Transspolnost postaja realnost slovenskih šol: primeri iz prakse

POSLUŠAJ ČLANEK
Zgodb učencev in dijakov, ki spreminjajo spol, zgodb deklet, ki si šport in sanitarije delijo z biološkimi fanti, zgodb ljudi, ki so suspendirani zaradi izražanja svojega mnenja in zgodb staršev, ki so se uprli hormonski kastraciji svojih otrok in se zato znašli pred sodiščem, smo običajno vajeni z Zahoda. Med njimi prednjačijo predvsem Kanada, nekatere zvezne države ZDA in Velika Britanija.

A tudi Slovenija v praksi za temi »zgledi« iz tujine ne zaostaja toliko, kot bi si marsikdo mislil. Želje po spremembi spola in z njimi povezane dileme vse bolj postajajo realnost slovenskih srednjih, pa tudi že osnovnih šol.

Hitrejše napredovanje ideologije LGBT je do nedavnega zavirala zakonska ureditev ter jasno izražena referendumska volja ljudi na kar dveh (oziroma treh, če upoštevamo še tistega iz leta 2001) družinskih referendumih. S spremembo družinskega zakonika in z nastopom vlade Roberta Goloba pa so transspolni aktivisti dobili nov veter v jadra tudi pri nas.

Število ljudi v Sloveniji, ki si želijo spremeniti spol, je v zadnjih letih v porastu. Med letoma 1991 in 2005 je bilo uradno zabeleženih 9 sprememb spola, manj kot ena na leto. Med letoma 2005 in 2009 jih je bilo zabeleženih 7, že leta 2012 pa je pokojni kirurg dr. Franc Planinšek v intervjuju navedel, da v povprečju opravi štiri operacije spremembe spola na leto. Med letoma 2014 in 2017 so v Ljubljani obravnavi 60 primerov ljudi s težavami s spolno identiteto, vendar vsi niso nadaljevali v spremembo spola.

A število tistih, ki bi danes radi spremenili spol, je bistveno višje. Samo na dveh katoliških gimnazijah so po naših podatkih imeli v zadnjih dveh letih tri dekleta, ki so želela spremeniti spol, na drugih šolah pa naj bi bilo takšnih primerov še bistveno več. Svetovalne službe na večini šol se sicer na naša poizvedovanja večinoma (še) niso odzvale.

Sprememba spola pogosto kaže na druge težave posameznika


Ne le v srednjih, primeri želja po naslavljanju z zaimki in imeni, drugačnimi od dejanskega spola posameznika, se pojavljajo tudi že v osnovnih šolah. Zgodbo nam je zaupala svetovalna delavka ene izmed slovenskih javnih osnovnih šol.

»Imeli smo primer učenke, ki se je iskala in je želela, da jo kličemo s fantovskim imenom. Starši so jo pri tem podpirali, prav tako terapevtka, h kateri je hodila.« Ker v tem primeru ni bilo uradne odločbe o spremembi spola, so v šoli učenko še vedno naslavljali z ženskim imenom, prav tako je uporabljala ženske sanitarije. Kot nam je povedala svetovalna delavka, je učenka to dokaj dobro sprejela, z nekaj nejevolje tudi njena mama.

Se je pa učenka sicer soočala tudi z več drugimi problemi, med drugim tudi z občutkom, da imajo starši njenega brata rajši od nje. »Bolj kot na spremembi spola bi bilo v takšnih primerih delati na sprejemanju svojega telesa, ki je v času pubertete v intenzivnem razvoju, kar za mnoge učence in dijake predstavlja stres,« opozori socialna delavka, ki ocenjuje, da je v danem primeru šlo bolj za preizkušanje meja in iskanje, kot pa za primer spolne disforije.

Čeprav je bil omenjeni primer na šoli, kjer deluje naša sogovornica, prvi tak primer, pa opozarja, da se podobni primeri pojavljajo tudi na okoliških šolah, pogosto pa so v ozadju povsem drugi vzroki, ki pa jih je treba poiskati in nasloviti.

Sprememba spola (zaenkrat) prek zdravniškega potrdila


Na uradno priznani spol in ime so se pri ravnanju naslonili tudi v primeru obeh gimnazij, s katerih smo uspeli pridobiti informacije. Obe dijakinji, ki sta želeli, da ju naslavljajo z moškim imenom, sta še naprej uporabljali ženske sanitarije, sobe na ekskurzijah sta delili z dekleti, prav tako športno vzgojo. Dokler namreč sprememba ni bila uradna, na šolah niso želeli spreminjati odnosa do dijakinj. So ga pa, ko je ena dijakinja uradno spremenila spol.

