Veselo komunistično veliko noč, pravi upor bomo praznovali kdaj drugič

Peter Merše
Vir foto: twitter Socialnih demokratov
Na koledarju mi danes piše »Dan upora proti okupatorju«. In zato danes ni treba v službo. Ok, v samoizolaciji itak delam od doma, ampak danes ni treba v službo tudi trgovkam. In čeprav datum za praznovanje upora proti okupatorju vsebinsko ne bi mogel biti izbran bolj nerodno, je praktičen vsaj z vidika, da nam ob optimalnem času za potovanja omogoči dopust.

Tako lahko »pokurimo« zelo malo dopustniških dni za teden oddiha ali dela na vrtu v ravno prav toplem, lahko bi rekli kar »potovalnem vremenu«. Seveda, kadar ni leto 2020, ko pač ne moremo nikamor. Ker pa je leto 2020 in smo vrtna opravila večinoma opravili v preteklih dneh, lahko današnji dan izkoristimo, da se spomnimo tistih, ki so se skozi zgodovino tako ali drugače pogumno uprli okupatorjem. Ja, teh je bilo več, čeprav današnji »dela prost dan« omenja le enega. In na te, prave upornike, uradni praznik sistematično pozablja.



Podkast komentarja Petra Meršeta je na voljo na koncu prispevka.



Danes je sicer dan, ko bi po proslavah vihrale zastave z rdečo zvezdo, ustvarjalci javnega mnenja pa nas bodo spominjali na en dotičen dogodek, ki ima z uporom proti okupatorjem bolj malo skupnega.
Upor proti okupatorju razumem kot dejanja, ki so pomenila boj proti zatiralcem, takšnim in drugačnim. Zatiralcem svobode, narodnih pravic, kulture ali vere.

Od Samove plemenske zveze naprej ...


Za prvega slovenskega upornika bi lahko označili kralja Sama. Res je, da takrat težko govorimo o Slovencih kot narodu, saj koncept naroda tedaj še ni bil ravno razvit, toda vsekakor je šlo za naše daljne prednike. Ko so Obri oz. Avari, s katerimi so Slovani v teh krajih najprej živeli v sožitju, začeli izvajati nadvlado, je slovanska plemena v Samovo plemensko zvezo leta 623 združil kralj Samo. Čeprav viri ugibajo, da je šlo za frankovskega trgovca je bil njegov upor uspešen in Slovani v srednji Evropi so zaživeli svobodno.

Iz Samove plemenske zveze je izšla Karantanija, prva »demokratična« dežela v srednjeveški Evropi. In ker je bila Karantanija vojaško prešibka, je za pomoč v boju proti okupatorju – znova okrepljenim Obrom, za pomoč prosila Bavarce. S tem je resda izgubila del samostojnosti, toda knez Borut je vseeno izbral pogumno med izgubo popolne samostojnosti in uničenjem. Smo pa s pordeditvijo Bavarcem sprejeli krščanstvo in se vključili v Evropski kulturni krog.

Frankovskim vladarjem se je sicer neuspešno v 9. stoletju uprl Ljudevit Posavski, knez v spodnji Panoniji. Upor, ki je bil usmerjen proti nasilnemu širjenju frankovske kulture v naših krajih se je končal s porazom, s čimer smo Slovenci ostali brez domačega plemstva, obsojeni na to, da naslednja stoletja preživimo kot kmečki narod.

Čeprav ne neposredno na slovenskih tleh, lahko med upornike štejemo Cirila in Metoda, ki sta za Slovane sestavila pisavo za zapis takratnega jezika, od papeža pa izposlovala dovoljenje za opravljanje bogoslužja v slovanskem jeziku. Pomemben upor proti širjenju nemške kulture.

Nekaj stoletij kasneje lahko slavimo Slovence, ki so se zoperstavili turškim vpadom in uprli zatiralski domači gospodi. Gospodi, ki je pobirala pretirane davke in nadzorovala prebivalstvo. Oba upora smo Slovenci drago plačali, toda vsaj vlade Otomanskega imperija na naših tleh nismo trpeli.

Svojevrsten upornik je bil Primož Trubar s sodelavci, ki so s svojimi knjigami začeli izobraževati Slovence, nenazadnje pa tudi danes splošno osovraženi škof Tomaž Hren, ki je od papeža izprosil dovoljenje, da so lahko še naprej uporabljali Dalmatinovo biblijo, kar je bil za katolike tedaj velik precedens.

Uporniki slovenske novejše zgodovine


18. stoletje je bilo polno junaških upornikov na različnih nivojih. Valentin Vodnik s pisanjem prvih učbenikov je dobro izkoristil francosko okupacijo, ki ni bila nič kaj prijetna, je pa omogočila več narodnih pravic, ki jih niso mogli odvzeti niti Avstrijci, ko so znova prevzeli oblast.

Prešeren s svojo poezijo, gibanje Zedinjena Slovenija leta 1848, taborsko gibanje, v katerem se Slovenci organiziramo na demokratičen način, civilizirano, brez prelivanja krvi. V Vižmarjah se je na taboru zbralo preko 30.000 Slovencev. Bleiweis je izdajal časopise, Slomšek je na lastno pest spremenil meje škofije, Krek je ustanavljal zadruge, škof Jeglič prvo povsem slovensko gimnazijo. Vse to so bili majhni upori ciljem aktualne oblasti, ki so ohranili slovenstvo.

