sebe in tudi moške, da bi razumeli, kako pomembna je vloga očeta, patriarha. Vesna Godina opozarja ženske, naj se ne borijo proti moškim, kajti njihov pravi sovražnik je kapital v svoji neoliberalni podobi, ki za to, da se oplaja, izžema vse: žensko, moškega in družino.

    Mnoge sodobne ženske so zaradi feminističnih naziranj oslabile moške, potem pa ostale same in resignirane.

    Abraham bo preživel feminizem

    Nobenega razloga ni, da bi se besedila, ki smo ga slišali v prvem berilu, sramovali in ga v strahu, da ni več sodobno, frizirali, blažili in olepševali. Abraham kot arhetip patriarha je temelj stabilnosti zakona, družine in družbe. Bog ga je najprej razodel Judom. Prek Svetega pisma stare zaveze pa je ta arhetip prešel v zakladnico krščanstva in vsega človeštva.

    Ta skoraj štiri tisoč let stara zgodba o Abrahamu do danes ni izgubila veljave, zato bo preživela vse feministične ideologije, ki močno izgubljajo zagon in se ženskam vračajo kot bumerang. Mnoge sodobne ženske so zaradi feminističnih naziranj oslabile moške, potem pa ostale same in resignirane.

    Bili bi preveliki optimisti, če bi mislili, da je skrivenčeni feminizem preteklost. Znova je udaril na plan letos januarja ob premieri Sofoklejeve Antigone v ljubljanski Drami. V seriji prispevkov smo lahko brali, da Antigoni, napisani leta 441 pr. Kr., ni šlo za brezpogojno spoštovanje posvečenosti mrtvih, kot pravi Tine Hribar, ampak za revolucionarno zavračanje patriarhalnih konvencij.

    Antigona naj bi s svojim uporom zavrnila arhaična etična načela in neodvisno od družbenih konvencij in bogov sama sebi določila svoje dolžnosti glede zakonske zveze, ljubezni, družinskih vezi in materinstva. Bil sem presenečen, da tej interpretaciji Antigone, popolnoma iztrgane iz zgodovinskega, kulturnega in religijskega konteksta, ni nihče ugovarjal.

    Abraham je lik močnega moškega, ki sprejme usodno odločitev. Sara ni naredila napake sodobnih feministk, ki hočejo o vsem v neskončnost diskutirati. Moderna parola je: o vsem se je treba pogovoriti. To je seveda nesmisel, kajti življenje je mnogo globlje, mnogo bolj skrivnostno kot to, o čemer se dva človeka lahko pogovorita in stvari dorečeta. Če bi se bilo mogoče o vsem pogovoriti, ne bi imeli, denimo, poezije, mistike in še česa, kjer gre za samotarski napor.

    Abraham je sledil intuiciji, skozi katero je govoril Božji glas. Skrivnostnega Božjega klica ženi Sari nikoli ne bi mogel razvidno obrazložit, in potem prisluhniti še njenemu mnenju.

    Zakaj zapustiti deželo svoje rodovine in iti v neznano deželo nikakor ni mogoče v celoti racionalno argumentirati. Najbolj bistvenih slutenj in spoznanj, ki nas vodijo, sploh ni mogoče ubesediti. Življenje je več kot vse naše besede.

    Sara je to vedela, žal je mnoge sodobne ženske ne razumejo, in silijo v moškega, naj jim vse natančno pojasni. Če ženska pravočasno ne odneha, če ne premore Sarine intuicije, da lahko moški ostane moški le, če ga ženska v njegovi posebnosti, v njegovi moški avtoriteti podpira, ji bo enostavno ušel, ali pa se bo poženščil.

    V obeh primerih bo ženska žrtev, in kar je pri tem najbolj neproduktivno, da bo na zunaj videti kriv samo moški, ki se mu bo očitalo mačizem, avtoritarnost ipd.

    Kot moža in ženo ju je ustvaril,« pravi Sveto pismo. Kar pomeni, da je Bog na različnost spolov vezal tudi različnost nalog, poslanstva in vlog, ki jih imamo kot moški oziroma ženske.

    Škodljivi in koristni pogovori med moškim in žensko

    Partnerski odnosi zaradi večurnih pogovorov niso kar avtomatično postali boljši. Dlakocepski pogovori v smislu – »in potem sem rekel in potem sem rekla« – v katerih želijo ženske možu vse opredeliti glede svojih pravic, zahtev in dolžnosti, zagotovo vodijo v nove nesporazume ali celo v razpad zakonske zveze.

    Seveda pa takšnih dlakocepskih pogovorov ne smemo zamenjati z resnično smiselnimi in potrebnimi. Razlikovanja med enim in drugim tipom pogovorov se je treba naučiti in ga postopoma prepoznati v živem odnosu z Bogom.

    Izhajati je treba iz klasične razlike med spoloma. Skrajna feministična ideologija je razširila prepričanje, da spol ni naravna danost, da nismo moški in ženske po naravi, temveč naj bi bil spol produkt vzgoje, socialnega okolja in zgodovine. Kot da je spol povsem zamenljiv in bi se lahko za katerega od spolov razumsko in interesno odločili.

    Po tej ideologiji naj bi ne imeli dveh spolov, moškega in ženskega, ampak poljudno število enakovrednih spolnih opredelitev, za katere se uporablja angleška beseda gender. Namesto biološkega spola se torej uveljavlja t. i. družbeni spol ali gender, ki temelji na kulturnih predpostavkah, kar omogoča družbeno konstrukcijo moških in žensk.

    Po tej ideologiji so vloge, ki jih imamo v življenju glede na svoj biološki spol, ožigosane kot napačne. Tradicionalno in tudi krščansko prepričanje pa je, da so naše vloge pogojene prav z našim biološkim spolom. »Kot moža in ženo ju je ustvaril,« pravi Sveto pismo. Kar pomeni, da je Bog na različnost spolov vezal tudi različnost nalog, poslanstva in vlog, ki jih imamo kot moški oziroma ženske.

    Kakšnega moškega torej želite?

    Ker imamo danes pred seboj lik Abrahama, se ne bomo enakovredno posvečali vlogi ženske v družbi in družini. Ženske naj bi se ob patriarhu Abrahamu vprašale, ali hočejo le prikupnega moškega, ki se jim bo v vsem prilagajal in izpolnjeval njihova pričakovanja, ali pa hočejo moškega, ki bo dejansko drugačen od njih in jim bo lahko zato trdno stal ob strani.

    Moškim bi morali danes znova povedati, da za ženske ne le smejo biti moški, ampak to morajo biti. Zato naj bi se ženske ne borile priti moškim posebnostim, ampak naj bi jim znale posredovati občutek, da so zanje junaki.

    Poglejmo majhnega dečka. Kaj je njegova temeljna značilnost – da se nenehno bori. Kot deček proti nezemljanom, divjim živalim, zmajem, pozneje pa proti krivicam; zato deček oblikuje borbene skupine in strategije preživetja. Deček se ne bori le proti sovražnikom, ampak tudi za svoje sanje, za svoje cilje.

    Te preproste formule ne smemo podcenjevati. Če moškemu vzamemo pravico do boja, do prevlade, če ga silimo, da se nam podredi, bo postal mehkužen, zatrt v svoji moškosti in nazadnje uničen. Potem ga ženske ne bodo več našle na bojnem polju, kjer bo skušal nekaj narediti, ampak bo samo še poslušen izvrševalec.

    Pohlevnim družinskim očetom se pogosto smejimo. Zdi se, kot da smejo sodelovati pri nakupih, pri čemer se vedno znova izkažejo kot slabiči, vodeni po močnih partnerkah, ki končno o vsem odločajo same.

     Azil za sodobne moške – šport

    Zaradi načrtnega rušenja tisočletja nastajajoče družinske kulture je sodobni moški v krizi identitete. Namesto da bi moški v družini opravil svoje poslanstvo, ga najdemo v fitnes studiih, kjer svoje primanjkljaje zaradi nepriznanja s strani ženske napihne z mišično maso.

    Danes je šport eden od azilov, zatočišč za moške. Šport moškim nudi nadomestno prizorišče za lovsko udejstvovanje. Le v športu moški še uživajo v sanjarjenju, da se lahko telesno izkažejo in postavijo s svojo agresivnostjo. Vedno pogosteje imamo opravka z neškodljivimi, prijaznimi, a na žalost tudi dolgočasnimi kimavci, ki si ne upajo več biti možaki, korenjaki.

    Danes postajajo moški poraženci nove ženske politike v šoli in poklicu. Dekleta prehitevajo fante zlasti v izobraževalnem sistemu, ki je naravnan tako, da vrednoti tiste vidike znanja, ki jih dekleta dosežejo laže kot fantje. In če izobraževanje favorizira ženske prednosti, je moški nujno poraženec, kajti izobrazba je danes ena od ključnih prvin za uspeh in za pridobivanje zaposlitve.

    Pustimo moškim, da so moški

    Ženske morajo pustiti moškim, da so kdaj samo v svoji moški družbi. Kocbek je nekje zapisal, da je bila zanj moška družba, kjer so debatirali o umetnosti, politiki in še marsičem, kot kruh.

    Eno je, če moški zaradi sebičnosti in neodgovornosti zanemarja družino, drugo pa je, če mu pustimo tudi njegov moški svet, kjer izživi, kar je bilo od začetka položeno vanj, da je lovec, da z močjo varuje svoj dom.

