Velikonočni običaji: zajci z jajci in Jezus

Velika noč je največji in tudi najstarejši krščanski praznik. V zvezi z njim se je skozi stoletja razvilo mnogo različnih ritualov in običajev, ki pa nimajo neposredne povezave s krščanstvom in Kristusovim vstajenjem.

Nekateri izvirajo še iz poganskih časov, nekateri so namenjeni zabavi, drugi pa imajo v sebi celo magične prvine.

Nekatere predstavljamo nekoliko podrobneje.*

Zajec, simbol plodnosti

Simbol zajca, ki otrokom skrije jajčka in darila je poganskega izvora. Je podoba germanske boginje Ostre (nemško ime za veliko noč je Ostern).

Njen praznik so obhajali spomladi aprila, kar kaže na njeno plodnostno vlogo. Iz Anglije in Nemčije se je razširil po vsej Evropi, ZDA in tudi drugod.

Zanimivo je, da je veljal zajec tako pri Izraelcih kot po večini Azije za nečisto žival. Kot simbol »super plodnosti« je tudi v evropskem prostoru v srednjem veku poosebljal negativne lastnosti (pohoto, opolzkost…).

Vendar pa njegovo čaščenje ni nikoli povsem zamrlo. Ravno nasprotno, danes je,  tudi po zaslugi potrošništva, postal osrednja maskota velike noči.

Jajca, pirhi, pisanke…

Tudi jajca so starodavni simbol plodnosti, obnavljanja narave in ponovnega rojstva. Kot takega ga poznajo po vsem svetu, v vseh kulturah in religijah.

Krščanstvo je to prastaro simboliko prevzelo in jo prilagodilo svoji ikonografiji. Okraševanje velikonočnih jajc se je razvilo do neslutenih razsežnosti. Od preprostih, s čebulnimi olupki pobarvanih jajc, do vrhunske etnološke umetnosti in nenazadnje do Fabergejevih jajc z dragulji iz carske Rusije. Njihova vloga tudi v krščanstvu ni bila vedno strogo religijska.

Posebno poglavje so bili nekoč napisi na pirhih, ki so segali od nabožnih, do ljubezenskih in šaljivih (Naj bo slep ali gluh, daj ga Sveti Duh). Jajce z primernim napisom je bilo lahko začetek snubitve (»Ta pirhič ti dam, ker te rada imam. Če bi te rada ne imela, bi ga sama imela«). Ali tudi zavrnitve (»Mili, dragi, s plavim očima, za te ne bi ni noge smočila«).

Razvile so se tudi številne igre z jajci, kot so valinčanje, sekanje, turčanje, trkanje…

Pokanje: grom ob Kristusovi smrti

Je izraz zunanjega, predvsem moškega in fantovskega prazničnega veselja. Prav tako nima neposredne zveze s krščanstvom, več s poganskim običaji odganjanja demonov s hrupom in truščem.

Cerkev je dala temu svoj simbolni pomen. Pomenilo naj bi grmenje in potres ob Kristusovi smrti. Svoj čas je bilo celo prepovedano, danes pa je spet v porastu. Vendar pa očitno, pri vsem alkoholu, ki spremlja pokanje in posledičnim poškodbam, demonov še niso uspeli povsem pregnati.

Cerkev je poganskim običajem in ritualom, ki jih ljudje niso želeli zapustiti, dala krščansko vsebino. Mnogi, ki sicer praznujejo veliko noč, pa se še danes ne zavedajo povsem jasno sporočila, ki ga prinašata Kristusova smrt in vstajenje.