Rudolf Maister se je uprl ustaljenim normam in zaščitil slovenski Maribor. Če bi imela vlada v Ljubljani »jajca«, bi morda tudi Celovec. Še prej so se uprle slovenske žene, ki so med prvo svetovno vojno podpisovale Majniško deklaracijo. Fašistični oblasti so se uprli TIGRovci.

Ko se je začela nesrečna druga svetovna vojna, so se mnogi Slovenci v želji po uporu okupatorjem pridružili partizanom. Toda 26. aprila ni nastala organizacija, ki bi se upirala okupatorjem, ampak je z njim sodelovala. Zvestobo je prekinila šele junija 1941, pa še takrat so se odpovedali sodelovanju le z nemškim okupatorjem, že jeseni pa je vodstvo pokazalo pravi obraz s pokoli Slovencev.
Dan upora proti okupatorjem je tako dan, ko bi morali slaviti tako junake, ki so se podali v partizane, čeprav so bili kasneje grdo prevarani s strani komunističnih voditeljev, kot junake, ki so se partizanskemu nasilju uprli pa čeprav z orožjem, ki so ga dobili od nemškega okupatorja.

Partizanska vojska je zlorabila zdrav uporniški duh mnogih Slovencev, ki so se želeli upreti okupatorju. Proti okupatorju, tokrat domačemu je bila na žalost prisiljena vstati še ena vojska pogumnih fantov in mož, ki so spoznali nevarnost komunističnega okupatorja in se uprli, da so zaščitili svoje družine, vero in svobodo. Z reševanjem jetnikov je pravi upornik proti okupatorju tudi nadškof Rožman, čeprav brez puške.

Nepriznani uporniki


Dan upora proti okupatorjem bi moral biti dan, ko bi slavili tako junake, ki so se v želji po svobodi podali v partizane, čeprav so bili kasneje grdo prevarani s strani komunističnih voditeljev, kot junake, ki so se partizanskemu nasilju uprli pa čeprav z orožjem, ki so ga dobili od nemškega okupatorja. Komunistična elita, ki je zlorabila partizanski boj, se med junake upora težko uvršča, čeprav jim vsekakor priznavamo, da so nasilno revolucijo izpeljali uspešno in iz vojne izšli kot zmagovalci. Toda ne vidim razloga, zakaj bi jih slavili za to, da so nas popeljali v 45-letno komunistično okupacijo.

 

 



Med uporniki proti okupatorju slavimo tudi junake Teritorialne obrambe in vlade Republike Slovenije, ki je izpeljala osamosvojitev in ubranila Slovenijo pred okupatorskimi tanki Jugoslovanske ljudske armade.

Upor proti okupatorju je boj za svobodo


Upor proti okupatorju razumem kot dejanja, ki so pomenila boj proti zatiralcem, takšnim in drugačnim. Zatiralcem svobode, narodnih pravic, kulture ali vere. Dejanja, ki so se upirala tiranskim oblastnikom, da bi lahko užili več svobode. Rdeča zvezda je pač simbol zatiranja svobode, nikakor pa ne upora proti temu.

Dan upora je tako prav primeren dan za praznik. Takšnih in drugačnih okupatorjev tudi danes ne manjka. Nekateri skušajo okupirati jezik, drugi odvzeti svobodo govora, na udaru so tudi vera, družina in življenje. Tudi današnji dan potrebuje upornike, verjetno tudi praznik, ki jih slavi. Le uradno vsebino bomo morali malo preoblikovati, da bo primernejša. Verjetno bi bilo primerno spremeniti tudi datum, čeprav priznam, da bom v tem primeru kar pogrešal ta prost dan konec aprila.

Prost dan, zaradi katerega pa sem se že zdavnaj nehal sekirati. Prav dobro je imeti kakšen prost dan, ko ničesar ne praznuješ. Božič in velika noč sta lepa praznika, toda polna opravil in obredov. Lepih in pomembnih, toda kakšen prost dan spomladi pride še kako prav tudi tako, da ne rabiš ničesar praznovati. Ker na 27. april res ni česa praznovati.

Po drugi strani pa razumem, da tudi komunisti potrebujejo svojo Veliko noč. Saj veste, spomin na čas, ko se je glavni junak uprl okupatorju. Naš upornik je Jezus, ki se je uprl smrti, za komuniste pa je to njihova fronta, kakorkoli so jo imenovali v različnih obdobjih, ki se je uprla kulturi in demokraciji ter za nekaj časa ustoličila njihovo oblast.

Čeprav mi gre na živce maškarada in predvsem laži, s katerimi okrog tega prostega dneva zastrupljajo javnost, pa jim en praznik tudi privoščim. Upam, da bomo nekoč spoznali, kako zgrešena je vsebina tega praznika. Do takrat pa lahko rečem samo, Veselo komunistično veliko noč, pa čim manj rdečih zvezdic, al neki. Pa lepo preživite ta »družinski« praznik, ko ni vsebine, ki bi jo praznovali, tako da gremo v miru lahko na izlet, potovanje (ko bodo meje odprte) ali pa ga izkoristimo za delo na vrtu in družabne igre. Za praznovanje resničnih uporov bomo našli kakšen drug datum.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Kolaboracija in propaganda (6. del): Sodelovanje partizanov z okupatorjem 3: komunisti v Sloveniji ovajajo Italijanom
  • 22. 03. 2026
Terminologija, ki podaljšuje mitologijo (10. del): Komunistična »politika« prikrivanja
  • 28. 03. 2026
Kolaboracija in propaganda (3. del): Kdo se je pravzaprav bojeval zoper okupatorja?
  • 25. 02. 2026