    Otroci ne morejo živeti samo od materine tolažbe in njene harmonije, ampak potrebujejo očeta, ki jih bo vodil na neuhojena pota in jih spodbujal, da poskusijo kaj novega.

    In to je bil Abraham, ki je začel popolnoma na novo v duhovnem, kulturnem in gospodarskem pogledu. Gospod ga je za ta pogum nagradil z obljubo: »V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na Zemlji.«

    Literatura: Eva Herman, Princip Noetove barke, Slomškova založba 2010
    Milan Knep je duhovni pomočnik v ljubljanski stolnici, voditelj Škofijskega katehetskega urada, voditelj priprave na zakon v nadškofiji, voditelj Medškofijskega odbora za kulturo in duhovni asistent Združenja krščanskih poslovnežev Slovenije.
    Print Friendly, PDF & Email

    KOMENTARJI: 14

    1. Hvala duhovniku Milanu za te besede! Pojav uničevanja očetov in s tem moških je seveda znan mnogim, preveč mnogim očetom, je pa redko objavljen v javnosti.

      Mogoče še manjka analiza, kako, zakaj, kdaj je to uničevanje očetov prišlo v našo družbo?!

    2. Abrahame je povozil čas, prihodnost pripada Jezusom in Frančiškom, ki imajo v sebi tudi veliko ženskih lastnosti, zato razumejo in spoštujejo ženske in se tega ne sramujejo, čeprav jih starokopitneži označujejo za pomehkužence.

    3. Meni je članek všeč. Že zato, ker kaže podobnosti s skupnostjo za zavest Krišne; tudi oni, čeprav so nastali sredi XX. stoletja, še vedno nosijo s seboj torbico, kjer so imeli stari brahmani brašno, torej žitarice za obed. Vesel sem, ko berem nekoga, ki zastopa 2500 let stare vrednote in si, očitno sam moško pomehkužen in dezorientiran, kot recimo Uredništvo, prizadeva za vračanje patriarhata. Ki je izginil ravno zaradi neživljenjskosti. Kot mi je seveda všeč, kako ljubitelji Cerkve dokazujejo, da so s svojim starozaveznim razumevanjem Boga globoko zadaj za tisto spremembo, ki jo je naredil Kristusov nauk. Podobe močnega očeta, podoba očaka, ki vlada – to so koncepti, ki so preživeti, ker so neživljenjski. In prenaporni za vse, predvsem tiste, ki jih hočejo oponašati ali si želijo njihovo revitalizacijo. Za kaj takega bi morlai biti že najmanjt Kristus, on je obudil Lazarjev kadaver

    4. Nekaj je treba tu dati ženskam. In sicer, da ženska slabo prenaša sužnje. Abraham gotovo ni bil suženj. Medtem ko je sploh današnja Slovenija polna prostovoljnih sužnjev, ki jih je pohabil in zasužnjil komunizem. S takimi moškimi ženska nima kaj početi. V njih nikoli ne bo mogla videti svojega “junaka”. Ni nas torej treba kar “podpirati” in trapati kako smo fajn. To bi bilo spet narobe.
      Je pa tisto drugo, kar se feministk tiče: slaba žena je možu kakor trohnoba v kosteh.
      Meni je super všeč nekaj iz knjige modorosti. Približno, žena z milino in krotkostjo na jeziku, njen mož ne bo kot druga človeška bitja. Tako žene delajo junake iz nas navadnih smrtnikov. 🙂

    5. Mož naj bo mož in žena naj bo žena. To je vsa modrost, ki je zapisana že v Svetem pismu. Se pridružujem tako avtorju kot ostalim komentatorjem.
      Se pa moramo zavedati, da so feministke običajno tiste ženske, ki izhajajo iz ateizma in iščejo nove ideologije za svoj obstoj. Težko je v življenju, če nimaš jasne opore in smernic, kot recimo mi Kristjani.

      • ” feministke običajno tiste ženske, ki izhajajo iz ateizma”

        feministke so feministke, ateizem je pa ateizem.. dve popolnoma ločeni stvari.

        “Težko je v življenju, če nimaš jasne opore in smernic, kot recimo mi Kristjani.”
        težko je predvsem, če se realnost ne pokrije z ideologijo. In ravno to imate vi kristjani. Imate ideologijo, ki šepa v realnosti in potrebujete en kup izgovorov za vsak primer, ko bog v svoji dobroti falira.

    6. Odličen članek, kako naj bi se razvijala naša družba. Ženska mora bit podrejena moškemu drugače postanejo moški slabiči. Že Abraham je to vedel. Edino Rusija poskuša to uvesti v praksi. Premik družinskega nasilja nad žensko (in otroci) od kaznivega dejanja k prekršku je prava smer. Tako kot otroke je potrebno tu pa tam tudi žensko postavit na realna tla. Rusi to znajo.

