Vse večja zmeda v ukrajinski vojni: Putinov kabinet kot Hitlerjev bunker?

vir: Pixabay


Začelo se je. Počasi, brez pompa, pa vendarle. Tako ruski kot ukrajinski vrh sporočata, da je vojna prešla v fazo ukrajinske protiofenzive, ki jo poleg precejšnjega kaosa že zaznamujejo prve, sicer majhne ozemeljske pridobitve v korist osvoboditeljev. Začeta operacija sicer ne nakazuje nikakršnih končnih odgovorov, vsekakor pa odpira vse več strokovnih in političnih vprašanj.

Posvetimo se najprej najbolj perečemu: kdo je razstrelil jez Nova Kahovka? Komu je v interesu, da nepregledna količina vode odplakne celotna naselja? Do neke mere obema sprtima stranema, ki pa po znanem vzorcu krivdo prelagata druga na drugo.

Kdo več pridobi z razstreljenim jezom?


Kdo pa z uničenjem jezu pridobi več? Iz zajezitvenega jezera se z vodo napaja tako rekoč celoten Krimski polotok in prekinitev oskrbe bi koristila Ukrajincem, ki bi ob predvidenem napredovanju lažje strli odpor okupatorskih sil.
Na prvi pogled se zdi, da so Rusi stavili na logiko »res, da bo na Krimu žeja, a bo dlje ostal ruski« in razstrelili jez.

A slednjim uničenje odgovarja še bolj: cesta na vrhu jezu je poleg dobesedno uničenega Antonovskega mostu v Hersonu predstavljala edini premostitveni objekt na spodnjih 300 kilometrih fronte, ki bi ga osvoboditelji lahko uporabili za prečkanje reke. Sedaj ni več uporaben in Ukrajinci bodo na omenjenem odseku prisiljeni izvajati pontonski oziroma ladijski prehod, kar pa je precejšen oteževalni dejavnik za potek protiofenzive.

S tem so Rusi z zahodne strani v dobršni meri zaščiteni, saj bodo Ukrajinci po kopnem lahko prodirali le s severa, iz smeri mesta Zaporožje, kar pomeni, da bodo Rusi svoje sile lahko intenzivneje koncentrirali na severnen delu okupiranega dela Hersonske in Zaporoške oblasti, nekako na odseku Vasiljevka–Doneck, ki je znatno krajši.

Čeprav odgovornosti ni možno z gotovostjo pripisati ne eni ne drugi strani, pa se na prvi pogled zdi, da so Rusi stavili na logiko »res, da bo na Krimu žeja, a bo dlje ostal ruski« in razstrelili jez, s čimer so na južnem delu znatno omejili potencialno učinkovitost pričakovane ukrajinske taktike izigravanja ruske obrambe.

Po predvidevanjih naj bi Ukrajinci z občasnim nepredvidenim koncentriranim delovanjem na različne točke ruske obrambe izkoristili njen kadrovski in materialni primankljaj; ena od možnih osnovnih zamisli namreč je, da bi Ukrajinci na več točkah napadali z večjo frekvenco, kot bi Rusi lahko premeščali obrambo, ter jo tako izigrali. A v trenutnih razmerah bi bila najbolj logična poteza branilcev na južnem bojišču onesposobitev krimskega mostu.

Vse večja zmeda: Putinov kabinet kot Hitlerjev bunker?


Druga bistvena postavka protiofenzive pa je stopnjevanje oboroženega pritiska na matično Rusijo. Vpadi Legije Svoboda Rusije (LSR) ter Ruskega prostovoljnega korpusa (RDK) na območje predvsem Belgorodske oblasti, pa tudi stopnjevani pritisk Ukrajincev z droni ne le na slednjo, pač pa tudi na Brjansko in Krasnodarsko oblast še naprej povzročajo paniko ter množične evakuacije.

Po zadnjih informacijah naj bi v ruskem zaledju proti vpadom deloval (tudi) Ahmat, torej paravojska čečenskega voditelja Ramzana Kadirova. Slednji se je nedavno zapletel v besedni konflikt s financerjem Wagnerja Jevgenijem Prigožinom, bojda se je v "ljubezenskem" trikotniku med Wagnerjem, Ahmatom in rednimi silami zaiskrilo tudi na bojišču, kar kaže na globoka neskladja na strani okupatorjev. Če gre verjeti nekaterim zapisom na družbenih omrežjih, tudi Putinov kabinet vse bolj spominja na znameniti prizor iz Hitlerjevega bunkerja v filmu Untergang.