Postopek za to v Sloveniji zaenkrat še vedno poteka prek zdravstvene stroke, saj posameznik, ki v uradnih dokumentih želi spremeniti svoj spol, za to potrebuje zdravniško potrdilo. Tega sicer lahko pridobi tudi brez kirurške preobrazbe, ob predpostavki, da obstaja dokumentirano življenje in obravnava v želenem spolu. Sprememba spola v dokumentih je ob soglasju staršev možna tudi za mladoletne.

Zdravniško potrdilo v Sloveniji izdaja konzilij, ki deluje v okviru Centra za mentalno zdravje v Ljubljani, zanj pa je potrebna psihiatrična obravnava. V praksi sicer, sodeč po dokumentih, ki smo jih pridobili iz Ambulante za spolno zdravje v Ljubljani, sledijo doktrini z Zahoda, uporabljajo identično terminologijo (npr. »potrditev spola« namesto sprememba spola). Aktivno sodelujejo tudi s transspolnimi organizacijami, kot sta Legebitra in TransAkcija.

A tudi varovalka zdravniškega potrdila in časa za premislek, saj proces uradne spremembe spola oz. »potrditve želenega spola« traja običajno vsaj eno leto, celotna tranzicija pa več let, utegne kmalu izginiti.

Tedaj opozicijska stranka Levica je že leta 2017 predlagala spremembo zakonodaje, prek katere bi uradno spremembo spola izvajali kar na podlagi izjave posameznika o njegovem spolu. Takšno prakso že pozna več držav Zahoda, neuradno pa naj bi prizadevanja v to smer nadaljevali tudi v aktualni vladajoči koaliciji, kjer naj bi skušali tematiko tudi aktivneje vsiliti v šole prek spremembe šolskih programov. Predlog spremembe zakonodaje v to smer je tedaj podprla tudi predstojnica ambulante za spolno zdravje dr. Irena Rahne Otorepec, ki je odgovorna tudi za izdajo zdravniških potrdil za administrativno spremembo spola.

V stiski tudi okolica


Primeri spremembe spola pa prinašajo širše družbene posledice. Stiske predstavljajo tudi pri sošolcih, saj ne vedo, kako naj se v takšnih primerih obnašajo. Po eni strani jim je jasno, da gre za dekle, in ne za fanta, zato jo težko naslavljajo z moškim imenom in zaimki, po drugi strani pa bi radi ugodili želji sošolke oz. prijateljice oz. bi se radi izognili konfliktom, na kar opozarja tako svetovalna delavka, s katero smo govorili, kot tudi več dijakov, ki imajo trans-spolne sošolce.

Bojijo se tudi situacije, ko se bodo pojavili pritiski, da bi biološko moški dijaki uporabljali ženske sanitarije in garderobe. Slednjih primerov sogovorniki zaenkrat še niso doživeli. Trenutna ureditev tudi svetovalnim službam še omogoča, da pomagajo razreševati probleme, ki jih ti učenci in dijaki imajo v ozadju. Če so le ti pomoč pripravljeni sprejeti, opozarja terapevt dr. Andrej Perko, ki ga porast posameznikov, ki bi radi spremenili spol, ne preseneča.

Zmedena družba daje zmedeno identiteto


»Če živiš v zmedeni družbi, z zmedenimi starši, ob propagandi, ki ti govori, da je to nekaj normalnega, se v iskanju lastne identitete v puberteti hitro zmedeš in znajdeš na drugi strani, čeprav za to nimaš nobene predispozicije v genih,« ugotavlja Perko, ki opozarja, da je danes to v veliki meri tudi posledica izražanja pripadnosti določeni skupini, izražanja različnosti, čemur je družba silno naklonjena in mlade v to usmerja. Majhen delež teh je, kot opozarja, sicer res gensko pogojen, saj so se posamezniki s takšnimi nagnjenji pojavljali skozi vso zgodovino.

Vendar je takšnih le peščica, večina pa kasneje ugotovi, da so naredili »hudo neumnost in spremembo spola kasneje obžalujejo.« Pomoč tem otrokom in mladostnikom tako ni »potrjevanje njihove identitete« pač pa jasno postavljene vrednote pri vzgoji, ki pomagajo k vzpostavitvi zdrave identitete. Mladostniki, ki še nimajo izdelane identitete, se hitro zlijejo s tem, kar promovira družba okoli njih. »Naša družba pa gre proti razumu in proti naravi. To niso ›heci‹. To se nam že maščuje in ti ljudje že plačujejo ceno za to, samo da se o tem še ne govori,« pogovor zaključi Perko.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike