Velika noč za zaprtimi vrati: med Sartrom in sionsko zgornjo izbo

Nisem prepričan, če je Jean-Paul Sartre ob pisanju svoje slovite drame Za zaprtimi vrati (fr. Huis clos) v ozir vzel tudi dve drobni omembi zaklenjenih vrat pri opisih Gospodovih po-vstajenjskih prikazovanj na koncu Janezovega evangelija. Vendar se spričo trenutnih razmer v naši domovini, ko so tudi vrata naših domov in predvsem cerkva pogosto zaprta, ta povezava niti ne zdi tako napačna.

Tako kot v tisti Sartrovi sobi, opremljeni v stilu drugega francoskega imperija, ali v zgornji izbi na Sionu med učenci po Gospodovi smrti, smo kristjani ob letošnjih velikonočnih praznikih povečini primorani obstati za zaprtimi vrati. Ne Garcin, Ines in Estelle, ne Peter z druščino Galilejcev, ne slovenski katoličani – nihče takrat ali danes ni trpel pretiranega fizičnega nasilja oz. mučenja, a nas s tem, na videz heterogenim ansamblom druži eno občutje: močni strahovi in negotovosti.

Dobro nam je znana ugotovitev novinarja Garcina in prešuštnice Ines: v peklu ni potrebe po fizičnem mučenju, ker pekel delajo drugi ljudje. Mar nas že ob površnem spremljanju dnevnopolitičnega dogajanja, začinjenega s krvoločnostjo medijev, kjer nekateri odgovorni velikokrat razdeljujejo, da lahko vladajo in vlečejo svoje koristi, ali pa že ob nenehnem obrekovanju znotraj Cerkve, kritizerstvu, medsebojnem nerazumevanju in pritoževanju, pogosto ne spremlja prav ta sartrovski občutek neodrešenosti, ki nas zapira za ustvarjalnost in dušo mrači za up?

»Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila tam, kjer so se učenci zadrževali, vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, je prišel Jezus, stopil mednje in jim rekel: ›Mir vam bodi!‹« (Jn 20,19) Krščanska novost, Kristusov novum razgrinja resnico o človeku, saj ta sam iz svojega strahu in negotovosti ne more splezati. Marsikoga v tem obdobju, poleg prevevanja naveličanosti in utrujenosti, skrbi glede prihodnosti: mlade za možnosti izobraževanja, zaposlitve in gradnjo družine, odrasle za službe, škofe in duhovnike za že tako zdesetkano čredo. A izkušnja sionske zgornje izbe ima v vsakem obdobju možnost, da se ostane soba z zaprtimi vrati.

Sprejeti okoliščine – bodi prilično ali neprilično (prim. 2 Tim 4,2), če se z vladnimi ukrepi strinjamo ali pa če imamo svoje (lahko tudi utemeljene) pomisleke – je prva stopnja, ki jo je krščanska duhovnost, morda s pozitivno primesjo stoicizma, tako močno razvijala skozi stoletja. »Če se hočeš neprenehoma spominjati Boga, ne zavrni tega, kar se ti zgodi, češ da je krivično, temveč potrpežljivo prenesi, kot da je prišlo po pravici. Potrpežljivo prenašanje vsega, kar te doleti, namreč razvnema spomin (na Boga), zavračanje pa slabí umno mišljenje srca in s popuščanjem povzroča pozabo.«  – tako sv. Marko Asket, puščavnik iz 5. stol., v svojem spisu, ki je našel pot v Filokalijo.

Ta predanost, athaumasía (nevznemirjenost) antične praktične filozofije ali Gellassenheit (izročenost) renske mistike, ni indiferentno svetobežje, marveč zaupanje v duhovni svet in Božjo previdnost, zaupljivo izrekanje fiat voluntas tua (zgôdi se Tvoja volja). Pomeni neomajno velikonočno zaupnost, da bo Gospodar zgodovine, Vstali, v pravem trenutku – tudi pri zaprtih vratih (prim. Jn 20,26) – prišel in nam šepnil tisti blagodejni »Mir vam bodi!«.

Od noči do luči za zaprtimi vrati

Slovenski naziv praznika »Velika noč« lepo izraža temne okoliščine, ko se zgodi odrešenje in zopet vstane Luč. Učenci so se zadrževali v izbi pod noč, pri zaklenjenih vratih. Pod noč, v razlagi ravenskega škofa Petra Krizologa († ok. 450) pomeni bolj stanje duha učencev kot časovno opredelitev, označuje njihovo omračenost zaradi žalovanja in užaloščenosti. A strah, kot pravi Janez Krizostom († 407), je pravzaprav njihovo pričakovanje in hrepenenje še okrepil in veselje nad Jezusovo ponovno prisotnostjo še povečal.

Trenutne okoliščine zaprtih cerkvenih vrat nas naj spomnijo na tistega moža iz evangelija, ki je nadležno moledoval pri svojem prijatelju, kljub temu, da so bila »vrata že zaprta« (Lk 11,7) – in bil uslišan!

Druga oznaka učencev, ki še bolj odmeva v naši trenutni situaciji, pa je dejstvo, ki ga pisec četrtega evangelija izpostavi pri obeh Gospodovih prikazanjih: zaprta oz. zaklenjena vrata (Jn 20,19.26). Peter Krizolog razlaga: kakor vrata žarkom svetlobe onemogočijo vstop v prostor, tako zaklenjena vrata, ki simbolizirajo od strahu zaklenjena srca, učencem preprečujejo zaznavo vsake svetlobe, ki jo prinaša duhovna svetloba Vstalega.

Zaklenjena vrata papež Gregor Veliki († 604) povezuje z Marijino zaprto deviško maternico: v obeh primerih je Gospod osupljivo vstopil na telesen način in pokazal, kako je po vstajenju njegovo telo nepropadljivo in hkrati čutno zaznavno, da bi nas razpoložil za hitenje proti naši končni nagradi (večnost in nepropadljivost tudi za nas) in spodbudil k veri (dal se je otipati).

Zaprta vrata torej za Gospoda niso problem. Nasprotno; za molitev k Očetu nam sam priporoča »zaprta vrata sobe« (Mt 6,6), svatba ženina in preudarnih devic se začne šele, ko »so se vrata zaprla« (Mt 25,10). Varujmo se, da bi kot Peter ostali »zunaj pri vratih« (Jn 18,16), temveč naj nas trenutne okoliščine zaprtih cerkvenih vrat raje spomnijo na tistega moža iz evangelija, ki je nadležno moledoval pri svojem prijatelju, kljub temu, da so bila »vrata že zaprta« (Lk 11,7) – in bil uslišan! Nenazadnje, naš Gospod Jezus Kristus je sebe imenoval »vrata [thýra]« (Jn 10,9) in zagotovil, da le vstop skozi njega omogoča pašo.

Razlika med Sartrovim konfliktom duhovno uničujočega konformizma in avtentičnega bivanja ter izkušnjo mlade, prestrašene in negotove Cerkve tistega vstajenjskega jutra v sionski izbi – obe štartni poziciji zaprtih vrat sta enaki – je vera v odrešilno bližino Vsevladarja Kristusa, ki izhaja iz osebne izkušnje njegovega vstajenja. Občutenje te »moči njegovega vstajenja« (Flp 3,10), ki prebija še tako dobro zapahnjena vrata, v konkretnosti lastnega mesa in krvi iskreno želim vsem bralcem!