      • “Premik družinskega nasilja nad žensko (in otroci) od kaznivega dejanja k prekršku je prava smer.”

        andrej.. dej še malce razmisli..

        • Moški si mora podrediti žensko (zlepa ali zgrda). V nasprotnem primeru je slabič. Rusija to razume. Zato je prišlo do dekriminalizacije. Tudi pogovor je nepotreben, eno okoli ušev in k maši poslušat božjo besedo. To nam pravi ta članek. Odličen začetek 19. stoletja.

    7. pa dejte dragi komentatorji, *******************.. Prosim lepo..

      glede članka pa takole.. Je klasika od represivnih pogledov religije na posameznika. Dokler verjamete take bedarije, niste pravi moški in nikoli tudi ne boste. Če protebujete očeta v svoji odrasli dobi, pol.. seveda niste odrasel človek ampak samo mentalni otrok v odraslem telesu. In religija spodbuja in ohranja ravno to. Čim več odraslih ljudi z mentaliteto otroka, ki potrebuje očeta.

      Take stvari niso zdrave za celotno družbo.

      recimo tale odstavek:
      Danes postajajo moški poraženci nove ženske politike v šoli in poklicu. Dekleta prehitevajo fante zlasti v izobraževalnem sistemu, ki je naravnan tako, da vrednoti tiste vidike znanja, ki jih dekleta dosežejo laže kot fantje. In če izobraževanje favorizira ženske prednosti, je moški nujno poraženec, kajti izobrazba je danes ena od ključnih prvin za uspeh in za pridobivanje zaposlitve.

      a smo zdej mi manj inteligenti kot ženske al kaj ste hoteli tukaj povedat? Vidiki znanja, ki jih dekleta dosežejo lazje? Kaka cvetka. Ne morem verjet..

    8. Odlično branje. Ne strinjam se le v delu, ki govori o pogovoru, saj sem mnenja, da je pogovor temelj odnosa, pa ne v smislu pregovarjanja, ampak dialoga, darežljive odprtosti drug do drugega. Večina patriarhov nima te naravnanosti oz. si tega ne dovoli, s tem pa izgublja tako on kot njegova žena. Je pa še kako res, da smo danes moški izrazito pomehkuženi in da to dobiva že razsežnosti družbene epidemije.

    9. Odličen članek in hvala Bogu, da so še duhovniki pri nas, ki upajo odkrito svobodno spregovoriti o tem in ki razumejo duh časa.

      Mislim, da pri govoru o partiarhalnosti ne gre za to, da bi ženskam odvzemali pravice in jih “pehali za štedilnik”. Ne vem kako nihče ne razume, da obstaja ogromno žensk, ki so samozavestne, ponosne da so veliko dosegle v lastnih življenjih (so izobražene, spodobne) ampak vseeno želijo živeti ženstvenost in podpirati moža v njegovi moškosti. To pa pomeni, da ne želijo moškega ki je copata, pussy, mehkužnež in gender-fluiden, ampak moškega, ki drži družino skupaj, jo podpira, brani, zastopa. A obenem moškega, ki ženski prisluhne in skupaj z njo pride do zaključkov kako se bo sprejemalo odnose v razmerju v družini. Tudi moški želijo takšne ženske, ki so samozavestne a obenem dajejo moškemu smisel, spoštovanje in niso možače.

      Pomehkuženje moških dejansko je velik problem, ki ga je ustvaril tretji val feminizma. s tem se bo moderna družba morala soočiti in prepričan sem, da iz tega vidika delna “obnova” patriarhata na Zahodu je neizogibna. Ker v nasprotnem primeru družba ne bo preživela oziroma že sedaj finančno obremenjeni socialni sistemi na Zahodu takšne atomizacije družin ne bodo mogli več podpirati. Družina pa lahko opravlja socialno in varnostno funkcijo le z jasno določenima vlogama ženske in moškega.

      Seveda pa v današnjem času duhovniki ne morejo tako neposredno vplivati na ljudi, zato je dobro, da se tudi moški odkrito o tem pogovarjamo in tega in takšnih pogovorov je vedno več. Kljub temu pa je dobro, da duhovništvo izkazuje teološko in dogmatično doktrinarnost in se o tem ne boji spregovoriti.

      Kje so rešitve? Spet se ponuja isti odgovor: civilna družba in spreminjanje odnosov od spodaj. Neke vrste konservativna “grassroots” družinska revolucija. Obratna od seksualne revolucije v šestdesetih 🙂 Naj bodo iskrice tega bodočega gibanja tudi takšni prispevki na Domovini 🙂

    Komentiraj