Tujci v deželi!

Jan Dominik Bogataj
Tradicionalni latinski obred (foto: https://liturgyguy.com/)
POSLUŠAJ ČLANEK
»To govori Gospod: Tujca ne izkoriščaj in ne zatiraj, kajti tujci ste bili v egiptovski deželi!« (2 Mz 22,20)

Staro izraelsko ljudstvo je bilo, podobno kot ostala bližnjevzhodna ljudstva staroveških civilizacij, znano po tem, da je gojilo poseben odnos do treh ranljivih socialnih skupin: do vdov, sirot in tujcev. Še dandanes denimo na Bližnjem vzhodu tujec – poleg tega, da je potencialni kupec spominkov ali plačnik hotelskih storitev – pogosto vzbuja zanimanje in radovednost, kaj bo novega prinesel ali povedal.

Vendar po Mojzesu dana Božja zapoved glede prijaznosti do tujcev seže globlje od običajnega (Bog ne daj preračunljivega!) gostoljubja, saj naredbo utemelji na žlahtnem hermenevtičnem načelu, ki etike ne utemeljuje na deontologiji (»To moraš storiti, ker je tako prav!«), marveč na osebni izkušnji. Tujcev ni potrebno ljubiti, ker bi tako zapovedal nek neznani bog, ampak smo jim dolžni posebno naklonjenost, ker smo se tudi sami nekoč znašli v podobni izkušnji in vemo, česa smo si takrat želeli.

Sveto pismo Abrahama, očaka naše vere, opisuje kot popotnika, ki je zaradi Božjega načrta zapustil svojo domovino, da bi v veri dospel do obljubljene dežele. Izkušnja biti na poti ter postati popotnik in tujec je temeljna za krščansko duhovnost, ki resnično domovino išče v nebesih: »Pričakoval je namreč mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog.« (Heb 11,9)
Kakšen zagovor bomo lahko imeli mi, ki imamo vsakodnevno polno mizo, ki pogosto porabljamo več, kot potrebujemo, njim pa ne damo ničesar, čeprav bi si s tem lahko priskrbeli mnoge dobrine?«

Za ponazoritev tega nam lahko pomaga sv. Janez Krizostom, eden najimenitnejših krščanskih govornikov vseh časov, ki je ob koncu 4. stoletja v grščini pripravil številne homilije, s katerimi je razlagal Božjo besedo in svoje poslušalce s psihološko pronicljivostjo spodbujal k boljšemu življenju. Tematike gostoljubnosti in odnosa do tujcev se dotakne v Homilia in Genesin 41, v kateri razlaga Abrahamovo srečanje z neznanci pri Mamrejevem hrastu (1 Mz 18,1-15).

Opeva njegov odnos do tujcev in ga postavlja za zgled: »Ne glej torej na preproščino obiskovalca in ne preziraj ga zaradi zunanjosti, temveč sprevidi, da preko njega sprejemaš svojega Gospoda. Vsakič, ko namreč zaradi Njegovega imena komu izkažeš skrb, kakor da bi sprejel Njega, boš prejel povračilo. Tudi če je ta, ki uživa tvojo naklonjenost, brezbrižen ali zanemarjen, mu z ničemer tega ne omenjaj. Dano ti bo namreč odlično povračilo, če boš vse delal v Gospodovo slavo in posnemal krepost tega očaka.« (Hom. in Gen. 41.4)

Antiohijski govornik vztraja na tem, da očak Abraham ni vedel, kdo so skrivnostni obiskovalci, zaradi česar je njegovo gostoljubje pridobilo dodatne zasluge: »Takšna je v resnici gostoljubnost: kdor jo vneto izvršuje, prejme več, kot pa da. Naj nihče izmed poslušalcev ne priduši pravičnikove kreposti in naj ne misli, da je vedel, kdo so prišleki, ko je to izrekel.« (Hom. in Gen. 41.4)

Z literarnim mojstrstvom prikaže ponižnost stoletnega Abrahama, ki ima pomoč prišlekom za veliko čast: »On sam napravi vse in postreže. Ni se imel za vrednega, da bi se usedel k njim, ampak je, medtem ko so jedli, stal pod drevesom. O, silno gostoljubje! O, prekipevajoča ponižnost! O, jakost bogoljubnega duha! Medtem, ko oni jedo, ta stoletnik stoji ob strani. Zdi se mi, da je zaradi ljubezni in vdanosti tako premagal svojo šibkost kot tudi prejel določeno moč. Pogosto se zgodi, da gorečnost duše, če je odločna, zmaga šibkost telesa. Očak zatorej stoji kot sluga, saj ima za veliko čast, da more služiti gostom in jim lajšati napor njihovega potovanja. Si videl, kako veliko je gostoljubje pravičnika?« (Hom. in Gen. 41.6)

Krizostom kristjanom svetuje, naj pomagajo ubogim tudi, če to ni zgolj materialna pomoč. »Pogostoma je namreč besedna pomoč bolj oživila potrebnega kot dar.« Kakor že starodavni zapis iz Druge Mojzesove knjige ljubezen do tujcev utemeljuje na zavedanju lastne izkušnje izgnanstva, tudi Janez Krizostom spodbuja, da situacijo ubogih primerjamo z lastno: »Kakšen izgovor bomo našli? Kakšen zagovor bomo lahko imeli mi, ki imamo vsakodnevno polno mizo, ki pogosto porabljamo več, kot potrebujemo, njim pa ne damo ničesar, čeprav bi si s tem lahko priskrbeli mnoge dobrine?« (Hom. in Gen. 41.7)

Obstaja nevarnost, da bi v antična besedila neposredno vstavljali sodobne probleme, pri čemer bi Janez Krizostom lahko postal nekakšen ultra liberalec, »No-borders« multikulti aktivist ante litteram ali internacionalistični proto-socialist. Nasprotno, navdih, ki veje iz njegovih besedil, v katerih se kaže kot globok pričevalec evangeljskega krščanstva, ki spodbuja h gostoljubnemu odnosu do vsakega človeka in to ne zaradi iskanja lastne zemeljske slave, moči ali politične všečnosti, marveč zaradi sprejemanja Kristusa v vsakem, ob ohranjanju lastne krščanske identitete in vnemi za posredovanje tega Božjega daru vere tudi prišlekom.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

strežba, letalo
Kako ustreči …
  • 13. 10. 2024
Od Mure do Jadrana, Palestina bo svobodna!
  • 12. 10. 2024
upokojenci
Bitka za seniorje
  • 12. 10. 2024

Ekskluzivno za naročnike

strežba, letalo
Kako ustreči …
13. 10. 2024 ob 18:33
Film, Favstina
Predlog za film: Favstina
13. 10. 2024 ob 15:04
recept, krompir, pogačice
Krompirjeve pogačice s šampinjoni
13. 10. 2024 ob 9:00
Vse naročniške vsebine