Kljub temu ruski vrh trdi, da so okupatorske sile nedavno uspešno odbile ukrajinski poizkus ofenzive v Doneški in Zaporoški oblasti, pri tem ubile 250 Ukrajincev ter uničile večje število Leopardov. Na koncu se je izkazalo, da je bilo tovrstno poročanje kot že mnogokrat lažno, saj ni šlo za Leoparde, temveč za kolesne oklepnike AMX-10 RC; o smrtnih žrtvah ni realnih poročil.
Dejstvo je, da so Ukrajinci vzdolž večine bojišča, predvsem v osrednjem in severnem delu, prevzeli pobudo in počasi osvobajajo okupirana ozemlja.

Pri vrednotenju poročil s fronte je treba biti previden. Ruske oblasti in njihovi mediji pogosto lažejo. Z ruske strani najzanesljivejši viri prihajajo iz njihove milblog scene; te analize se v največji meri skladajo s poročili in analizami zahodnih analitikov in obveščevalcev ter predstavljajo dejstva, ki se na koncu na bojišču v veliki večini izkažejo za resnična.

Ukrajinci osvobajajo Bahmut


Kakorkoli, opisana smer ukrajinskega delovanja se v danem trenutku na prvi pogled ne zdi najboljša izbira – LNR in DNR bi bilo zaradi privrženosti lokalnega prebivalstva Putinovemu režimu najbolj smotrno "prihraniti" za konec, saj po predvidevanjih predstavljajo najtrši oreh za osvoboditelje. A kot poroča ISW, se je vzhodno od kraja Marinka pojavila močna partizanska dejavnost, ki bi osvoboditeljem lahko precej olajšala prodor v Doneško oblast.

Dejstvo je, da so Ukrajinci vzdolž večine bojišča, predvsem v osrednjem in severnem delu, prevzeli pobudo in počasi osvobajajo okupirana ozemlja. Vas za vasjo, mestece za mestecem. Prigožin je celo potarnal, da bodo osvoboditelji ob tem tempu dokaj kmalu ponovno zavzeli Bahmut. Zgodba se je obrnila.

In če hoče Ukrajina v letošnjem letu narediti kakšen omembe vreden premik, je bil za to zadnji čas; oktobrski dež, ki bo po pričakovanjih ohromil bojišče, vojaško gledano ni več daleč in počasi se začenja muditi. Časovna stiska sicer (še) ni prehuda, za zelo hudo pa se zna izkazati pomanjkanje artilerijskega streliva, ki je za izvedbo kakršne koli ofenzive ključna. Čas je, da se Evropa zdrami in dobavi, kar je obljubila, sicer protiokupatorsko zavezništvo ne more računati na uspeh. A to ni več v rokah Ukrajincev.

https://twitter.com/bostjanperne/status/1661306604245991426

Rusi neuspešni, Ukrajinci čakajo Evropo


Če povzamem: trenutno gre dogajanje počasi v korist Ukrajine, medtem ko se Rusija v resnici bolj kot z Ukrajinci bojuje sama s sabo in s svojimi demoni. Poleg tega njihova konstantna in občasno uspešna raketiranja notranjosti Ukrajine ne obrodijo želenih sadov, po drugi strani pa bi za popolnitev potrebnih sil na bojišču morali izvesti mobilizacijo v večjem obsegu, kar pa Putinu predstavlja vse večje tveganje. Od ruskih operacij v doglednem času ne gre pričakovati večjih uspehov.

Na drugi strani se zdi, da Ukrajina kljub temu, da je domačo nalogo izpopolnjevanja sil opravila z odliko, še vedno čaka na zadostne količine evropskega streliva. Kljub temu, da ofenzivne dejavnosti ne potekajo z agresivnostjo, ki so jo mnogi pričakovali, pa lahko zasledimo konstantnost in glede na sredstva sorazmerno uspešnost ukrajinskih operacij.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike