Vera in upanje skupaj odpirata svet za Božjo moč, moč dobrega

Vodilna tema svetopisemskih beril današnje nedelje je molitev, ali bolje »kako je potrebno vedno moliti in se ne naveličati« (prim. Lk 18, 1). Moč, ki v tišini in brez hrupa spreminja svet in ga preoblikuje v Božje kraljestvo, je vera in njen izraz je molitev. Ko je vera polna ljubezni do Boga, ki ga prepoznava kot dobrega in pravičnega Očeta, takrat zvesta in vztrajna molitev postane moledovanje duha, krik duše, ki prodre vse do Božjega srca. S tem postane molitev najmogočnejša sila, ki preoblikuje svet. V tem obdobju zapletenih in težkih družbenih razmer je potrebno poživiti upanje, ki ima svoje temelje v veri in se izraža v neutrudljivi molitvi. Molitev vzdržuje plamen vere vedno prižgan. Na koncu današnjega evangelija smo slišali Jezusovo vprašanje: »Toda ali bo Sin človekov, ko pride, našel vero na zemlji?« (Lk 18,8). Ob tem se zamislimo. Kakšen bo naš odgovor na to vznemirljivo vprašanje? Danes hočemo vsi skupaj ponižno, a pogumno ponavljati: Gospod, ko prihajaš med nas, zbrane pri tem nedeljskem obhajanju, nas boš našel s prižganim plemenom vere. Verujemo in zaupamo vate! Pomnoži nam vero!

Svetopisemska besedila, ki smo jih slišali, nam predstavljajo nekatere zglede, ki nas navdihujejo pri naši izpovedi vere, ki je vedno izpoved upanja, saj vera in upanje skupaj odpirata svet za Božjo moč, moč dobrega. Zgled za to sta vdova iz današnje evangeljske prilike in Mojzes iz druge Mojzesove knjige. Ob vdovi iz evangelija (prim. Lk 18,1-8) pomislimo na 'majhne', tiste najbolj obrobne, pa tudi na pokončne in preproste ljudi, ki trpijo zaradi nadvlade drugih in se čutijo nemočne pred trajajočim družbenim zlom ter so v skušnjavi, da obupajo.

Ostanite trdni pri tem, kar ste se naučili in ste v to trdno prepričani. Oznanjajte besedo, vztrajajte v vsaki priložnosti pa naj bo ugodno ali neugodno, prepričujte, grajajte, spodbujajte z vso velikodušnostjo in naukom.

Takšnim Jezus ponavlja, naj opazujejo to vdovo s kakšno žilavostjo je vztrajala in na koncu dosegla, da ji je krivični sodnik prisluhnil. Kako lahko pomislite, da vam vaš nebeški Oče, ki je dober, zvest in mogočen ter želi samo dobro svojim otrokom, ne bo ob svojem času pomagal do pravice? Vera nam zagotavlja, da Bog posluša našo molitev in nas usliši ob za nas pravem trenutku, čeprav se nam iz izkušnje zdi, da ni tako. Krščanska molitev ravno zato ni izraz vdanosti v usodo ali lenobe. Nasprotno, je tolažeči notranji odgovor na resničnost, je moč upanja, najvišji izraz vere v moč Boga, ki je ljubezen in nas nikoli ne zapusti. Molitev, ki nas jo je naučil Jezus in ki doseže višek v Getsemaniju, ima značaj boja, saj nas odločno postavlja ob Gospoda v boju proti krivičnosti in zmagi nad zlom z dobroto. Molitev je orožje 'majhnih' in ubogih v duhu, ki zavračajo vsako obliko nasilja. Še več, nanj odgovarjajo z evangeljskim nenasiljem in s tem pričujejo, da je resnica Ljubezni močnejša od sovraštva in smrti.

To opazimo tudi v današnjem prvem berilu. Gre za slavno pripoved o bitki med Izraelci in Amalečani (prim. 2Mz 17,8-13). Molitev iz vere usmerjena na resničnega Boga je imela pri tem odločilno besedo. Medtem ko so se Jozue in njegovi možje na bojišču spopadali z nasprotniki, je Mojzes na vrhu hriba z dvignjenimi rokami molil. Te v držo molitve dvignjene roke velikega voditelja, so zagotavljale Izraelovo zmago. Zdi se neverjetno, a tako je. Bogu je potrebno, da ima njegov služabnik dvignjene roke. Ob Mojzesovih dvignjenih rokah pomislimo na Jezusove na križu, na razširjene in pribite roke, s katerimi je Odrešenik zmagal v odločilni bitki proti peklenskemu sovražniku. Njegov boj, njegove roke, dvignjene k Očetu in razširjene nad svet, vabijo še druge roke, druga srca, naj nadaljujejo to daritev z isto njegovo ljubeznijo vse do konca sveta.

Njegov boj, njegove roke, dvignjene k Očetu in razširjene nad svet, vabijo še druge roke, druga srca, naj nadaljujejo to daritev z isto njegovo ljubeznijo vse do konca sveta.

Sedaj pa se še posebej obračam na vas pastirji Cerkve z besedami svetega Pavla, ki jih je namenil Timoteju v današnjem drugem berilu: »Ostanite trdni pri tem, kar ste se naučili in ste v to trdno prepričani. Oznanjajte besedo, vztrajajte v vsaki priložnosti pa naj bo ugodno ali neugodno, prepričujte, grajajte, spodbujajte z vso velikodušnostjo in naukom« (prim. 2Tim 3,14.16; 4,2). Kakor Mojzes na gori tako tudi vi vztrajajte v molitvi za in z verniki, ki so vam zaupani v pastoralno skrb, saj samo skupaj lahko vsak dan bojujete dober boj evangelija.

Misli Benedkita XVI (prvotno objavljeno na Hozana.si)